Zrcalce, zrcalce na steni povej

LIONEL MESSI
V nedeljo nase ni opozoril z zadetkom ali dvema. Prav tako z njegove strani nismo videli posebej superiornih ali odločilnih nogometnih potez, s katerimi navadno razvaja navijače Barcelone. Kljub temu je bil Argentinec po tekmi zadovoljen, z njegovo predstavo pa so bili zadovoljni tudi privrženci blaugrane.

Davnega 30. novembra lanskega leta se je nazadnje v državnem prvenstvu zgodilo, da Messi ni dosegel niti gola niti prispeval asistence, ko je njegova ekipa vsaj enkrat zatresla nasprotnikovo mrežo.

Lionel Messi je v nedeljskem večeru odigral vlogo, v kakršni ga roko na srce zelo redko vidimo. Namesto da bi opravljal svojo običajno nalogo, ki je v prvi vrsti prebijanje nasprotnikove obrambe in doseganje zadetkov, se je nizkorasli Argentinec tokrat popolnoma podredil ekipi.

Sedemindvajsetletnik se je po žogo vračal daleč nazaj na svojo polovico, v napadalnih akcijah Reala je priskočil na pomoč celo svojim branilcem, še posebej veliko garaškega dela pa je opravil v drugi polovici prvega polčasa, ko se je Barcelona znašla pod hudim Realovim pritiskom in je le s težavo z žogo prehajala na nasprotnikovo polovico. Očitno je bilo, da je v večjem delu tokratnega el clasica Real prevladoval na sredini igrišča, zato se je Messi med dvobojem odločil, da zvezna vrsta bolj potrebuje njegovo pomoč kot napadalci, in z njegovo pomočjo je Barcelona v drugem polčasu ravnovesje v igri prevesila na svojo stran.

Ni prvič, da je štirikratni prejemnik zlate žoge prevzel bolj ekipi podrejeno vlogo, kar nekajkrat je v zadnjem obdobju, ko so Katalonci doživeli pravi preporod, svoje interese postavil za interes ekipe. Argentinčevi interesi so jasni, zabijanje golov, podajanje in odločanje tekem ter premagovanje velikega rivala Cristiana Ronalda. Barcelona je premagala Real Madrid in mu zadala nov udarec v boju za letošnjo lovoriko v la ligi in Messi je z zelenice stadiona Camp Nou odšel bolj nasmejan kot njegov edini konkurent za naziv najboljšega igralca našega planeta. 

Tudi njegova osebna statistika tokrat ni ostala prazna, 27-letnik je vpisal asistenco pri prvem zadetku modro-rdečih, ko je po njegovi podaji z glavo mrežo Madridčanov zatresel Jeremy Mathieu. Davnega 30. novembra lanskega leta se je nazadnje v državnem prvenstvu primerilo, da Messi ni dosegel niti gola niti prispeval asistence, ko je njegova ekipa vsaj enkrat zatresla nasprotnikovo mrežo. Podatek, ki pove vse o tem, kako pomemben člen Barcelone je Lionel Messi. No, to tako ali tako že vsi vemo.

CRISTIANO RONALDO
Premagal ga je. V neposrednem strelskem dvoboju prav gotovo. V vseh drugih merilih nogometne igre pač ne, a ta druga merila so zanj verjetno vsaj za odtenek manj pomembna. V tej interni zmagi bo kljub porazu svoje ekipe našel zadoščenje, o tem ne dvomi nihče.

To je bil Ronaldov 42. zadetek v sezoni, njegov tekmec je dosegel le še enega več in vsaj v tem pogledu je najboljši nogometaš leta 2014 na nedeljskem obračunu napravil korak proti končnemu cilju.

Cristiano Ronaldo po nedeljskem el clasicu ni bil najboljše volje. Njegov Real je po 90 minutah največjega klubskega nogometnega derbija moral priznati premoč Messijevi Barceloni, poraz, ki Cristiana peče bolj kot katerikoli drug. Toda pri tem ni nepomembno dejstvo, da je Portugalec na Camp Nouu zabil gol, da ga na drugi strani Messi ni in da je 30-letnik s tem zmanjšal strelski zaostanek za Argentincem na en sam gol.

To je bil namreč Ronaldov 42. zadetek v sezoni, njegov tekmec je dosegel le enega več in vsaj v tem pogledu je najboljši nogometaš leta 2014 na tem obračunu napravil korak naprej proti končnemu cilju. Da je kljub temu njegov Real napravil dva koraka nazaj v boju za špansko krono, Ronalda brez dvoma jezi, a odveč si je ustvarjati iluzije, da nekdanji nogometaš Manchester Uniteda interese ekipe postavlja pred svoje. Ne nazadnje je to precej ujezilo tudi navijače v Madridu, ki so prvemu zvezdniku galaktikov prejšnji konec tedna na tekmi z Levantejem namenili koncert žvižgov.

Ravnanje, ki je nekoliko skregano z nogometno logiko, saj Ronaldo s sledenjem lastnim ciljem še kako pomaga Realu, celo več kot to, v tem trenutku, ko so aktualni evropski prvaki le še bleda senca ekipe, ki je konec lanskega leta pometala z nasprotniki, jih ravno Portugalec dobesedno na svojih plečih vleče naprej (spomnite se samo obračuna s Schalkejem).

Precej bolj kot v Madridu Ronalda očitno cenijo na Camp Nouu, ko je v 31. minuti derbija zatresel mrežo Claudia Brava, se je namesto koncerta žvižgov na tribune katalonskega nacionalnega simbola naselila grobna tišina. Tišina pričakovanja, celo strahu pred tem, da bi Ronaldo nadaljeval svoj strelski pohod. To se na koncu ni pripetilo in po 90 minutah el clasica je stadion Barcelone zajelo nepopisno veselje. 

Za Ronalda težko trdimo, da je bil vesel, a gotovo je bil po srečanju bolj zadovoljen kot katerikoli drug nogometaš Reala. V garderobi Madridčanov je razumljivo vladalo turobno vzdušje, saj se Realu počasi izmika lovorika la lige, Portugalec pa vendarle ostaja v igri za to, da na koncu doseže tisto, kar mu bržkone pomeni največ – da v strelskem obračunu premaga Lionela Messija.