Brazilija - Kolumbija 2:1 (1:0)
Fortaleza - stadion Castelão. 60.000 gledalcev. Sodniki: Velasco, Fernandez, Yuste (vsi Španija).
Strelci: Silva (7.), 2:0 Luis (69.), 2:1 Rodriguez (80/11-m).
Brazilija: Cesar, Maicon, Silva, Luiz, Marcelo, Fernandinho, Paulinho (od 86. Hernanes), Oscar, Neymar (od 88. Henrique), Hulk (od 83. Ramires), Fred.
Kolumbija: Ospina, Zuniga, Zapata, Yepes, Armero, Cuadrado (od 80. Quintero), Guarin, Sanchez, Ibarbo (od 46. Ramos), Gutierrez (od 70. Bacca), Rodriguez.
Rumeni kartoni: Silva, Cesar; Rodriguez, Yepes.
Rdeči kartoni:/.
Mnogi so oblekli rdeče. Potem ko so množice kolumbijskih navijačev v skupinskem delu tekmovanja in v osmini finala tribune stadionov barvale v svoj odtenek rumene, številnim med njimi zgolj razlikovanje med odtenki ni bilo dovolj. Vedoč da bo v svoji tradicionalni barvi zaigrala brazilska izbrana vrsta in da bodo njihovi ljubljenci primorani nastopiti v rezervni rdeči opravi, so jim v velikem številu sledile. V veliki kolumbijski želji po razlikovanju od gostiteljev so šle rezervne rdeče majice na ulicah Fortaleze za med, nekateri so jih prinesli s seboj iz domovine in prav zanimivo je bilo spremljati, kako uspešna je bila akcija in kako hitro smo dobili izstopajoče zaplate barve krvi. Najprej na ulicah in trgih neuradne prestolnice severnega dela Brazilije, nato na zelenih površinah pred stadionom Castelao in na koncu tudi na njegovih tribunah. Kdor od Kolumbijcev je ostal rumen, je skušal biti toliko glasnejši in izstopati s španskimi vzkliki kot protiutežjo portugalskim, naloga pa je bila tako za tiste, ki so barvo spremenili, kot za one, ki so ne glede na vse vztrajali pri tradicionalni, izjemno težka. Foratelza se je že v predtekmovanju izkazala z najglasnejšo podporo domači izbrani vrsti in včeraj je svoj sloves potrdila oziroma ga je celo nadgradila. Množice brazilske rumene barve so že pred stadionom ustvarile izjemno vzdušje, nato pa že kako uro pred srečanjem objekt napolnile in po kriteriju decibelov še prekašale svoj podvig iz predtekmovanja.
Tudi zaradi tega se je bilo kar težko strinjati s tistimi, ki so kolumbijsko izbrano vrsto postavljali v vlogo favorita, četudi ni bilo nobenega dvoma o tem, da je do četrtfinala pokazala občutno več kot brazilska in morda celo največ med vsemi udeleženkami letošnjega mundiala. Mogoče jih je bilo razumeti, a se je bilo z njimi težko strinjati. In ta občutek je izbrana vrsta dežele gostiteljice še okrepila v sedmi minuti srečanja, ko je že ob prvi priložnosti iz neposredne bližine zadel njen kapetan Thiago Silva. Kolumbijska uspešnica se je s tem znašla v še težjem položaju, ki bi postal nerešljiv, če ekipe v izjemoma rdečem ne bi ob dveh strelih Hulka rešil njen odlični vratar David Ospina. Toda tudi ob zaostanku 0:1 je bil za preveč nervozno moštvo s premalo izkušnjami pretežak. Sploh ob dejstvu, da je predstava nasprotne ekipe imela zelo malo skupnega s predhodnimi štirimi. Kolumbijci so sčasoma sicer zaigrali bolje in delali manj napak, a si niso ustvarjali priložnosti in so bili daleč od uspeha. Brazilija pa na drugi strani ni ustvarila kakega presežka na napadalnem področju, a je bila izjemno agresivna, odlično je zaustavila najbolj nevarne Kolumbijce in je vsaj po tej plati prvič spominjala na moštvo, ki bi na tem turnirju lahko šlo tudi do konca. Ob tem je tudi še enkrat zadela po prekinitvi, ko je sredi drugega polčasa David Luiz iz prostega udarca dosegel najlepši zadetek te vrste na dosedanjem delu prvenstva. In tako padec zbranosti, ki je privedel do kolumbijske enajstmetrovke ter vendarle tudi do novega zadetka James Rodrigueza, v malce bolj dramatičnih minutah ni pustil (Neymarjeve poškodbe pač ne moremo povezovati s tem) omembe vrednih posledic.
