Vse lepo in prav, ta podatek čivkajo že vrabci na vejah in vsekakor se strinjamo, da je v tem pogledu 36 (ali celo več) ur pozneje že pošteno izpet. Povsem drugače pa je z vprašanjem, kaj ta gol dejansko pomeni v zgodbi o večno problematičnem napadalcu nespornih sposobnosti in v zgodbi o dvomljivi naložbi rdečih iz mesta Beatlov v njegove usluge.
Čeprav je torkov obračun Liverpoola in Tottenhama v okviru 25. kroga premier lige z velikimi koraki gazil proti delitvi točk, je imel še nekaj minut pred koncem izrazitega junaka na londonski strani. Navdušujoče neustavljivi meteor v napadu spursov Harry Kane je ponovno dosegel zadetek in ob tem prispeval asistenco pri izenačenju na 2:2, s čimer so hvalospevi na račun do te sezone povsem neznanega nogometaša dobivali nove kitice in nova poglavja.
Čeprav Tottenhamu ne bi uspelo zmagati, bi ves Otok ponovno govoril o igralcu, ki ga je v zadnjih tednih povsem obnorel. Še več, verjetno bi bil bodoči napadalec angleške izbrane vrste v središču pozornosti, celo če bi zmagoviti zadetek za Liverpool dosegel kdorkoli drug kot nogometaš, ki ga nato dejansko je. Rdeči bi sicer dobili veliko pozornosti na ravni kolektivnega uspeha in nove nadgradnje vse bolj izrazitega dviga forme, toda v kontekstu posameznikov bi smetano ponovno polizal trenutno najbolj vroči igralec celotne lige. Bi, a je ni, kajti za zmago Liverpoola je kajpak zadel ravno Balotelli, ki je s klopi za rezervne igralce v igro vstopil kot nekakšen antipod trenutnega vseangleškega ljubljenca in je paradoksalno ravno zaradi tega postal prvo ime srečanje, morda celo prvo ime celotnega kroga.
Če je Kane veljal za najbolj vročega, je Balotelli veljal za posmehljivo hladnega, za sramotno ugaslega. Njegova kronična neuspešnost na tekmah, ki jih je odigral, odkar se je ob koncu prestopnega roka vrnil v Anglijo, je v tej državi že pred časom postala ena od glavnih tarč takih in drugačnih strupenih puščic. Vsesplošno poniževanje je Italijana potiskalo še globlje v blato in zadeva je dobila take razsežnosti, da je globalna izpostavljenost prekinitve strelske suše logična in razumljiva.
Mario je s svojim zadetkom po kriteriju pozornosti presegel vse dozdajšnje Kanove dosežke, novica je v nekaj urah nogometni svet preplavila v tolikšni meri, kot se ji napadalec Tottenhama za zdaj ni sposoben približati. A če kdo misli, da so stvari preproste ali celo enoplastne in da lahko govorimo o velikem olajšanju na nogometaševi strani ter o opevanju njegovega vstajenja na drugi, se moti. Pošteno se moti, kajti z golim torkovim zadetkom ne glede na njegovo odmevnost (oziroma v veliki meri celo zaradi nje) Balotelli v marsikaterem pogledu ni pridobil ničesar oziroma se je po nekem čudnem ključu znašel celo v položaju, slabšem od tistega na začetku zdaj že slavne tekme.
Naj se razumemo, zadetek je na ravni tekmovanja in odnosov v ekipi Mariu prinesel vse prej kot zanemarljivo korist. Čeprav ni šlo za nikakršno mojstrovino, prej nasprotno, je na eni strani Liverpool prav s tem golom prišel do izjemno pomembnih treh točk, na drugi strani pa se je italijanski napadalec svojemu trenerju Brendanu Rodgersu pokazal kot nogometaš, ki še vedno zna biti ob pravem času na pravem mestu in na katerega lahko računa.
Po oddaljitvi daleč od udarne enajsterice je to vsekakor korak, ki bo Balotelliju prinesel nove priložnosti in ki mu v tem pogledu lahko pride zelo prav. A ker se nogomet ne dogaja v hermetičnem laboratorijskem okolju in ker je prav nasprotje tega okolja še najbolj značilno za Anglijo, je treba upoštevati vpliv medijev in javnosti. V njihovih očeh se bo Mariu, če bo ostal zgolj pri enem zadetku, godilo še slabše kot do zdaj, enako velja za oceno Liverpoolove naložbe v svojeglavega napadalca.
Poglejte odzive, v njih ni opaziti odrešitve ali vere v lepši jutri, skoraj brez izjeme gre za bolj ali manj posrečene šale, pogosto celo za norčevanje. Tako mediji kot zasebni uporabniki svetovnega spleta so Balotellija ravno postavili na stranski tir in si našli nove igračke, zdaj pa se je Italijan spravil nazaj v središče njihove pozornosti.
In ker tako v Veliki Britaniji kot drugod po svetu poznajo izraze, zelo podobne tistim o slovenski slepi kuri in njenem najdenem zrnu, se vam verjetno svetlika o tem, kam merimo. Šaljivci so se zbudili, njihove šale na Marijev račun ponovno rastejo kot gobe po dežju in v primeru zgolj enega zadetka se bo v naslednjih mesecih tako nogometašu kot njegovemu klubu godilo celo slabše, kot bi se jima v primeru strelske ničle in nadaljnjega tonjenja v pozabo. Italijanov nasmeh, ki je obšel svet, je razumljiv.
Toda za tem nasmehom se mora mladenič zavedati, da je na poti olajšanja in odrešitve s torkovim zadetkom v marsikaterem pogledu naredil majhen korak nazaj, s katerim je dobil možnost delati korake naprej. Če jih bo delal, potem se bomo srečanja s Tottenhamom lahko spominjali kot točke preloma in se bodo stvari po njej vsekakor spremenile na bolje. Morda bomo sčasoma celo prišli do točke, na kateri bo mogoča vrnitev na pota stare slave in na kateri bo Liverpoolov nakup v nasprotju s podobo zadnjih mesecev obveljal za zadetek v polno. Če teh korakov na naslednjih tekmah ne bo delal … No, saj veste, nesmiselno bi se bilo ponavljati.
