Prav slednji je edini, ki je v Crveni zvezdi ostal tudi v letošnji sezoni. Osemindvajsetletni Dravograjčan je kariero začel v domačem klubu, nase pa opozoril v dresu Celja. Od tam ga je pred šestimi leti pot vodila onkraj meja domovine, pred odhodom v Srbijo, kjer se odlično počuti, se je preizkušal na Češkem, Portugalskem, v Rusiji in Angliji.
NEJC PEČNIK
rojen: 3. januar 1986
šport: nogomet
država: Srbija (Beograd)
klub: FK Crvena zvezda
Kako je sploh prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Srbiji?
Bilo je zelo preprosto, slišala sva se s Slavišo Stojanovićem, ki sem mu čestital, ker je postal trener Crvene zvezde, on pa me je vprašal, ali me zanima igranje v rdeče-belem dresu. V tistem trenutku sem sicer imel nekaj finančno ugodnejših ponudb, a ni bil noben klub bolj zvenečega imena od Crvene zvezde, tako da smo se v dveh, treh dneh dogovorili za sodelovanje.
V tujini ste igrali na Češkem, Portugalskem, v Rusiji, Angliji in Srbiji. Kje se najbolje počutite?
Prav gotovo v Srbiji, kot prvo že zaradi jezika in bližine doma. Tudi žena in hčerka se tu počutita odlično. Kar zadeva naše življenje, je v Beogradu vse res optimalno. Seveda je bilo lepo življenje tudi na Madeiri, tam je bilo odlično. V Rusiji in Angliji je bilo prav tako dobro, tam je tudi ligaško tekmovanje zelo kakovostno. Skratka, vsaka destinacija je imela svoje prednosti in tudi slabosti, ampak družina se najbolje počuti v Beogradu.
Kako ste se navadili na življenje v Srbiji?
Seveda obstaja nekaj razlik v primerjavi z življenjem v Sloveniji, vendar jih je na drugi strani najmanj v primerjavi z ostalimi državami, v katerih sem igral. Zato se je bilo tudi najlažje prilagoditi.
Kakšno mesto je Beograd?
Meni je prečudovito. Skoraj v vsakem klubu, v katerem sem do zdaj igral, sem imel nekaj srbskih soigralcev. Vsi po vrsti so Beograd zelo hvalili. Ko sem prvič prišel, sem pričakoval, da bo vse novo, vendar je veliko starih zgradb, poleg tega se precej gradi, mesto se razvija in mi je zelo všeč. Na Donavi in Savi je veliko dobrih restavracij, v mestu prav tako, sploh glede hrane je Beograd vrhunski. Hkrati je v njem veliko znamenitosti, ki se jih splača obiskati in videti, obenem pa ni tako velik, da ga ne bi mogel obvladati.
Seveda obstaja nekaj razlik v primerjavi z življenjem v Sloveniji, vendar jih je na drugi strani najmanj v primerjavi z ostalimi državami, v katerih sem igral. Zato se je bilo tudi najlažje prilagoditi.
V katerem delu mesta živite?
Prvo leto sem živel na Voždovcu, ki je en kilometer nad Marakano, zdaj pa sem v naselju, ki je od stadiona oddaljeno dva kilometra v drugo stran.
Živite v stanovanju ali hiši?
Živim v pritličnem stanovanju v stanovanjski hiši, tako da imam še malo vrta.
Ali vam je tega priskrbel klub ali ste ga našli sami?
V klubu ti pomagajo pri izbiri stanovanja. Imel pa sem to srečo, da ko sem prihajal, je Luka Milivojević ravno odhajal v Anderlecht in mi je ponudil stanovanje, v katerem je živel. Bilo mi je všeč, tako da sem ga vzel. Zdaj pa sem v stanovanju, v katerem je bil v zadnji sezoni Slaviša Stojanović.
Kakšne so najemnine v Beogradu?
