Avstrijska razglednica: Pivo na dan prežene vse težave stran

Če je za vas pomemben dejavnik cena, zanj jasno ni. Njega precej bolj zanima embalaža: če je dolgočasna, ni zanimiva, četudi je cena izjemno ugodna. Otrok želi pisano škatlo, na kateri je upodobljen levček s širokim nasmehom in v kateri so kosmiči v rdeči, zeleni in rumeni barvi. Tako pač je; ne prodaja se zgolj kakovost, prodaja se tudi oziroma predvsem videz. No, pa saj je povsod tako: danes glasbeni zvezdniki niso tisti, ki najbolje pojejo, največ zaslužijo tisti, ki so najbolj atraktivni.

• Robert Berić: Čudni ljudje krivi, da nisem šel v Olimpijo
• Trener Rapida: Berić je stroj, Dunaj je zanj žal le vmesna postaja
• Slovenska zvezda na dunajskem nebu

V nogometu ni povsem tako, vendarle imajo ljudje še vedno najraje tiste, ki so najboljši. Toda vseeno: predstavljajte si, da bi si Lionel Messi nadel dres Novega Pazarja in se za žogo zapodil na gostovanju pri Donjem Sremu. Na "sto let" starem objektu brez žarometov in z leseno tribuno, ki se ob malce močnejšem vetru zaziba sem in tja. Bi ves svet spremljal prenos takšnega obračuna? Ne, zagotovo ne. Tudi če bi igral Messi. Ali Cristiano Ronaldo. Ali kdo drug od zvezdnikov. Ti so zvezdniki tudi zaradi okolja, v katerem igrajo.

ZAKAJ JE TOLIKO PRIJETNEJŠA?
Težave z embalažo, če se lahko izrazimo tako, so tudi težave, ki mučijo slovenski klubski nogomet. Saj ne, da gre za vrhunski produkt, ki je zapakiran v sivi karton z obledelim napisom, ki ne prepriča niti na pol slepega. Lagali bi, če bi zapisali, da je. Je pa embalaža, s katero se javnosti predstavlja klubski nogomet pri nas, zagotovo vse prej kot atraktivna. Z leti je dobila nekaj mavrične podlage, toda kot celota je še vedno takšna, da se nekajletni otrok ne bi odločil zanjo. Oziroma povedano drugače: v roke bi raje vzel kakšno drugo. Tudi tisto z avstrijsko zastavico v kotu škatle? Morda. Še zlasti, če druge ne bi bilo. 

VRŠIĆ? BIL JE PREPOČASEN

Če je bil Milenko Aćimović velika legenda Austrie, se Dare Vršič pri vijoličastih z Dunaja ni naigral. "To, da mu ni šlo, je bilo veliko presenečenje za vse nas," pravi novinar Kurierja Alexander Huber in dodaja: "Ko je prišel, so vsi govorili, da gre za odličen nakup, kot vem, je tudi Austria precej plačala zanj. Ampak preprosto se ni vnesel in ne spomnim se ene njegove dobre tekme. Ne vem, kaj se je zgodilo. Njegov problem je bil, da je imela Austria tedaj najboljšo ekipo v zadnjih 20 letih. In zgodilo se mu je, da tedaj, ko je dobil priložnost, ni igral dobro, potem pa je šel na klop, od koder se preprosto ni mogel vrniti nazaj na igrišče. Zlobni jeziki pa pravijo še nekaj; da je bil prepočasen za avstrijski nogomet. No, saj res ni sprinter, kajne (smeh)?"

Ampak zakaj je avstrijska liga za širšo publiko (ne zgolj slovensko, da ne bo pomote) zanimivejša od naše? Po odgovore smo se odpravili čez mejo, obisk Roberta Berića smo izkoristili tudi za temeljitejši vpogled v fenomen avstrijskega nogometa. Ker, roko na srce, je zares svojevrsten fenomen. Za nas gotovo. Zaradi dveh neizpodbitnih dejstev: naši severni sosedi žoge niti po naključju ne brcajo bolje od nas, prav tako niso prav nič uspešnejši. Ne na klubski ne na reprezentančni ravni. 

