Še druga ugledna žirija se je sicer poklonila Lionelu Messiju (15,67 % glasov) in Manuelu Neuerju (15,72), a okronala nesporno najboljšega Cristiana Ronalda (37,66). Portugalec je prestižno zlato žogo osvojil drugič zapored, izbor pa je tudi v naših očeh tako zelo pravilen, da v odmevih nanj skeptiki nimajo realnih možnosti za kaj drugega kot lastno smešenje.
Leto 2014 bo šlo v zgodovino kot leto, v katerem je bil vratar zelo blizu temu, da bi bil najboljši nogometaš v absolutni kategoriji. Torej da bi na tem zelo specifičnem igralnem položaju, ki se od vseh drugih razlikuje neprimerno bolj, kot se ti drugi med seboj, prepričal v večji meri kot katerikoli igralec v polju.
Neuerju ni manjkalo veliko, verjetno je bil bližje kot kdorkoli po legendarnem Levu Jašinu, ki mu je skorajda v nogometni prazgodovini kot edinemu uspelo skočiti povsem na vrh. V preteklem letu je med vratnicama izstopal še bolj, kot so v zadnjih letih in desetletjih izstopali njegovi vratarski kolegi, ki jim na parketu podeljevanja individualnih priznanj po navadi ni uspelo priti niti v konkurenco finalistov. Blestel je v vratih mogočnega Bayerna, z Nemčijo postal svetovni prvak in našlo se je kar nekaj takih, ki so menili, da bi ga bilo treba nagraditi s katerim od najbolj prestižnih posamičnih priznanj.
Nemška tolažba in kolumbijski gol
Svetovni prvaki so ostali brez zlate žoge, zato pa je selektor elfa Joachim Löw dobil nagrado za najboljšega trenerja. Nemčija je z Nadine Kessler slavila tudi v ženski konkurenci, medtem ko je šla nagrada za najlepši gol (zasluženo kot vse druge) v roke Jamesa Rodrigueza.
A ne glede na njihovo število in na njihovo funkcijo v nogometnem svetu (nekateri so zelo ugledni), so si iz tega ali onega razloga zatiskali oči. S temi razlogi se ne mislimo ukvarjati, smo pa neizpodbitno prepričani, da nemški čuvaj mreže ni imel nobenih pravih možnosti. Ni jih mogel imeti, ni jih smel imeti in jih tudi preprosto ni imel. Ne avgusta, ko je Uefa tudi z našim glasom izbrala najboljšega nogometaša v prejšnji sezoni, ne včeraj, ko je Fifa razglasila najboljšega v preteklem koledarskem letu. Proti Messiju bi še šlo. Če bi bil Argentinec najbolj resen tekmec, bi Neuerju verjetno uspelo. Toda nič več kot dobro (pozor, za njegove neverjetno visoke standarde) Messijevo leto seveda ni bilo tisto, kar je stalo na Nemčevi poti. Nekaj previsokega in predobrega je na njegovi poti med nesmrtne stalo v podobi nesporno najboljšega nogometaša zadnjih dveh let.
Tako kot avgusta je bilo v boju z Ronaldom mogoče uporabiti le en argument; naslov na svetovnem prvenstvu v Braziliji v nasprotju s Portugalčevim izpadom v predtekmovanju, v katerem je njegovo reprezentanco premagala prav Neuerjeva Nemčija. Toda le kako bi ta argument lahko bil dovolj? Četudi bi merili samo uspehe, bi bilo na Ronaldovo stran tehtnice treba postaviti naslov v ligi prvakov, španskem pokalu, evropskem superpokalu in na svetovnem klubskem prvenstvu. In če bi v tem primeru morda lahko govorili o izenačenju ali vendarle celo o minimalni Neuerjevi prednosti, drugi kriteriji tehtnico prevesijo izrazito na stran zvezdnika madridskega Reala. Če povemo zelo na kratko in zelo jasno: Neuerjevo leto 2014 z roko na srcu ni bilo nič zares zgodovinskega, Ronaldovo je vsekakor in brez kančka dvoma bilo.
Morda je bila Nemčija na mundialu malce predobra kot ekipa in Neuerju na turnirju v deželi sambe ni bilo treba izstopati tako zelo, kot njegovi največji oboževalci mislijo, da je izstopal. Morda je bil Bayern v ligi prvakov malce preslab in je bil prav Neuer tisti, ki mu je prav Ronaldov Real v polfinalu do vrha napolnil mrežo. Zagotovo pa je pod potegnjeno črto edini posameznik, ki je v preteklih dvanajstih mesecih resnično pisal zgodovino, portugalski velemojster.
Kljub neuspehu na svetovnem prvenstvu, ki mu ga, kot smo v zadnjem času poudarili že tolikokrat, preprosto ne moremo zameriti. Nastopil je poškodovan in v nasprotju z zdravniškimi priporočili, tvegal je tako ugled kot zdravje. Tudi če mu to štejete kot madež, pa je preprosto premajhen v primerjavi z rekordnimi sedemnajstimi zadetki na poti do naslova v ligi prvakov, s skupno 61 zadetki v celotnem koledarskem letu in z njegovim tako strelskim kot igralskim prispevkom k dosežkom kraljevega kluba.
Najboljši strelec prejšnjega španskega prvenstva in prepričljivo najboljši strelec aktualnega v tem trenutku preprosto nima konkurence, pri čemer nikakor ne gre le za dosežene zadetke. Ronaldo je dosegel točko, na kateri igra z rušilno močjo, s kakršno je pred leti igral in zbiral zlate žoge njegov veliki individualni rival Messi. Ronalda so kapetani, selektorji in novinarji na vrh postavili zasluženo, pa naj vam je to všeč ali ne. Vam je uglajeni gospod Neuer neprimerno bolj simpatičen kot portugalski ekstravagantnež? Niste edini. Se vam vratarski poklic zdi zapostavljen in si želite, da bi se to spremenilo? Čutimo povsem enako. Toda ne eno ne drugo in ne kaj povsem tretjega zadeve ne spremeni niti za drobec. Nagrad pač ne podeljujemo iz pomilovanja. Pa tudi odvzemamo jih ne iz zavisti, ki bi kot edina lahko snela krono edinemu pravemu kralju.
