Dve plati derbija: Eni na Veneri, drugi na Jupitru

Ko je dejal, da bi lahko igrali še tri ure, pa Ljubljančani gostom ne bi zabili gola, je v popolnosti orisal potek dogajanja na stožiški zelenici. Zmaji so bili nebogljeni in povsem nemočni, še dolgo v noč bi lahko iskali način, kako preplezati mariborski zid, pa ga ne bi našli.

Filipovićeve besede lahko uporabimo tudi v nekoliko širšem kontekstu. Ker niso idealno opisale zgolj tokratnega derbija, pač pa je mariborski vezist z njimi na preprost način orisal vsesplošni gromozanski prepad, ki vlada med obema kluboma – ki sta, roko na srce, na dveh različnih planetih. Olimpija je na Veneri, Maribor na Jupitru, lahko ju postavite tudi na katerakoli druga planeta, bistvo pa se tako ali tako razume: dva različna svetova, eden je črno-bel, na katerem življenje komaj uspeva, na drugem se cedita med in mleko.

To kakopak ni ugotovitev, do katere smo prišli šele po tokratnem derbiju, to je neizpodbitno dejstvo, na katerega nekateri opozarjamo že vrsto let. A ni učinka, tisti, ki bi se morali zamisliti, tega nikakor ne storijo. No, morda je jasno tudi njim, a kaj ko ne naredijo nič, da bi se stanje popravilo. Še več, zdi se, kot da z vsako naslednjo potezo naredijo Olimpiji več škode. In jo potisnejo še nekoliko bolj v živo blato, ki pomoč s pridom izkorišča in klub vse bolj golta globoko vase.

PREPOZNO ALI PREHITRO 
Medtem ko je Maribor na derbiju naredil vse prav, je Olimpija vse narobe. Ante Šimundža je mojstrsko (in hkrati pričakovano) sestavil začetno enajsterico in vanjo uvrstil dva robustna vezista, ki sta neusmiljeno tepla po nogah tekmece in jim jemala voljo do življenja. Ne, Štajerci niso umirali v lepoti, niso se zabijali z glavo v zid v želji, da bi ugajali. Vedeli so, kaj potrebujejo, vedeli so tudi, kako priti do tega.

In kot rečeno, izvedba je bila praktično brez (usodne) napake. Še tisto, kar so Mariborčani servirali na pladnju tekmecu, ta tega ni znal izkoristiti. Ni znal ali ni zmogel? Bržčas bo bolj držalo slednje. Kar je Darko Karapetrović storil pred tokratnim derbijem, je bil klasični harakiri. Samomor, če želite. Po dveh mesecih priprav in po dveh mesecih osredotočanja prav na obračun z Mariborom se je, ko je napočil trenutek resnice, odločil za poguben taktični manever.

Rošade v vezni liniji so bile ključna poteza neuspeha. Ampak saj tako pač je v Ljubljani: v ključnem trenutku vedno nekaj naredijo narobe. Ko so imeli Dušana Kosića, so se pojavili orisi prave ekipe, a so zamenjali trenerja, ker je bila Olimpija "le" druga na lestvici. Ko so imeli Andreja Razdrha, so se zavezali delu z mladimi in na dolgi rok, a so se ob prvi krizi ustrašili in ga odpustili. Pa je prišel Milorad Kosanović, o katerem sploh ni treba izgubljati besed … In to še ni vse.

Če se vrnemo le v bližnjo preteklost. Pripeljali so Ezekiela Hentyja, ki bi glede na potencial lahko postal zvezdnik slovenske lige, a kaj ko je prišel šele po uvodnem delu priprav. Nič čudnega torej, da je Nigerijec že po uri igre na derbiju ostal povsem brez sape in je "umiral" zaradi krčev. Za levi bok so pripeljali Aleksandra Lazevskega, ki pa pred tem ni igral pol leta. In tudi zdaj še ne igra. Ker to, kar je pokazal na derbiju, ni bilo vredno slovenske lige.

Prišel je tudi Luka Žinko, ki je, jasno, dober nogometaš. A kaj ko je prišel, ko so se spomladanski boji praktično že začeli. Prepozno ali prehitro, to sta besedi, ki sta zaščitni znak Olimpije. Kaj pa ravno prav? Hja, zeleni-beli imajo s tem resne težave. Karkoli naredijo, je časovno zgrešeno. Do določene mere je to lahko subjektivno mnenje, s katerim se zagotovo vsi ne strinjate. Toda prežvečite še enkrat omenjena dejstva in jim dodajte še kakšnega, pa boste videli, da resnica ni daleč stran. 

IGRANJE? NE, ZMAGOVANJE!
Maribor pa ... Hja, o vijoličastih res ni treba izgubljati besed. Zmagali so na derbiju in tudi v boju za prvenstvo bodo. Ker so, kot rečeno, planet zase. Za Olimpijo, za vse. Ker ne igrajo oziroma se ne igrajo, ker zmagujejo. In to je na koncu dneva tudi bistvo nogometa. In nekaj, česar v Ljubljani še vedno niso dojeli. Ali kot bi rekel Zahović: ubogi tisti, ki nastavlja(jo) obraz za nekaj, kar je dejansko le lutka v rokah nekoga brez ustrezne vizije, želje in znanja.