Ne nazadnje se celo nesramno bogati Salzburg, ki je tako ali tako svetlobna leta oddaljen od ostalih klubov, v zadnjih letih kljub silnim vložkom ni uspel prebiti v ligo prvakov. Izbrana vrsta pa … Hja, leta 2008 je že res sodelovala na evropskem prvenstvu, a zgolj, ker ga je organizirala skupaj s Švico.

Skozi kvalifikacije se je nazadnje prebila na svetovno prvenstvo 1998, potem so se vsi ostali poskusi končali v solzah. Če torej Avstrija kakovostno ne odstopa toliko od Slovenije, zakaj je razglednica, ki gre v svet, za oči toliko prijetnejša? 

ŽELITE ŠE KAJ? 
Če je bil ogled obračuna med Rapidom in Sturmom, ki ga je s šestnajstim golom v sezoni odločil prav Berić, roko na srce devetdesetminutno mučenje žoge, je bilo vse ostalo, povezano z obiskom avstrijske prestolnice, čisto pravi užitek. Z nami so delali kot s kralji.

BERIĆU USPELO NEKAJ NEVERJETNEGA

O tem, kako radi imajo navijači Rapida Roberta Berića, govori tudi podatek, da so ga izbrali za najboljšega klubskega nogometaša preteklega leta. "Ob tem je zanimivo, da se je sploh prvič zgodilo, da je slavil nekdo, ki je za Rapid dejansko igral le pol leta," je poudaril avstrijski novinar Alexander Huber in pristavil: "Ne, da ga imajo navijači radi. Obožujejo ga!"

Bili smo pomembni gostje iz Slovenije. Stregli so nas od spredaj in od zadaj. "Želite še kaj?" je bilo najpogostejše vprašanje. A nismo uživali zgolj mi. Nekaj okoli stadiona prehojenih metrov je ponudilo zgodbo ljudi, ki čeprav avstrijska liga caplja daleč stran za najboljšimi, uživajo v izkušnji. Ker jim je nudeno ugodje. 

Ker žejnim navijačem pred objektom točijo pivo, ker ni polnoletne osebe, ki v rokah ne bi držala pločevinke s hmeljevim napitkom. Ker so na vsakem koraku na voljo stojnice s klobasami, ker lahko oče otroka takoj potolaži s šalom, dresom, zastavico ljubljenega kluba. In to je ta embalaža, o kateri smo govorili. Embalaža, ki na tako dober način prikriva vsebino, da spremeni percepcijo ljudi. Dobijo občutek, da je okusna ne glede na vse. Tudi če v bistvu niti ni. 

NI RAVNO ROŽNATO
"Pravite, da v Sloveniji vlada prepričanje, da je naš klubski nogomet v zadnjih letih občutno napredoval? Rekel bi, da ste si takšno mnenje ustvarili predvsem zaradi Salzburga," je pogovor z nami začel Alexander Huber, športni novinar cenjenega časnika Kurier, in nadaljeval: "Morda je res v rahlem vzponu, toda morate vedeti, da je med klubskim in reprezentančnim nogometom vseeno precejšnja razlika. Drži, izbrana vrsta je napredovala, toda predvsem zaradi dejstva, da vedno več igralcev nastopa v tujini, še zlasti Nemčiji. Liga zaradi tega ne more napredovati tako kot bi v primeru, če bi mladi dlje časa ostali doma. Toda vsi se zavedamo, da je to dobro tako zanje kot za reprezentanco, ki se že dolgo ni prebila na veliko tekmovanje."

V nadaljevanju nam je Huber postregel z zanimivim spoznanjem, da se v avstrijskem nogometu kljub drugačnemu vtisu zagotovo ne cedita med in mleko. "Salzburg si lahko po zaslugi bogatega sponzorja privošči marsikaj, v zadnjem času sta se počasi na noge postavila tudi Sturm in Rapid, ostali pa ... No, recimo tako – situacija ni ravno rožnata," je poudaril Huber. 

PROFESIONALCI? HJA ... 
Že pred tem je Gernot Zirngast, prvi mož sindikata nogometašev, v pogovoru za Standard poudaril zaskrbljenost nad statusom igralcev. Od okoli 200 nogometašev iz prve lige jih kar 23 odstotkov s plačo in bonusi na letni ravni zasluži manj kot 30 tisoč evrov. Bruto! Če od tega odštejemo še približno 30-odstotni davek, hitro pridemo do spoznanja, da se ti nogometaši naokoli ne vozijo s porscheji. 