Če gledamo na standard, ki je v Srbiji nekoliko nižji, ne bi rekel, da obstajajo velike razlike v ceni najemnin, če jih primerjamo z Ljubljano. Lahko povem, da je neka povprečna cena lepega dvosobnega stanovanja v izmeri 70 kvadratnih metrov približno 500 evrov.
Vam najemnino plačuje klub?
Da, to je malo odvisno tudi od pogodbe vsakega igralca. Ampak načeloma imajo vsi tujci najemnino urejeno prek kluba.
Je vaš sosed mogoče tudi kateri od vaših soigralcev?
Ne, nihče od soigralcev ni moj sosed.
V kakšnih odnosih ste s sosedi in ali vedo, da ste nogometaš?
V tem stanovanju sem šele slaba dva tedna, tako da jih niti nisem uspel spoznati. Je pa v eni od sosednjih hiš doma človek, ki je zaposlen v klubu, tako da se več družim z njim. Ostali sosedi so malo starejši ljudje, tako da mislim, da s tem ne bo nobenih težav. (smeh)
Ali vas ljudje v mestu prepoznajo?
Da, veliko več kot na začetku. Lahko rečem, da je to moj prvi klub, v katerem so te stvari prišle bolj do izraza. Recimo Madeira je bolj turistično mesto, tako da me tam na ulici niti niso prepoznali, drugače je bilo v restavracijah. (smeh) Sheffield Wednesday je denimo velik klub, tam te ljudje prepoznajo, ampak to ni primerljivo z Beogradom, tu je vse skupaj veliko bolj izrazito.
Ko sem prvič prišel, sem pričakoval, da bo vse novo, vendar je veliko starih zgradb, poleg tega se precej gradi, mesto se razvija in mi je zelo všeč.
Imate zaradi tega kakšne ugodnosti?
Ko sem prišel, smo imeli slabše rezultate, tako da se nihče ni zmenil zate, v zadnjem mesecu pa moram priznati, da sem malokje plačal kavo. (smeh)
Ste član Crvene zvezde, vam zaradi velikega rivalstva s Partizanom mogoče odsvetujejo pojavljanje v nekaterih delih mesta?
Ne, za zdaj nisem dobil takih informacij, niti od ljudi ne dobivam takega vtisa. V zvezi s tem lahko povem, da smo se ravno pred nekaj dnevi sprehodili po Knez Mihailovi ulici, kjer je največ ljudi, tam sta me ustavila dva človeka in mi čestitala za dobre predstave. Na koncu pa sta mi povedala, da sta navijača Partizana, a sta mi rekla, da si zaslužim spoštovanje. To je lep primer, da ni nekih težav glede tega.
Branko Ilić igra za Partizana, torej gresta lahko skupaj v mesto?
Z Brankom se zelo dobro razumeva, tako da sva že bila zunaj s svojima družinama. Šli smo na kosilo. Ne vidim razloga, da se ne bi nekajkrat na teden družili.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, nimam.
Kakšni vozniki so Srbi?
Kot vozniki so načeloma v redu, ampak so zelo nestrpni, hitro znajo potrobiti, pomahati in te kam poslati. Niso divji, prav tako niso niti strpni. (smeh)
Kakšen je vozni park v Srbiji?
Na cesti lahko vidite zelo širok nabor vozil. V Beogradu je očitno veliko bogatih ljudi, saj je tudi veliko dobrih avtomobilov. Na drugi strani pa ni več veliko tistih starih yugov in podobno. Vozni park je podoben kot pri nas, ampak s to razliko, da je v Ljubljani na primer vsak dvajseti avto zelo dober, tu pa recimo vsak peti.
Kot vozniki so načeloma v redu, ampak so zelo nestrpni, hitro znajo potrobiti, pomahati in te kam poslati. Niso divji, prav tako niso niti strpni. (smeh)
So vas že kdaj ustavili policisti?
So, dvakrat so me ustavili preventivno, enkrat pa sem naredil prekršek. Plačal sem kazen, niso mi pogledali skozi prste. (smeh)
So kazni visoke?
Kolikor vem, kazni niso visoke.
Koliko stane liter bencina?
