Večje »klasike« si v svetovnem nogometu skoraj ne gre zamisliti. Nemčija in Francija?! Dajte, no, to je derbi povsod, ne samo v nogometu! Razlogov je seveda ogromno, številni niti niso povezani z brcanjem žoge. No, res pa je tudi, da je bilo vedno zanimivo, ko so se za okroglim usnjem na travnati površini podili Nemci in Francozi. Preden so se udarili tokrat, je bila statistika res osupljiva: na treh tekmah prej so zabili kar 17 golov! Da, prav ste prebrali, kar 17! To je v povprečju 5,7 na obračun, in to je res veliko. Zato so bila pričakovanja pred včerajšnjim obračunom na Maracani jasno ogromna. A časi so se spremenili, nogomet danes ni več vsesplošno udrihanje po golu nasprotnika. Tokratni obračun v Riu de Janeiru je bil posledično precej bolj »šahovska bitka«, gledalci na prepolnem objektu niso videli veliko priložnosti. To res ni bila tekma, v kateri bi uživali tisti, ki imajo radi atraktiven nogomet oziroma tekme, na katerih se mreži zatreseta štirikrat, petkrat, šestkrat ...
V prvem polčasu se je to zgodilo le enkrat, žoga je pristala v golu Francije. Elf si je priigral prosti strel, z desne je pred gol podal Toni Kroos, ki se menda seli v madridski Real. Podaja je bila odlična, kar je izkoristil Mats Hummels, v skoku v kozji rog ugnal Raphaela Varana in Nemce povedel v vodstvo. S tem je še enkrat potrdil nemško prevlado v zraku na svetovnih prvenstvih. Statistika razkriva, da so Nemci od leta 2002 dalje na SP z glavo zabili celo 15 golov, kar je sedem več od katerekoli druge reprezentance v tem obdobju!
Francozi so se pozneje seveda trudili, da bi izenačili, toda kaj prida nevarni niso bili. Že res, da so se trudili, toda Karim Benzema in soigralci so le redko prihajali do priložnosti, za katere bi lahko zapisali, da so bile res tiste prave. Na drugi strani so Nemci predvsem padali v kazenskem prostoru tekmeca; sodnika Nestorja Pitano iz Argentine sta želela pretentati in Miroslav Klose in Thomas Müller, toda ni uspelo ne enemu ne drugemu. Nekdo drug bi morda tedaj, ko je padel Klose, ocenil, da je to res bil prekršek, toda dejstvo je, da smo bili na tem prvenstvu dejansko priča hudim sodniškim napakam, tokrat pa niti v prvem niti v drugem primeru ne bi mogli govoriti o čem takšnem.
Ko je Andre Schürrle v 82. minuti zapravil žogo za zmago Nemčije (vratar Hugo Lloris je njegov poskus obranil z nogo), so številni rekli: četa Joachima Löwa bo zaradi tega kaznovana. Priložnost je bila namreč izjemna, toda strel nogometaša Chelseaja je bil slab, preslab. Francozi so tedaj »preživeli«, ostali so v igri, toda kmalu je bilo za njih vsega konec. No, dejansko si kaj več od slovesa v četrtfinalu 20. svetovnega prvenstva dejansko niso zaslužili. Da se niso trudili, bi bilo greh trditi, resnica pa je, in to drži kot pribito, da niso bili dovolj dobri. Manuel Neuer sploh ni imel veliko dela, predvsem v drugem polčasu, ko bi morali galski petelini vse moči usmeriti proti njegovemu golu, bi se lahko nekajkrat brezskrbno popraskal po zadnji plati.
Ampak tudi za Neuerja se je tekma končala s trenutkom, v katerem mu je zaledenela kri v žilah. Bil je že sodniški podaljšek, ko se je Benzema znašel v skoraj idealnem položaju za strel. Francoski navijači so verjetno že slavili izenačenje, ko je Neuer premeteno iztegnil roko in žogo ob sicer močnem poskusu zvezdnika Reala odbil. To je bilo to, Francija je morala priznati premoč preprosto boljšemu nasprotniku, Nemčija pa je slavila že deseti preboj v polfinale na zadnjih trinajstih svetovnih prvenstvih. Francozi so sicer zbrali več strelov od tekmeca, toda Nemčija je imela žogo več v svojih nogah, predvsem pa je bila boljša. In to je bila glavna ugotovitev po sicer vse prej kot spektakularnem obračunu dveh večnih športnih in tudi drugačnih rivalov.