"Težko bi govorili o profesionalnih nogometaših," poudarja Zirngast, Huber pa je opozoril: "Toda bilo je še slabše. Ne bom rekel, da je zdaj dobro, še vedno so številni klubi na robu. V bistvu imamo le en bogat klub, to je Salzburg, a izključno zaradi Red Bulla. Tudi Austria ima nekaj denarja zaradi lige prvakov, vsi ostali pa se trudijo preživeti iz leta v leto. Pri Rapidu bi se lahko stvari popravile na bolje. Klub se bo naslednje poletje preselil na nov stadion, in to mu bo dalo nov zagon. Neverjetno je, da je uprava že v tem trenutku prejela več prošenj za letne vstopnice, kot jih bo na voljo."

ISKALI JUNAKA IN GA NAŠLI V ALABI

Marsikomu se zdi težko verjetno, da je smučarska velesila Avstrija že dvakrat za športnika leta izbrala nogometaša. Medtem ko pri nas nogometaši težko pridejo blizu najboljšim v podobnem izboru, je v Avstriji vse druge športnike v kozji rog ugnal David Alaba iz Bayerna. "Ljudje v Avstriji so 20, 30 let iskali junaka, nogometnega odrešenika. In našli so ga v Alabi. Radi ga imajo, ne povzroča škandalov, priden je, z njim ni povezana niti ene slaba novica. Pa še nikdar ne igra slabo. Tudi če ni ravno bleščeč, je dober. Vsi so zadovoljni z njim, vsi ga imajo radi," je pojasnil novinar Kurierja Alexander Huber.

Ko se je Rapid poslovil od stadiona Gerhard Hanappi, je klub prodajal njegove dele, nekdo je za 300 evrov kupil napis z vrat, ki so vodila v toaletne prostore! Pri nas pa se kultni stadion za Bežigradom ruši sam vase in nikomur ni mar … 

REŠUJE JIH ALKOHOL 
Je pa še nekaj, zaradi česar se avstrijski nogomet drži nad vodo. Pivo. "Na mednarodnih tekmah je točenje piva na stadionih in v okolici prepovedano. Takole bom rekel: navijači zaradi tega ne prekipevajo od zadovoljstva," v smehu pravi Huber in dodaja: "Pravite, da je pri vas to strogo prepovedano z zakonom? Ne, pri nas to ne bi bilo mogoče. Navijači bi v tem primeru bržčas ostajali doma. Pa tudi klubi bi imeli neprimerno večje težave. Skoraj vsak ima pivovarskega sponzorja, ki potem svoj produkt toči pred tekmami. Tudi tisti manjši klubi, za katere je to glavni vir preživetja. Ottakringer recimo že 20 let sodeluje z Rapidom, Puntigam je glavni financer Sturma. Skratka, brez piva bi imeli klubi resne težave. Lahko rečemo celo, da alkohol rešuje avstrijski klubski nogomet (smeh)."

Oziroma takole: pivo na dan prežene vse težave stran. Pri nas pa … Hja, pri nas je pa drugače. In tako ali drugače. Ne samo, da obstaja za 21. stoletje absurdna prepoved. V Avstriji se zna lokalno podjetje prav tako poistovetiti s svojim klubom, tudi če ni najboljši. Zna ga podpirati, ker se zna z njim tudi promovirati. Korist je obojestranska. Pri nas pa gre denar vse drugam, le v šport stežka. 

Ker Avstrija res ni daleč, ker je dejansko že Dunaj zlahka dosegljiv, je po svoje res huda žalost, da se v Sloveniji ne znamo zgledovati po naših severnih sosedih. Nogomet je zgolj ena od vej človeškega zanimanja, kjer je razlika takšna, da te stisne pri srcu. In če smo marsikje drugje zares v podrejenem položaju, v nogometu preprosto ne bi smeli biti. 

Le morali bi se naučiti, kako zapakirati to, kar imamo. Ampak v tem smo na žalost in kljub trudu krovne organizacije svetovni nesposobneži. In se niti nismo pripravljeni ničesar naučiti. Čeprav nam vse leži pred nogami.