San Lorenzo je bil le eden od argentinskih klubov, ki se po nobenem kriteriju niso mogli primerjati z največjimi v deželi gavčev, danes pa je precej več kot zgolj udeleženec svetovnega klubskega prvenstva. Svoj polfinale (in po vsej verjetnosti tudi veliki finalni obračun) pričakuje s svetovno slavo, ki je prišla po edinstveni poti in ki sega v sfere, v katere nogomet vsaj na tak način do zdaj še ni segel.
Seveda že sama zmaga v pokalu libertadores in posledična udeležba na svetovnem klubskem prvenstvu za čezoceansko prepoznavnost južnoameriškega kluba pomeni zelo veliko. A v primeru San Lorenza je to zgolj nadgradnja, ki je po mnenju nekaterih prišla naključno, po mnenju drugih kot posredna posledica povečane izpostavljenosti kluba in tudi motiviranosti nogometašev, po mnenju najbolj pobožnih tretjih pa je nanjo povsem neposredno vplival poglavar rimskokatoliške cerkve.
Vprašanje njegove in Njegove pomoči
Jasno, ko so kardinali za naslednika nemškega Benedikta XVI. izvolili argentinskega papeža Frančiška, je v javnost zelo hitro prišel podatek, da je dobrodušni sveti oče že kot fantič navijal za San Lorenzo, se v tem klubu tudi športno udejstvoval in da za modro-rdeče iz Buenos Airesa goreče navija tudi na stara leta. Jasno, klub se je posledično znašel pod žarometi, zgodbe o njem in o povezavi s papežem so rasle kot gobe po dežju, sprejem ekipe v Vatikanu je bil le vprašanje časa in mirno lahko trdimo, da se je začelo neko povsem novo obdobje. Kot po čudežu (ali dejansko po čudežu, kakorkoli pač hočete) pa so praktično takoj prišli uspehi oziroma kar največji v 106-letni zgodovini kolektiva iz buenosaireške četrti s cvetličnim imenom Flores.
Že ob prvi priložnosti je San Lorenzo s podporo papeža zablestel v južnoameriški različici lige prvakov, se v pokalu libertadores prebil do velikega finala, in da bi bila mera polna, je tudi sploh prvič postal celinski prvak. Neverjetno, a resnično. Celo tako zelo neverjetno, da so razprave o čudežu povsem razumljive in pripisovanje zaslug papežu oziroma ob njegovem posredovanju bogu prav tako.
Enako pa velja tudi za argentinska pričakovanja, da bo njegova svetost, ki je kajpak v svoji rezidenci sprejela tudi zmagovito ekipo vključno z velikanskim pokalom za južnoameriški naslov, na pomoč priskočila še na turnirju v Maroku. Pri čemer pa je veliko vprašanje, ali modro-rdeči tako pomoč potrebujejo že nocoj. Čeprav se San Lorenzo v pravkar končanem argentinskem prvenstvu ni najbolj izkazal in je ob branjenju naslova osvojil zgolj osmo mesto ter za rep ujel uvrstitev v pokal libertadores, gre še vedno za eno od najmočnejših ekip te države, ki ne bi smela imeti omembe vrednih težav z nasprotnikom iz Oceanije.
Pa čeprav gre za predstavnika tega daljnega skupka dežel, ki v Severni Afriki piše zgodovino. Auckland City kot prvak Nove Zelandije in Oceanije na svetovnem klubskem prvenstvu sodeluje že šestič, do zdaj pa je le enkrat napredoval iz kvalifikacij in nato zanesljivo izgubil v četrtfinalu. Letos ni le napredoval prek predstavnika države gostiteljice, v četrtfinalu mu je uspelo premagati afriškega prvaka in današnji nastop zanj predstavlja nekaj prav posebnega. Toda vseeno se zdi, da je raven Novozelandcev kljub očitnemu napredku še vedno prenizka za ogrožanje ekipe z vrha južnoameriškega klubskega nogometa. Kot rečeno, tudi brez papeževe oziroma božje pomoči.
Bi pa njegove, Njegove in še čigave pomoči zagotovo bil potreben, če bi se San Lorenzo resnično uvrstil v sobotni finalne in se tam v skladu s tradicijo pomeril s predstavnikom stare celine. Jasno, ne katerimkoli. Ne samo da je madridski Real aktualni evropski prvak, zaradi česar na tem tekmovanju sodeluje, v tem trenutku je brez dvoma še boljši, še bolj rušilen, še mogočnejši in še bolj strah vzbujajoč, kot je bil ob spomladanskem slavju v ligi prvakov. Kraljevi klub je v Maroko prišel z neverjetnim, za španske klube rekordnim nizom dvajsetih zaporednih zmag v vseh tekmovanjih in seveda je sinoči z novo odlično predstavo tej zbirki dodal še en popoln izkupiček.
