Drži, na prvo žogo zveni kot nezanimiva in tudi precej nepomembna zgodba, ki se dogaja nekje daleč od zvezdniške norišnice prazničnega sporeda v premier ligi. V resnici pa je nekaj povsem drugega in povsem drugačnega.
V resnici gre za zgodbo, ki je kot nalašč za praznični čas, ko smo še nekoliko bolj dovzetni do čustvenih, včasih celo solzavih iger usode in spletov naključij. Povsem primerna pa bi bila tudi za filmska platna, saj na neskončno zanimiv način odgovarja na vprašanji, zakaj se je trdoživi Pardew odločil sam zapustiti Newcastle, kjer so navijači že dalj časa pozivali k njegovi odstavitvi, in zakaj se je bil temu delovnemu mestu pripravljen odpovedati v zameno za manj izpostavljenega, manj uglednega, manj prestižnega.
Na eni strani je imel zagotovo že več kot dovolj žvižgov in omenjenih pozivov s tribun, predvsem pa je po drugi strani dobil ponudbo, ob kateri bi stadion St. James' Park bržkone zapustil tudi v primeru, da bi bile razmere tam neprimerno boljše.
STATUS IKONE
Kljuboval je številnim viharjem, niso ga zanimali zasilni izhodi, zdaj pa je z zelo dobrim razlogom zgrabil priložnost z naslova simpatičnega londonskega kluba. Resnično z zelo dobrim. Gre namreč za klub, pri katerem je Pardew prvič v življenju okusil profesionalni nogomet, s katerim je v igralskih časih dosegel največje uspehe ter si z njim tudi priigral status ikone. In to kljub temu, da nikoli ni spadal med resnično dobre igralce. Pravzaprav je šlo ravno za omenjeno igro usode in za omenjeni splet naključij, ki ju bosta zdaj v marsikaterem pogledu nadgradila vrnitev v klub ter sedenje na njegovi klopi.
Med jesenjo leta 1987 in pomladjo leta 1990 so navijači Crystal Palacea ob Pardewovem stiku z žogo pogosto vzklikali "Super Al", pri čemer pa je šlo v najboljšem primeru za simpatično zbadanje in v najslabšem za povsem gol sarkazem. Svetlolasi nogometaš (danes sivolasi trener) je igral malo, njegov status v očeh navijačev pa je izviral tako iz tega dejstva kot iz nasploh zelo počasnega Alanovega uveljavljanja na visoki ravni.
ZAKAJ SPLOH TA PRILOŽNOST?
Star je bil že 26 let, ko je sploh prvič zaigral nad petim kakovostnim razredom angleškega nogometa in še danes ni povsem jasno, zakaj mu je Crystal Palace ponudil to priložnost. Slaba tri leta po njegovem prihodu v London mnogi navijači te poteze klubskega vodstva še vedno niso povsem razumeli, pridnega, a vse prej kot resnično nadarjenega nogometaša so zaradi tega zbadali in mnogi med njimi so se držali za glavo, ko je postalo jasno, da bo tisto pomlad leta 1990 dobil priložnost na zgodovinski polfinalni tekmi kultnega pokala FA. A poškodbe so naredile svoje, nekaj manj pomembnih okoliščin prav tako in Pardew je v takrat zelo močni zasedbi londonskih rdeče-modrih resnično zaigral proti mogočnemu (tedaj še precej bolj kot danes) Liverpoolu. Ter vse, kar je veljalo do tistega dne, postavil na glavo.
Njegova predstava sama po sebi ni bila nič posebnega, na raztrgani tekmi je naredil kar nekaj napak in je bil na trenutke videti nekoliko izgubljen. Toda pri izidu 3:3 je bil v podaljšku ob pravem času na pravem mestu, dosegel je zadetek, Palace je z njim zmagal in Alan je postal velik junak največjega uspeha v zgodovini kluba.
Odtlej se je vzklikanje "Super Al" oglasilo dobesedno vsakokrat, ko se je dotaknil žoge, in odtlej so navijači mislili smrtno resno. Kljub porazu v velikem finalu so bili v devetih nebesih, tam je bila tudi celotna ekipa, Pardew pa je močno pridobil na samozavesti in bil ob prav tako zgodovinskem pohodu do tretjega mesta v elitni angleški ligi njen pomemben člen.
Pozneje se je podal v Charlton in tam v jeseni kariere igral enako spodobno, ko je postal trener, pa so privrženci za vedno njegovega Palacea začeli sanjati dan njegove vrnitve v tej vlogi. Pri tem sanjanju in v tem pričakovanju so mu oprostili, da je pred dobrim desetletjem sedel na klop osovraženega mestnega tekmeca West Hama in celo pretirano izkazovanje ljubezni do tega kluba.
Verjetno bi mu oprostili vse, navezanost privržencev kluba, ki je večino stoletnega obstoja preživel daleč od polfinalne zmage nad Liverpoolom, na moža, ki je to zmago prinesel in ki je za nameček prehodil tako specifično ter hkrati simpatično pot, je preprosto ogromna. Ob tem pa prav vse, kar se dogaja v teh dneh, postane logično, razumljivo in jasno kot beli dan. Od Palaceove pripravljenosti plačati nadomestilo, kar je pri angažiranju trenerjev na tej ravni nadvse neobičajno, do Pardewove nenadne velike želje pustiti za seboj Newcastle in se odreči statusu trenerja z drugim najdaljšim stažem v premier ligi.
