Olimpija ujeta v bermudski trikotnik

Bleda, nerazpoložena, neprepoznavna. Takšna je bila v sredo v Celju zasedba, ki je še nekaj tednov nazaj delovala povsem drugače. Ljubljančani so ob koncu poletja rušili vse pred sabo, ni ga bilo tekmeca, ki bi jim bil dorasel. Celo Maribor se je močno opekel, ko se je v Ljudskemvrtu poskušal igrati z zmaji. Ti so bruhali veličasten ogenj, pod Kalvarijo slavili s 3:0 in pozneje še z nekaj drugimi mogočnimi predstavami jasno napovedali, da jih v tej sezoni zanima zgolj lov na pomembne cilje. 

Navijače je tresla pozitivna nogometna mrzlica, po dolgem času je bilo na ulicah slovenskega glavnega mesta spet začutiti, da so Ljubljančani ponosni na Olimpijo. Če bi tedaj komurkoli preroško napovedali, da idila ne bo trajala dolgo, bi nas označili za sovražnika, za heretika, za norca, za neuravnovešeno osebo. Zato nismo želeli na veliki zvon obešati tega, kar se je po tihem že šušljalo. Tedaj so dobri, predobri rezultati zakrili marsikaj, predvsem pa so dali napačen vtis, da je nova vodstvena garnitura že do potankosti opravila svoje delo ter da mora zdaj le še urediti malenkosti in – hopla – tukaj bo velika Olimpija. A je že tako, da čez noč ne gre. Na igrišču še morda nekako, v ozadju zagotovo ne. In ko kolesje, ki poganja vse skupaj, ni popolno, se prej ali slej pojavijo težave. Prej ali slej nekje začne škrtati, preskakovati, se ustavljati. Pri Olimpiji se zdaj dogaja prav to. 

VSAK VLEČE V SVOJO SMER
Medtem ko se navijači na glas sprašujejo, kaj se je zgodilo z zeleno-belimi, da so že nekaj časa na igrišču precej slabši kot v tistem sanjskem nizu osmih zaporednih zmag z razliko v golih 29:3, je bolje obveščenim jasno, da za padec v formi zagotovo niso krivi zgolj nogometaši. Že res, da se klubska uspešnost v največji meri kaže na igrišču, a težko je biti uspešen, če se v ozadju dogajajo stvari, ki se ne bi smele. 

In kaj se dejansko dogaja? Predvsem se zdi, da trije vodilni možje nove kadrovske garniture že po zgolj nekaj mesecih ne vlečejo več voza v isto smer. Pa saj to ni nekaj novega, je prej javna skrivnost. O domnevnih nesporazumih med generalnim direktorjem RankomStojićem in trenerjem MarijanomPušnikom se govori že tedne. Zdaj naj bi se že nekajkrat zaiskrilo tudi med Stojićem in predsednikom MilanomMandarićem, a tudi med slednjim in Pušnikom. 

Prvi mož ljubljanskega kluba, ki je pomladi "izplačal" Izeta Rastoderja, je k Olimpiji prišel s pompoznimi načrti. Sanjaril je in bržčas še vedno sanjari o veliki Olimpiji, ki bo igrala v polnih Stožicah in osvajala lovorike, ki bo imela svoj center za trening, odlično mladinsko akademijo in še kaj. Z ničimer manj se ne bo zadovoljil, zato je bil tudi pripravljen na široko odpreti svojo zajetno vrečo z denarjem. No, in jo tudi je. Stojić je med prestopnim rokom nekajkrat precej segel z roko v njo in pripeljal kar nekaj nogometašev; za nekatere je plačal odškodnino, za nekatere ne, vsi pa so dobili za tukajšnje razmere precej dobre plače. 

Določeni so prišli tudi na Pušnikov predlog, in dokler so bili rezultati odlični, je bil zadovoljen tudi Mandarić. Oziroma je lažje spremljal kopičenje stroškov. Zdaj, ko je začeten zanos pošel in zmaji niso več tako prepričljivi, težave pa so se začele pojavljati tudi na drugih področjih (iskanje novih prostorov, urejanje površin za trening …), pa se je že začelo iskriti. Ker so v bermudski trikotnik močnih osebnosti ujeti še nekateri drugi z vsemi žavbami namazani obrazi, se v zakulisju dejansko dogaja marsikaj. Od poskusov uveljavljanja svoje volje do čisto prave bitke za prevlado. Ampak tako v nedogled seveda ne bo šlo. Ker trpi klub, ker trpijo rezultati in ker bo prej ali slej nekje dokončno počilo. Vprašanje je le, kje. 

