© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jurij Završnik
Jurij Završnik
25.09.2014 13:02:52

Je šport sploh pomemben?

arhiv Ekipe

Letos bomo šli na volišča še enkrat. Tisti, ki se jim zdi šport pomemben del življenja, bodo verjetno izbirali med kandidati, ki jim je šport blizu.

Takih volivcev ni malo. Je pa kar malce presenetljivo, da je na letošnjih lokalnih volitvah sorazmerno malo ljudi, ki prihajajo neposredno iz športa. Še pred štirimi leti je bilo "športnikov" neprimerno več. So se upehali?

Ali pa športnikov in s športom povezanih ljudi politika preprosto sploh ne zanima več. V Sloveniji politično udejstvovanje večino negativno zaznamuje za vse življenje in morda zato ni čudno, da večina športnikov v politiki noče na noben način sodelovati. Posebej se izogibajo izpostavljanju v kakšni stranki, ki seveda človeka takoj zaznamuje (no, nekateri profesionalni politiki z lahkoto menjajo stranke in tudi prehajajo iz desnega na levi pol ali pa obratno, pa se jim to ne zdi nič spornega).

Kljub vsemu je kar precejšnje presenečenje, da se je na listah za letošnje volitve znašlo tako malo športnih obrazov.

ZA ŽUPANSKO MESTO
Najprej smo poskušali med kandidati za župane v mestnih občinah (11 jih je) po Sloveniji najti "prave" športne kandidate. V bistvu smo odkrili le enega nekdanjega vrhunskega športnika, ki se je pri 54 letih odločil, da se spusti v boj za župansko mesto. To je Stane Rozman, ki kandidira v Celju (na listi stranke SD).

Rozman je predsednik Atletskega društva Kladivar in še vedno rekorder Slovenije v teku na 10.000 metrov (rekord, 28:32,86, je že leta 1983 postavil v Lozani). Precej blizu športa je tudi kandidat za župana v Mariboru Dragan Bosnić, ki je bil že poslanec v parlamentu iz stranke Pozitivna Slovenije (zdaj bo kandidiral na listi stranke ZAAB), saj je kondicijski trener, ki je med drugim sodeloval z našo nekdanjo tenisačico Tino Pisnik, leta 2010 pa je bil tudi v slovenski zimski olimpijski reprezentanci kot trener Roka Flandra.

Tudi novogoriški kandidat za župana Miran Müllner je dolga leta deloval v futsalu, novomeški kandidat Rafko Križman pa je dejaven v Atletskem klubu Krka. No, tu sta seveda še Boris Popovič v Kopru (nekdanji dirkač v reliju in na hitrostnih preizkušnjah) in Zoran Janković v Ljubljani, ki ju s športom vedno tako ali drugače povezujejo.

VEČ JIH JE V MALIH
Več kandidatov s športnim pedigrejem pa je v nemestnih občinah, čeprav glede na število občin (212), ki jih imamo, še vedno skoraj zanemarljivo malo. V samo sedmih od 201 občine so na listah res "pravi" športni kandidati (to je vsega 3,28 odstotka). Po imenih izstopajo trije – Britta Bilač, Miha Rebolj in Miran Stanovnik.

Britta bo kandidirala za županjo v Domžalah, Miha za župana na Jesenicah (zdaj je bil podžupan), puščavski lisjak pa želi postati župan občine Log-Dragomer. Poleg njih imajo ta "pravi" posluh za šport še Metod Ropret (občina Brezovica - predsednik odbojkarske zveze), Stanko Glažar (Hajdina – nogometni funkcionar), Ciril Globočnik (Radovljica – nekdanji plavalni selektor), Miran Vuk (Zavrč – glavni donator NK Zavrč) in Stanko Ivanušič (Razkrižje – predsednik ŽNK Pomurje). In to je to.

KOŠARKARSKI DVOJEC
Na listah za mestne svetnike pa najdemo dve zelo zanimivi imeni. V Ljubljani se je na listi Zorana Jankovića znašel Jure Zdovc, v Novem mestu pa je na prvem mestu liste Ivana Kralja Matjaž Smodiš.

Vsaj malo je zagotovo sporno to, da je na listi za mestnega svetnika selektor slovenske košarkarske reprezentance, ki ima službo v Turčiji. Ne predstavljamo si, da bi Jure hodil na seje mestnega sveta iz mesta blizu turško-sirske meje. Zakaj je potem sploh na listi za mestni svet? Zato da bi morda pritegnil kakšnega volivca, da bi obkrožil to listo? To je preprosto samo klasično zavajanje volivcev, ki ga ne bi smeli dopustiti, zagotovo pa je moralno vsaj sporno.

Malce drugače je v primeru Smodiša, ki se bo verjetno, če bo prišel v novomeški mestni svet, dejavno vključil v upravljanje dolenjske prestolnice. Glede na to, da je ime, ki nekaj velja ne samo na Dolenjskem, temveč po vsej Sloveniji, bi utegnil imeti njegov glas v mestnem svetu kar precejšnjo težo.

In kot kaže, bo šport kmalu postal povsem marginalna politična forma, ki v lokalni skupnosti ne bo pomenil nič več. To je seveda velika nevarnost, kajti šport se je do zdaj v dobršni meri financiral tudi iz občinske blagajne. In brez glasu športnikov oziroma tistih, ki so naklonjeni športu, bodo denar seveda pobrali drugi. Tisti, ki so zraven. In tako bo šport počasi hiral in hiral do bridkega konca.