Mislim, da je 150 dinarjev, kar je okoli 1,3 evra. Malo cenejši je kot v Sloveniji.
Na gostovanja potujete z avtobusi, kakšni so in kakšne so ceste po Srbiji?
Klub je ravno letos dobil nov avtobus, ki je zelo dober. Kar zadeva ceste, je proti jugu speljana avtocesta. Ko greš proti Nišu, na primer proti Kruševcu mogoče zadnje pol ure ni avtoceste. Pot proti Ivanjici ali Novemu Pazarju pa je res slaba. Tja se voziš štiri ali pet ur po pravih 'rovtah', tako da človeku postane slabo in je na avtobusu bolje sedeti spredaj. (smeh)
Kako Srbi gledajo na Slovence?
Mislim, da povsem v redu. Vem, da dosti Slovencev pride za novo leto v Beograd. So zelo korektni, nisem imel negativnih izkušenj, mislim, da nas ne podcenjujejo, omalovažujejo ali karkoli drugega.
V mestu je veliko beračev, ko greš kam na kavo, pridejo v pol ure vsaj trije prosit za denar. Prav tako dosti ljudi brska po smeteh. Glede tega je precej drugače kot na primer v Ljubljani.
Ste bili kdaj za novo leto v Beogradu?
Ne, nisem. Moram priznati, da tudi pred prihodom v Crveno zvezdo nisem bil nikoli v Beogradu. (smeh)
Ste se v Srbiji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Nič takega nisem doživel.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
V mestu je veliko beračev, ko greš kam na kavo, pridejo v pol ure vsaj trije prosit za denar. Prav tako dosti ljudi brska po smeteh. Glede tega je precej drugače kot na primer v Ljubljani.
Standard je precej nizek.
Da, ampak če na primer gledaš vozni park, ne dobiš takega občutka. Verjetno je tako, ali imaš soliden avto ali pa ga sploh nimaš. Zunaj Beograda pa je stanje še precej slabše.
Kako je s prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Prej je bilo tako, da so bili obroki organizirani v enem hotelu, vendar so tam jedli v glavnem mladinci, zelo redko igralci prve ekipe. Načeloma za hrano poskrbimo sami.
V trgovinah so cene približno 20 do 30 odstotkov nižje. Če primerjamo cene v beograjskih restavracijah s tistimi v ljubljanskih, so v Beogradu cene približno polovico nižje ne glede na to, ali greste tu v zelo dobro restavracijo.
Kako vam je všeč srbska hrana in kaj imate še posebej radi?
Sem gurman, tako da mi je tukajšnja hrana zelo všeč. Tudi ostale restavracije, italijanske, japonske in druge, so v Beogradu odlične. Zelo rad pa imam jedi z žara, burek in podobno. (smeh)
Vendar pa tamkajšnja hrana ni ravno primerna za športnike, mar ne?
Seveda, zato se moram kar malo držati nazaj. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Podobno je kot pri nas, mislim, da se vse odpre malo pozneje kot pri nas in je posledično dlje odprto. Mogoče je ura ali največ dve razlike v primerjavi z našimi trgovinami.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Če povem po pravici, se zdaj niti ne spomnim, da bi v trgovini naletel na kakšen slovenski izdelek.
Kakšne so cene v trgovinah, če jih primerjate s slovenskimi? Kaj pa restavracije?
V trgovinah so cene približno 20 do 30 odstotkov nižje. Če primerjamo cene v beograjskih restavracijah s tistimi v ljubljanskih, so v Beogradu cene približno polovico nižje ne glede na to, ali greste tu v zelo dobro restavracijo.
Kaj delate med treningi ali ko imate prosti čas?
Največ časa preživim z ženo in hčerko, večkrat gremo v park, na kavico. Preprosto uživamo mirno družinsko življenje.
Če vas obišče kdo iz Slovenije, kam ga peljete, kaj mu pokažete?
Peljem jih na Knez Mihailovo ulico, glavni trg, na Skadarlijo gremo v tradicionalno restavracijo Tri šešira, ki ima bogato zgodovino. Tam je vedno živa glasba. Potem je treba obiskati še Kalemegdan in Dedinje, kjer je Titov grob.
