V zgodovini športa smo lahko na delu spremljali nemalo izjemnih bratov in sester, nekaj od teh še vedno piše zgodovino tudi slovenskega športa. Tako imamo brate Dragić, Lorbek in Kopitar, v odbojki na mivki sta vrsto let kraljevali sestri Simona in Erika Fabjan, ki ju bosta kmalu nasledili njuni mlajši sestri Katarina in Helena. Nekaj manj je primerov, kjer uspehe morda res ne v istem športu žanjeta tako brat kot sestra. Eden od teh zlatih parov trenutno polni naslovnice belgijskih časopisov.
Na prvi pogled angleška nogometna premier liga in ženski grand prix v odbojki, ki se je v deželi vzhajajočega sonca končal včeraj, nimata veliko skupnega. Na eni strani se dvajset klubov bori za eno najbolj prestižnih lovorik v svetu ekipnih športov, na drugi strani se ženski športi nasploh borijo za slehernega gledalca posebej, čeprav so tekme ženske odbojke vse prej kot nezanimive. Dva različna svetova, ki ju trenutno loči tudi 9577 kilometrov zračne razdalje, pa vendarle nekaj povezuje. Na obeh koncih sveta navdušujeta mladenič in mladenka, ki sta odraščala skupaj, kdaj pa kdaj ušpičila kakšno otroško neumnost, in kar je najpomembnejše, drug drugega spodbujala na športni poti, ki sta jo izbrala in na kateri sta ponos ne le svojih staršev, prav tako uspešnih športnikov, temveč celotnega naroda.
MOURINHU JE DAL VETRA
Prvi je mož oziroma še vedno mladenič, ki je v lanski sezoni dal vetra Joseju Mourinhu, pa vsi vemo, da se to portugalskemu trenerskemu geniju ne zgodi pogosto. Govorimo seveda o mladem belgijskem čuvaju mreže Thibautu Courtoisu, ki je uspel s svojimi odličnimi obrambami Atletico popeljati do finala lige prvakov in pri tem izločiti Chelsea, klub, ki je že pred leti pokazal zanimanje zanj in ki ga je na koncu posodil Atleticu. Nihče si ni predstavljal, da bodo Španci prišli tako daleč, tudi Portugalec verjetno ni računal na to, da mu bo prav vratar, ki ga je zdaj spet vrnil v London, preprečil pot do slavja. Komaj dvaindvajsetletni vratar je v pretekli sezoni dosegel ogromno, in če finalu najelitnejšega klubskega prvenstva dodamo še naslov španskega prvaka, potem bi bila to za marsikaterega nogometaša v njegovih letih izpolnitev vseh sanj. A ne pri Thibautu, ta je s pomočjo svojih reprezentančnih kolegov Belgijo spet postavil na nogometni zemljevid z uvrstitvijo v četrtfinale svetovnega prvenstva. Velikokrat smo lahko na tekmah, kjer med vratnicama kraljuje visokorasli Belgijec, opazili leto dni starejšo dekle svetlih las, ki je mrzlično stiskala pesti zanj in navdušeno pozdravila vsako njegovo obrambo. Ne, ne gre za kakšno navdušeno oboževalko, temveč njegovo največjo navijačico, sestro Valerie.
TUDI SESTRA V ZGODOVINO
Tisto, ki mu je v otroških letih velikokrat dala vetra in s katero se je eden najboljših vratarjev velikokrat pomeril v odbojki, ki je bila, verjeli ali ne, njegov prvi šport, s katerim se je ukvarjal in ga je vsakodnevno treniral tako kot njegova starejša sestra. Le da je Thibauta kmalu prevzela ljubezen do nogometa, Valerie pa je nadaljevala po začrtani poti. Njena slava se sicer ne more primerjati s tisto, ki jo je tako zgodaj dosegel njen mlajši brat, toda tudi ona je veliko prispevala k temu, da se je priimek Courtois pogosto pojavljal na naslovnicah športnih časopisov v Belgiji. Lani so rumene tigrice, kot pravijo ženski belgijski odbojkarski reprezentanci, poskrbele za največji uspeh in z bronasto kolajno na evropskem prvenstvu pisale zgodovino odbojke v domovini. Za nameček so svoj uspeh nadgradile tudi pred dnevi, ko so se uspele uvrstiti med šest najboljših ekip v ženski različici prestižne svetovne lige, imenovane grand prix. Res je, da na koncu niso uspele zabeležiti nobene zmage, a že z nastopom v Tokiu so presegle pričakovanja celotne belgijske javnosti, Valerie pa je postala ena od najbolj prepoznavnih športnic v domovini.