Ker kljub izpadu iz pokala še zdaleč ni nič izgubljeno, bi se morali v Ljubljani malce vzeti v roke. Morali bi stopiti na realna tla, se pogovoriti in poglede spet usmeriti v isto smer. In predvsem naprej. Ker Olimpija ni njihova, kot so se že večkrat izrazili in Mandarić in Stojić in Pušnik, Olimpija je od vseh Ljubljančanov. Zato bi se morali obnašati temu primerno. Zmaji so že dokazali, da so, ko so složni, tako močni, da jim nihče ne more slediti. Zato bi bila škoda, da nogometaši zaradi takšnih in drugačnih razlogov iz zakulisja, ker se tam pač ljudje ne znajo dogovoriti, kako in kaj, ne bi dosegali svojega potenciala. 

V SOBOTO SPET V ARENO PETROL
Kar se je zgodilo v sredo, se je, zdaj je pred Olimpijo nova preizkušnja. In pot jo bo spet odpeljala v Celje, kjer bosta tekmeca odigrala še tretjo zaporedno medsebojno tekmo. Prejšnji dve sta bili pokalni, sobotna bo prvenstvena, kjer je razlika med kluboma ogromna: Olimpija ima 32 točk, Celje 11. Ne glede na pokalni razplet bodo zmaji zaradi tega (spet) v vlogi favorita. A kar je na papirju, ne šteje. Pomembna je le predstava na igrišču. 

"Vsaka tekma je zgodba zase. Če smo pravi, se bomo hitro pobrali, visoko dvignili glave in razveselili naše najzvestejše navijače s precej boljšo in učinkovitejšo igro. Najbolj mi je žal predsednika Milana Mandarića in vseh naših podpornikov, ki nas bodrijo tudi na gostovanjih. To, kar smo prikazali na zadnjih nekaj tekmah, ni objektiven pokazatelj naših zmožnosti. Prepričan sem, da bodo fantje že v soboto na svoji prepoznavni ravni," se nadeja Pušnik. 

Ali bo koroški strokovnjak še naprej vztrajal pri postavitvi 4-3-3, ki jo močno zagovarja tudi oziroma predvsem Stojić, ali pa bo poskrbel za taktično spremembo, bo zanimivo videti. Vsak klub ima seveda svoj prepoznaven slog igre, toda včasih z glavo skozi zid ne moreš riniti. Sistem z le tremi nogometaši v vezni liniji ni lahek zalogaj, predvsem se lahko pojavijo težave, ko zaradi takšnega ali drugačnega razloga odpade nekdo, ki sicer igra ključno vlogo. Na začetku nove sezone je bil to zagotovo RokKronaveter, z njegovimi težavami z zdravjem so se pojavile tudi težave celotne Olimpije. Prav tako ne gre zanemariti ogromno težav v obrambi, ki je na splošno najbolj tanka med vsemi linijami. Poškodba AljažaKrefla je bila boleč udarec za Pušnikovo zasedbo, hkrati je res, da sta osrednja branilca Dejan Kelhar in NemanjaMitrović morda celo preveč obremenjena, KenanBajrić sploh ne igra na svojem standardnem položaju, Denis Klinar se še lovi po prihodu iz Rudarja. 

Kakorkoli, izpad iz pokala je razodel kar nekaj slabosti Olimpije in dal jasno vedeti, da v Ljubljani res ni vse idealno. Ampak to je po svoje tudi logično: klub je še v izgradnji. Kako trdni so že zdaj njegovi temelji, pa bomo vnovič videli že v soboto. Pušnik je pravzaprav prvo tekmo, na kateri bi moral zmagati za vsako ceno, izgubil. Zdaj si v prvenstvu tega preprosto ne more več privoščiti.