© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
06.06.2015 07:55:07

Juventus - Barcelona: Pol desetletja vsega najlepšega

Reuters

Berlin je pripravljen, nasprotnika v letošnjem finalu lige prvakov prav tako. Praznično soboto, ki je postala simbol nogometne veličastnosti, bosta s svojimi barvami pobarvala ponos Katalonije in torinska stara dama, olimpijski stadion, ki je pred devetimi leti kot svetovno prvakinjo okronal Italijo, pa bo dal novega evropskega klubskega prvaka. Morda bo to spet italijanska ekipa, kar bi bilo skorajda znamenje usode, toda možnosti so izrazito na strani predstavnika Španije.

Poteze, s katerimi je Evropska nogometna zveza v zadnjih letih dodatno izboljševala status svojih tekmovanj in utrjevala položaj najbolj priljubljenega športa na stari celini, se med seboj precej razlikujejo. Zmerni revolucionar Michel Platini je tako kot vsi njegovi vizionarski predhodniki nekajkrat ustrelil mimo, nekajkrat zadel v polno, nekaj njegovih potez pa danes poznamo kot velike uspešnice.

Sobotni finale lige prvakov je vsekakor ena od slednjih. Platini je v zaključni tekmi najprestižnejšega klubskega tekmovanja prepoznal največji evropski nogometni praznik in z dodatnim pridobivanjem na pomenu tega dneva je tradicionalno igranje sredi tedna zanj postalo nesprejemljivo. Dolga leta so o evropskem klubskem prvaku odločali v sredo zvečer, torej v terminu (sprva vseh in pozneje po uvedbi dodatnega torka polovice) tekem v predtekmovanju in izločilnih bojih. Toda finale se je predsedniku krovne evropske organizacije zdel tako zelo pomemben, predvsem pa je v njem videl tako velik ekonomsko-družben potencial, da se je zgodila sprememba, brez katere si pol desetletja pozneje evropskega nogometa ne znamo predstavljati.

939-2-3-barcelona re
Reuters

Stara celina je dobila svoj super bowl, v veliki meri pa so (odvisno pač od časovne razlike) svoj super bowl dobili tudi najširši globalni športni krogi. Kar je za Američane tista februarska nedelja, je za velikanski del preostalega sveta, predvsem pa za Evropo, postala majska oziroma letos izjemoma junijska sobota. Potovanja, druženja, organiziranja družabnih dogodkov, družinska srečanja, množični ogledi, sponzorske akcije. Vse to in še precej več je v mnogo večji meri postalo povezano s tekmo leta, ki je za nameček koledarsko in klimatsko še primernejša za vse mogoče dejavnosti kot ameriška.

Če namreč konec februarja nedeljske piknike in tovrstno čakanje tekme omogoča na Floridi, v Teksasu, morda v Južni Kaliforniji in še kje, je v tem času na celotni severni polobli kajpak povsem drugače. Navijači Juventusa, navijači Barcelone ter nešteti nevtralni nogometni navdušenci po vsej Evropi in širše bodo pet let po prvem sobotnem finalu uživali v vsem, kar lahko ponudi pričakovanje športnega spektakla na pragu poletja. Da ne govorimo o vseh tistih, ki so ali še bodo potovali v nemško prestolnico in bodo tam bodisi z vstopnico bodisi brez nje del edinstvenega rajanja.

RESNIČNI VLADAR IN PRESENEČENJE
Platiniju s sodelavci je v polovici desetletja resnično uspelo nekaj izjemnega, pri tem pa tekmovalni vidik seveda ni izgubil ničesar in še naprej ostaja tipično evropski, torej skorajda vitalnega pomena. Ob vsej prazničnosti, piknikih in rajanju naslov evropskega prvaka kajpak ostaja sveti gral in v tem duhu pričakujemo tudi odločitev o letošnjem, odločitev o nasledniku lanskega zmagovalca madridskega derbija Reala.

Napetost je izjemna, kolektivno zadržan dih je vseprisoten, finančni, čustveni in zgodovinski vložki so velikanski. Dan D v pravem pomenu tega izraza, pa naj nam nihče ne zameri poigravanja z današnjo 71. obletnico dejanskega izkrcanja zavezniških sil v Normandiji. Temu se preprosto ni mogoče izogniti in marsikdo se ni izogibal že od vsega začetka sezone, ko je obet berlinskega finala na 6. junij poskrbel za kar nekaj bolj ali manj posrečenih domislic.

Prednjačila je ideja o vseangleškem finalu sredi glavnega mesta Nemčije, ki pa je padla v vodo z velikim pljuskom (Anglija je kajpak ostala brez predstavnika v četrtfinalu, kaj šele finalu) in dobili smo v tem pogledu precej nevtralen obračun Kataloncev ter Italijanov, ki bo zgodovino in politiko vendarle v veliki meri pustil ob strani. V prvi plan pa bo kajpak spravil nogomet in znotraj njega potegovanje za vse, kar nasprotnikoma prinaša zmaga na nocojšnji tekmi.

939-2-3-juventus re
Reuters

Po aveniji Unter den Linden se bodo skozi kultna Brandenburška vrata in naprej proti olimpijskemu stadionu navijači Barcelone sprehodili v želji postati popolni vladarji zadnjega desetletja, kar bi Barcelona v primeru današnjega uspeha vsekakor postala. Morda je bilo zanjo predvsem v obdobju med letoma 2008 in 2012 v igri še več kot naslov vsako neparno leto, toda vseeno bi bili Katalonci s tokratno lovoriko pri štirih te vrste v manj kot desetih letih, kar bi bil eden od najbolj navdušujočih dosežkov v celotni zgodovini evropskih pokalov.

Barca je po težavah tiste sanjske zasedbe iz prej omenjenega obdobja hitro prenovila svojo ekipo, se vrnila v finale in bo v njem tudi velik favorit za slavje. Na drugi strani pa Juventusa na zaključni tekmi še pred letom dni ne bi napovedal prav nihče, toda v Torinu je prišlo do pomembnih obratov in sprememb, tako da je stara dama na najlepši mogoči način počastila 30. obletnico svojega prvega nastopa na finalni tekmi. A ne toliko same tekme v Bruslju in zmage, temveč predvsem tragedije na stadionu Heysel, ki bo v določeni meri zagotovo zaznamovala tudi današnje srečanje.