NITI MALO SE NI SPREMENIL
»Zavedam se, da ne bom nikoli tako priljubljena in prepoznavna kot moj brat, toda to me ne moti, zaradi tega nisem bila nikoli ljubosumna. Odbojka bi si po mojem mnenju zaslužila več pozornosti, v primerjavi z nogometom sta to dva različna svetova,« se zaveda Valerie, ki jo, čeprav je tudi ona pustila pečat v belgijskem športu, skoraj vedno povprašajo o bratu. A kot pravi, je to niti najmanj ne moti, ponosna je na to, kar je nekoč manjši fant, zdaj pa 27 centimetrov višji mladenič, dosegel. Še bolj vesela je, da je kljub slavi in prepoznavnosti, zdaj, ko se je preselil v London, je še toliko bolj v središču pozornosti, ostal tisti fant, ki je odraščal v mestu Bree, ki ima 14 tisoč prebivalcev in je znano kot rojstni kraj nekdanje številke ena svetovnega tenisa Kim Clijsters. »Niti malo se ni spremenil. Ko me je decembra, ko je imel nekaj prostih dni, prišel pogledat v Belgijo, so mi po tekmi vsi govorili, da ga slava ni spremenila. Še vedno je isti nagajivi fant in ima iste prijatelje, kot jih je imel v otroštvu,« je dodala starejša sestra, ki je zdaj odličnega vratarja Chelseaja navdušila nad odbojko. Oziroma sta ga navdušila tudi starša, oba odbojkarja, oče Thierry še vedno deluje kot trener.
Slovenski različici: od Atletica do Vitala
Ko smo iskali uspešne bratsko-sestrske športne naveze v slovenskem športu, nam ni bilo treba veliko razmišljati, tudi dva slovenska nogometna reprezentanta, za nameček vratarja, imata prav tako uspešni sestri. Thibaut Courtois je svoje mesto pri Atleticu prepustil Škofjeločanu Janu Oblaku, ki je v otroških letih nagajal svoji tri leta starejši sestri Teji, ki je uspešna košarkarica in se je v zadnji sezoni prvič preizkusila v tujini. Čeprav je tudi Jan veliko oziroma večino časa zdoma, si je letošnje poletje utrgal nekaj ur in svojo sestro obiskal na kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo. Teja velikokrat poudari, kako zelo ponosna je na dosežke, ki so šele pri enaindvajsetih letih uspeli enemu najboljših vratarjev na svetu, in dodaja, da se je, čeprav je starejša od brata, od njega veliko naučila. Tudi slovenski prostor premore uspešni nogometno-odbojkarski par, in sicer še enega izjemnega vratarja Samirja Handanovića in njegovo šest let mlajšo sestro Elmino, ki je v zadnji sezoni v prvi slovenski odbojkarski ligi nastopala za ljubljanski Vital, poleti pa smo jo lahko videli tudi na turnirjih odbojke na mivki.
KO LE ČAS DOPUŠČA
»Odbojko je igral eno sezono, ko je bil star enajst let. Že pred tem je rad igral nogomet in hitro se je odločil, da je to šport, ki bi se mu raje posvetil. Seveda brez odbojke v družini ne gre, tudi on jo rad igra na mivki. Res je zelo nadarjen in nihče ne bi ugotovil, da ni odbojkar,« je v smehu dodala Valerie, ki svojega mlajšega brata rada in velikokrat obišče na tekmah. »Zelo podrobno spremljava svoje kariere, ko je bil zadnjo sezono še v Madridu, sem bila pogosto tam, ker sama to sezono nisem igrala. Bila sem tam, ko je Atletico v četrtfinalu lige prvakov premagal Barcelono, bilo je res izjemno,« je nad vzdušjem na tekmah najelitnejšega klubskega tekmovanja navdušena prosta igralka belgijske reprezentance. Ponudb tujih klubov po vseh dosežkih v tem trenutku tudi njej ne manjka, kot najboljšo potezo v karieri pa je izpostavila prav zadnjo sezono, ko se je odločila, da se raje kot igranju v klubu posveti študiju inženirstva okolja, nastopala je le v reprezentančnem dresu in si prek kvalifikacij izborila nastop na svetovnem prvenstvu, ki se za dekleta začne čez mesec dni.
GENI IN PRAVA VZGOJA
Kljub pozornosti, ki jo na belgijskih tleh trenutno dobivata brat in sestra Courtois, se Valerie najraje spominja obdobja, ko sta bila še navihana otroka: »Spomnim se, da me je rad dražil in mi nagajal. Velikokrat me je izzival, da bi tekla za njim in ga lovila, jaz pa sem ga želela udariti. Spomnim se, da sva se nekega dne lovila okrog mize, padel je in se udaril v rob mize. Tako zelo, da so ga morali odpeljati na šivanje, še zdaj ima brazgotino.« Prav gotovo bomo v prihodnosti o tej uspešni bratsko-sestrski navezi še slišali, Thibaut pa je razkril recept za njun uspeh: »Tu so športni geni, ki jih v družini ni malo, do tega pa nama je pomagala tudi vzgoja. Starša sta naju že od malih nog učila, da morava poslušati trenerje, trdo delati in ostati z nogama trdno na tleh.« Nasvet, ki ga je glede na njune dosežke vsekakor vredno poslušati.