Trener Carlo Ancelotti je sestavil ekipo, ki jo odlikuje idealna kombinacija fantastične kakovosti, popolnega ravnovesja ter sanjskega vzdušja, kar so na svoji koži občutili tudi predstavniki Severne in Srednje Amerike ter karibskega otočja. Mehiška ekipa Cruz Azul je sinočnji polfinale sicer začela zelo pogumno, izvedla prvo zares nevarno akcijo na tekmi, si priigrala prvo priložnost in zagotovo v španske kosti nagnala nekaj strahu. Toda ob veliki kakovostni razliki je Real le stresel z glavo, relativno hitro dosegel zadetka prek Sergia Ramosa in Karima Benzemaja ter stvari postavil na svoje mesto. Morda bi nekaj dvomov še lahko vzbudila enajstmetrovka ob koncu prvega dela, a ko so jo Mehičani zapravili, so bile stvari dokončno jasne. Z zadetkoma Garetha Bala in Isca za končnih 4:0 pa tudi zapečatene.
Že ob prvi priložnosti je San Lorenzo s podporo papeža zablestel v južnoameriški različici lige prvakov, se v pokalu libertadores prebil do velikega finala, in da bi bila mera polna, je tudi sploh prvič postal celinski prvak. Neverjetno, a resnično. Celo tako zelo neverjetno, da so razprave o čudežu povsem razumljive in pripisovanje zaslug papežu oziroma ob njegovem posredovanju bogu prav tako.
Enako pa velja tudi za argentinska pričakovanja, da bo njegova svetost, ki je kajpak v svoji rezidenci sprejela tudi zmagovito ekipo vključno z velikanskim pokalom za južnoameriški naslov, na pomoč priskočila še na turnirju v Maroku. Pri čemer pa je veliko vprašanje, ali modro-rdeči tako pomoč potrebujejo že nocoj. Čeprav se San Lorenzo v pravkar končanem argentinskem prvenstvu ni najbolj izkazal in je ob branjenju naslova osvojil zgolj osmo mesto ter za rep ujel uvrstitev v pokal libertadores, gre še vedno za eno od najmočnejših ekip te države, ki ne bi smela imeti omembe vrednih težav z nasprotnikom iz Oceanije.
Pa čeprav gre za predstavnika tega daljnega skupka dežel, ki v Severni Afriki piše zgodovino. Auckland City kot prvak Nove Zelandije in Oceanije na svetovnem klubskem prvenstvu sodeluje že šestič, do zdaj pa je le enkrat napredoval iz kvalifikacij in nato zanesljivo izgubil v četrtfinalu. Letos ni le napredoval prek predstavnika države gostiteljice, v četrtfinalu mu je uspelo premagati afriškega prvaka in današnji nastop zanj predstavlja nekaj prav posebnega. Toda vseeno se zdi, da je raven Novozelandcev kljub očitnemu napredku še vedno prenizka za ogrožanje ekipe z vrha južnoameriškega klubskega nogometa. Kot rečeno, tudi brez papeževe oziroma božje pomoči.
Bi pa njegove, Njegove in še čigave pomoči zagotovo bil potreben, če bi se San Lorenzo resnično uvrstil v sobotni finalne in se tam v skladu s tradicijo pomeril s predstavnikom stare celine. Jasno, ne katerimkoli. Ne samo da je madridski Real aktualni evropski prvak, zaradi česar na tem tekmovanju sodeluje, v tem trenutku je brez dvoma še boljši, še bolj rušilen, še mogočnejši in še bolj strah vzbujajoč, kot je bil ob spomladanskem slavju v ligi prvakov. Kraljevi klub je v Maroko prišel z neverjetnim, za španske klube rekordnim nizom dvajsetih zaporednih zmag v vseh tekmovanjih in seveda je sinoči z novo odlično predstavo tej zbirki dodal še en popoln izkupiček.
Trener Carlo Ancelotti je sestavil ekipo, ki jo odlikuje idealna kombinacija fantastične kakovosti, popolnega ravnovesja ter sanjskega vzdušja, kar so na svoji koži občutili tudi predstavniki Severne in Srednje Amerike ter karibskega otočja. Mehiška ekipa Cruz Azul je sinočnji polfinale sicer začela zelo pogumno, izvedla prvo zares nevarno akcijo na tekmi, si priigrala prvo priložnost in zagotovo v španske kosti nagnala nekaj strahu. Toda ob veliki kakovostni razliki je Real le stresel z glavo, relativno hitro dosegel zadetka prek Sergia Ramosa in Karima Benzemaja ter stvari postavil na svoje mesto. Morda bi nekaj dvomov še lahko vzbudila enajstmetrovka ob koncu prvega dela, a ko so jo Mehičani zapravili, so bile stvari dokončno jasne. Z zadetkoma Garetha Bala in Isca za končnih 4:0 pa tudi zapečatene.
