Prej bi bili primerni prisrčen aplavz, stoječe ovacije, pošiljanje poljubčkov in tako dalje. No, ampak nogomet je preveč kompleksen šport, da bi lahko na vse skupaj gledali tako enoplastno. In zaradi tega so morali nogometaši Reala v torek zvečer poslušati žvižge. Glasne žvižge. Čeprav so v četrtfinalu lige prvakov.
Ancelottijevo prekletstvo je znova udarilo. Človek, ki je vsekakor specialist za zmagovanje v ligi prvakov (z Milanom jo je najprej dvakrat osvojil kot igralec, nato dvakrat še kot trener, slavil je tudi na klopi Reala), bi se skoraj spet podpisal pod epski spodrsljaj. Spomin je za trenutek oživel, ko je Schalke na madridski zelenici sramotil zvezdniško zasedbo domačega kluba.
Marsikdo si je pred očmi narisal prizore iz recimo leta 2004, ko je Ancelottijev Milan v La Coruño odpotoval s prednostjo treh zadetkov (4:1), a jo v Španiji na šokanten način zakockal (0:4). Prizore iz recimo leta 2005, ko je Ancelottijev Milan v finalu lige prvakov ob polčasu tekme z Liverpoolom že odpiral penino (ob vodstvu s 3:0 menda dobesedno), a nato po streljanju enajstmetrovk ostal praznih rok. In tudi prizore iz recimo lanskega četrtfinala lige prvakov, ko je Real na prvi tekmi s 3:0 razbil Borussio, na drugi pa igral katastrofalno slabo, ves čas hodil po robu prepada, a na koncu vseeno preživel (0:2).
Da, v Ancelottijevem primeru se zgodovina dejansko ponavlja; razplet ni vedno isti, scenarij pač. Kaj ga sproži, pa ostaja eden večjih misterijev svetovnega nogometa. Človek včasih dobi občutek, kot da Ancelotti skoraj roti svoje varovance, naj, kakor vedo in znajo, poskrbijo, da bo po gladki zmagi na prvem obračunu povratna tekma vsaj malce zanimiva. Kot da je neke vrste piroman, ki uživa, če tvega; sicer se sem in tja opeče, a ga niti to ne ustavi.
No, toda hkrati je treba priznati, da se je to, kar se je Realu zgodilo na tekmi s Schalkejem, po svoje tudi napovedovalo. Saj ne, da je Ancelottijeva zasedba pred tem blestela. Že v Nemčiji je imela kar nekaj sreče, da je prišla do zmage z 2:0, ne smemo pozabiti niti vseh težav, ki jih imajo beli v državnem prvenstvu. Torej na odru, kjer so bili v uvodnih mesecih sezone neverjetno prepričljivi. Igrali so tako dobro, da so jih nekateri že okronali. Cristiano Ronaldo je gole zabijal kot po tekočem traku, blesteli so tudi številni drugi, Ancelottiju se je lahko smejalo.
Ker so se vzporedno z Realovimi enkratnimi igrami dogajale tudi težave Barcelone, se je bitka za špansko "kanto" res zdela bolj ali manj odločena. Pa še kje drugje so Realove delnice kotirale res visoko. Drži, življenje navijačev Reala je bilo nekaj mesecev res lepo. A izza ovinka je potrpežljivo čakala nočna mora; pripravljena, da skoči Ronaldu in soigralcem pred obraze ter jim zagreni življenja.
Da je Real uradno v krizi, je kristalno jasno vsem. Toda zakaj? Kaj se je zgodilo z nogometaši, ki so še nedolgo tega tvorili superekipo? Ne pozabimo: španski mediji so pisali hvalospeve o tem, da Real že dolgo ni imel tako homogene zasedbe, da v garderobi že dolgo ni vladalo takšno prijateljstvo. So se Ancelotti in njegovi varovanci zaradi vseh pohvalnih besed preprosto prehitro sprostili? So pozabili, da decembra še nihče nikdar ni postal prvak? Je Italijan v ključnem trenutku storil usodno napako in prehitro spustil svoje varovance z vrvice? Je bila maroška zabava na klubskem svetovnem prvenstvu, ki je prej revialno kot resno tekmovanje, predivja? Je bil obisk Dubaja zgolj zaradi dobičkonosne prijateljske tekme z Milanom še ena v nizu neposrečenih potez?
Pred premorom v španskem prvenstvu je Real dobil 22 tekem zapored in bil pravzaprav nepremagljiv, nato je izpadel iz pokala, doživel epski polom na derbiju z Atleticom, zapravil prvo mesto v primeri division in se skoraj opekel v ligi prvakov. Iz ene skrajnosti v drugo torej.
MISLI O MASAKRU
Pri vsem tem je za Ancelottija najhuje to, da najtežje tekme sezone za Real šele prihajajo. Že čez deset dni bodo morali Madridčani odpotovati v Barcelono, kjer so Katalonci že zavohali ranjenčevo kri. Čeprav je derbi vedno derbi in čeprav ima tudi Barcelona svoje težave, se nikakor ne morem znebiti misli o popolnem Realovem masakru. Ancelotti je dovolj izkušen, da zagotovo ve, da tako naprej ne bo šlo več. Če se bo kriza nadaljevala, bo on pač prvi, ki bo odgovarjal. Kako, je jasno.
Izkušenega Italijana lahko veseli vsaj vrnitev Luke Modrića; Hrvat je okreval in bo kmalu spet povsem nared. Pravijo, da je Realov padec povezan tudi z dejstvom, da se je vezist lanskega novembra poškodoval. In jasno tudi s poškodbo Jamesa Rodrigueza, ki ga kraljevi klub prav tako še kako pogreša. Sta to tudi razloga za popolno preobrazbo Cristiana Ronalda? Jasno, v negativnem smislu … Drži, Portugalec je v torek zvečer zabil dva gola in se zavihtel na vrh lestvice najboljših strelcev evropskih pokalov vseh časov.
Toda motite se, če mislite, da je prekipeval od zadovoljstva. Ko so igralci Reala stali na sredini igrišča in bili čisto pravi sramotilni stebri ob preklemansko glasnih žvižgih navijačev, je s pogledom skoraj ubil televizijskega snemalca, ki se je malce dlje zadržal pri njem. Ko je nato odvihral mimo novinarjev, jim je zabrusil le to, da do konca sezone z njimi ne bo več govoril. Ni kaj, v garderobi Reala je več kot očitno zavladala panika epskih razsežnosti. Alarm glasno zvoni, ga bo kdo znal ugasniti?
Ancelotti? Ne glede na to, da je serijski osvajalec lige prvakov, mu zgodovina vseeno ne dela usluge. V Milanu so večino kriz pogasili tako, da je v sedlu ostal kljub temu, da bi ga navijači najraje lastnoročno odnesli iz kluba. Pri Chelseaju je hitro izgubil podporo, v Paris Saint Germainu pa je tako ali tako ostal prekratek čas, da bi se sploh lahko znašel v neprijetnem položaju. Zdelo se je, da si je pri Realu z "décimo" kupil goro kredita, a je jasno, da ga je bolj ali manj že pokuril. In zdaj je stisnjen v kot. Izzvan in pred ključno odločitvijo.
