Slovenija je na tekmi s Kosovom prišla do nove zmage v skupini C3. Uspelo ji je na dramatičen, a povsem zaslužen način. Z enajstmetrovko v 94. minuti. Z golom Josipa Iličića. Tistega Josipa Iličića, ki je v letošnjem letu šel skozi najlepše in čez najtežje obdobje. In ki je pretrpel veliko, da se je lahko vrnil na igrišče. Da bi lahko spet oblekel reprezentančni dres in spet pomagal Sloveniji. Da bi lahko njegovi oboževalci in njegovi rojaki spet uživali v njegovih mojstrovinah.
Na novinarski konferenci po tekmi je Jojo prvič spregovoril o svojih težavah, o tem, kaj je preživljal. Na vprašanje novinarskega kolega iz Ekipe SN, na kateri točki je vedel, se želi po vseh težavah vrniti na zelenice, na igrišče, v Atalanto in v reprezentanco, je Iličić odgovoril: "Če bi vam vse to razlagal, bi do jutri sedeli tukaj. Sam pri sebi sem vedel, da se bom vrnil. Da je edina možnost, da se izvlečem iz vsega tega, ljubezen do nogometa, do moje družine, do vseh in vsega okrog mene. Družina mi je bila v največjo oporo. Ne bi želel nobenemu tega, kar sem jaz doživel, toda to je zdaj za mano. Gledam naprej. Vsaka negativna stvar te naredi močnejšega, boljšega. Jaz še v nogometu nisem rekel zadnje, najlepše še prihaja! Zdaj sem dobesedno začel uživati. Zavedam se, da nimam več ne vem koliko let kariere pred seboj, ampak želim dati še zadnji atom svoje moči za to, kar ljubim že celo življenje – za to žogo, za to igrišče. Rekel bom, kar sem ponovil že velikokrat v klubu: Fantje, ko bi vi vedeli, kako lepo je igrati nogomet … To imam vedno v glavi in to mi bo vedno ostalo. Nogomet bom igral, dokler bom lahko stal na nogah."
