Ampak, da ne bom toliko o hrani, ki je sicer za šport zelo pomembna, raje bi govorila o pravem športu, na stadionih in v dvoranah. Zdaj seveda navijam za naše košarkarje na svetovnem prvenstvu v Španiji, vendar nisem prevelika optimistka. Realno spadajo naši fantje med osem najboljših ekip, kar bi bilo več, pa bi bilo že veliko presenečenje. Sicer ne vem, zakaj naši ne bi mogli presenetiti, toda po navadi je tako, da Slovenci na velikih tekmovanjih niso tisti, ki bi pripravljali velika presenečenja. Ampak vedno upam, da bo tokrat vseeno drugače.
Slišala pa sem, da se že močno lobira za novega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Bogdan Gabrovec, predsednik judo zveze, naj bi se resno podal v dirko, intenzivno se je učil tudi angleščine, vendar ga mnogi nimajo za dostojnega naslednika velikega Janeza Kocijančiča.
Interes gospodarstva, ki vlaga v naš šport je, da bi bil predsednik močni predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinec, vendar slednji noče zapustiti predsedniškega mesta na rokometni zvezi, če ne bo našel pravega naslednika, na dveh stolčkih pa noče sedeti. Poleg tega mesto predsednika OKS pomeni, da bi moral temu posvetiti več časa, ki pa ga kot uspešni menedžer nima na pretek.
Še vedno se išče vsaj še eden kandidat za predsednika OKS s strani Kocijančiča. Pred časom so bili zelo ogreti za Jureta Franka, ki ga je podpirala smučarska zveza, vendar naj bi imel slednji veliko premalo izkušenj v delovanju znotraj slovenskega športa.
Zato ne bo daleč stran od resnice, da se kar sam ponuja Iztok Čop, nekdaj odličen športnik, ki je že vpet v delovanje naše krovne športne organizacije. Je tudi preverjen kader, njegova glavna pomanjkljivost pa naj bi bila njegova mladost.
To sicer ni nujno pomanjkljivost v slovenski politični srenji (ni si treba zatiskati oči ali se slepiti, da ni predsednik OKS v prvi vrsti politična funkcija), toda vprašanje je, koliko mu bodo športni funkcionarji, ki so po večini vsi še iz stare šole, zaupali krmarjenje barke, na kateri plujejo.
Zagotovo bo zelo kmalu na svetlo svojega kandidata za predsednika OKS spravila tudi tako imenovana desna ali pomladna opcija. V športu je tudi nekaj takih ljudi, ki so bolj naklonjeni 'osvoboditeljem', vendar pomladni prav veliko izbire nimajo, seveda če ne bodo igrali na drugega aduta – močnega gospodarstvenika, ki se do zdaj še ni pojavljal v vlogi športnega funkcionarja.
In prva naloga novega predsednika OKS, ki ga bomo dobili v pozni jeseni, bo, da zagreni življenje novemu predsedniku slovenske vlade Miru Cerarju (ob morebitni podpori premierjevega očeta bo to malce lažje, vendar se bo slednje zgodilo samo v primeru, da zmaga 'prava' opcija).
Novi predsednik bo moral sestaviti strokovno ekipo, ki se bo načrtno ukvarjala s spremembami davčne in še kakšne zakonodaje na področju športa, da bo čim prej lahko zagotovil dotok svežega denarja v slovenski šport.
V nasprotnem primeru, ko zaradi sprememb v zakonu iger na srečo iz fundacije priteče v slovenski šport tudi do 30 odstotkov manj denarja, od države pa ga bo v naslednjem štiriletnem obdobju vsaj za 20 odstotkov manj, lahko pričakujemo hitro, hitro, in ne počasno, hiranje našega športa do bridkega konca.
Če se novi predsednik OKS ne bo lotilil te problematike, potem čez pet let od vrhunskega športa ne bomo imeli ničesar, ampak samo še plačljive treninge za otroke (vse na plečih staršev) in malce boljšo rekreacijo. In športni funkcionarji s predsednikom OKS vred bodo samo še sami sebi namen in fosilni ostanek nekega drugega časa.
