Ravnica je navdušeno pozdravila pokalno lovoriko, na katero so črno-beli čakali dolgih 25 let. Zelo dolgih. Navijači so noreli in norijo od veselja, razplet prekmurskega derbija na Brdu pri Kranju pa je poskrbel, da je nekdo v Fazaneriji postal edinstven. Damjan Gajser je edini, ki je sodeloval pri obeh trofejah; prvo pred 25 leti je osvojil kot igralec, zdaj kot član strokovnega vodstva, kot najtesnejši sodelavec Anteja Šimundže.
"Seveda sem ponosen, da sem bil obakrat zraven," se je po včerajšnjem dopoldanskem treningu odzval nekdanji odlični vezist in v isti sapi dodal: "Toda hkrati je res, da sta za tako velik klub s takšnimi navijači in takšno tradicijo dve lovoriki občutno premalo." Ju je mogoče primerjati, katera je ljubša? "Prvo sem vendarle osvojil neposredno. Kot igralec, ampak ta kljub temu v ničemer ne zaostaja," je odvrnil Damjan Gajser in v nadaljevanju izpostavil še nekaj nadvse pomembnega. "V zadnjih letih sem Muro pozorno spremljal in mislim, da je v tem trenutku organizacijsko in strokovno urejena najbolje v vsej svoji zgodovini, čeprav je prostora za nadaljnjo rast še vedno dovolj. Vse je tako, kot mora biti. Pogoji za delo bi se resda še lahko izboljšali in temu se posveča potrebna pozornost, toda predsednik, športni direktor in vsi preostali so ekipi izjemna podpora. Skrajno profesionalno opravljajo svoje naloge, obenem z obilo strasti. In vsak je na svoj način prispeval delež k zmagoslavju v pokalnem tekmovanju. To je uspeh vseh v klubu, to je naša največja zmaga, z lovoriko in iskreno srečo navijačev je poplačan ves trud. Igralcem sem v pričakovanju finala vseskozi polagal na srce, da v primeru uspeha ne bodo pozabili sprejema, ki jim ga bodo priredili navijači. Jaz sem ga doživel pred 25 leti, takšni trenutki so neprecenljivi in zdaj so se o tem lahko prepričali tudi sami. Takih prizorov mora ta klub imeti še več."