Beograd slovi po živahnem nočnem življenju, ste ga mogoče že okusili?
Verjeli ali ne, v letu in pol ga še nisem okusil, niti enkrat nisem bil na splavih. Prvo polovico leta zaradi slabih rezultatov, v drugi polovici pa nisem želel iti, ker so vsi samo čakali, da bo kaj narobe, ker nam je šlo dobro. Po sezoni sem se vrnil v Slovenijo, zdaj se je začela nova sezona in spet ni primeren čas za to. Mogoče bi šel, če bi tu ostal pozimi ali za novo leto. Za zdaj pa preprosto ni bilo primernega trenutka za to.
Verjeli ali ne, v letu in pol še nisem okusil nočnega življenja, niti enkrat nisem bil na splavih.
Imate prijatelje tudi zunaj nogometnih krogov?
Prijateljev ravno ne, prek soigralcev sem spoznal nekaj ljudi, s katerimi gremo včasih skupaj kaj pojest.
Koliko Slovencev ste spoznali v Beogradu?
Malo, spoznal sem Jako Blažiča, ki igra košarko v Crveni zvezdi. Ampak na žalost se nama zaradi urnika, ki se je križal, ni uspelo dogovoriti za kakšno druženje. Upam, da bova imela letos več sreče.
Ali na televiziji gledate srbske programe in ali morda lovite slovenske programe?
V lanski sezoni sem imel vse programe, tudi slovenske.
Ali berete srbske časopise?
Zelo malo, tudi na splošno zelo malo berem časopise.
Obvladate cirilico?
Cirilico sem se naučil, ko sem igral v Rusiji. V nekaj črkah se sicer razlikuje od srbske, ampak jo znam. Ne berem ravno tekoče, vzeti si moram čas in se malo potruditi. (smeh)
Morda poslušate srbsko glasbo?
V slačilnici poslušamo srbsko glasbo. Da bi jo sam poslušal, niti ne, mogoče je dobra kakšna pesem.
Kako bi opisali Srbe?
Zelo odprt in zelo gostoljuben narod so. Nisem še doživel, da me kdo ne bi pričakal z odprtimi rokami. Ne vem, ali tako sprejmejo vsakogar, ampak jaz imam takšne izkušnje.
Kakšne so Srbkinje?
V redu, veliko je lepih žensk, ampak je tudi kar nekaj takih, ki uporabljajo malo preveč ličil. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Srbiji?
Težko kaj posebej izpostavim, na splošno me je vse skupaj pozitivno presenetilo, celotna slika. Sem pa navdušen nad tem, koliko navijačev ima Crvena zvezda.
Kaj vas najbolj moti oziroma kaj pogrešate?
Ne, če karkoli pogrešam, sem blizu doma. Doma sem tudi v času, ko je reprezentančna akcija. Pogrešam edino prave prijatelje iz domačega kraja.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Srbiji?
Nič takega se mi ni zgodilo. Težko se tudi zgodi kaj takega, ker imam tako utečen ritem.
Cirilico sem se naučil, ko sem igral v Rusiji. V nekaj črkah se sicer razlikuje od srbske, ampak jo znam. Ne berem ravno tekoče, vzeti si moram čas in se malo potruditi. (smeh)
Stari ste 28 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Še pet let bi rad igral v tujini, potem bomo pa videli. V Dravogradu imam slaščičarno, ki jo trenutno vodi brat, ki igra v Avstriji. Za zdaj še ne vem, ali me bo po koncu kariere mogoče mikalo trenersko delo. Kakšno drugo delo v nogometu me niti ne zanima, menedžer verjetno ne bom, ker mi to ni všeč. Za zdaj še ne razmišljam tako daleč.
Bi po končani karieri morda živeli v Srbiji?
Ne, vendar pa moram priznati, da je Beograd prvo mesto, v katerem bi lahko živel, če ne bi bil v Sloveniji. Načeloma pa ne razmišljam, da bi ostal tu.
