Nogometni Solženicin

V začetku petdesetih je na sovjetskem nogometnem nebu zasijal kot meteor. »Fant, ki je prišel k nam iz čudežne dežele,« je o nogometašu inovativnega sloga igre nekoč zapisal neki ruski avtor. Urbana legenda pravi, da so mladinci moskovskega Torpeda prišli na prijateljsko tekmo z ekipo neke tovarne v nekem kraju bogu za hrbtom. V selekciji tovarne je bil tudi dolgolasi najstnik, ki je nato v naslednji poldrugi uri mladince Torpeda vrtel do onemoglosti, njegov strel pa je bil kot raketa, sprožena iz »katjuše«. »Pripravi kovčke, z nami greš v Moskvo,« mu je dejal začudeni in hkrati navdušeni trener Torpeda. In začelo se je neko popotovanje, ki bi se moralo končati na vrhu sveta oziroma na nogometnem panteonu. Moralo bi ...

Nogomet je igral kot Pele, zunaj igrišča pa je bil predhodnik Georga Besta. V letu 1957 je spadal med najboljše nogometaše na zemeljski obli, v izboru za zlato žogo je končal na sedmem mestu, v družbi velikanov, kot so bili Di Stefano, Edwards, Gento ... V dresu Sovjetske zveze je debitiral s hat-trickom, na 21 tekmah zabil 18 golov in bil med drugim junak OI leta 1956, s katerih so se Sovjeti vrnili z zlato kolajno. Bil je zvezda in tako se je tudi obnašal. Nogomet, ženske, vodka, ne nujno v tem vrstnem redu. Medtem ko so njihove zahodne vrstnice histerično vreščale ob Beatlesih, so moskovske najstnice padale na kolena in v histerijo zaradi Moskovskega torpeda, kot se je glasil eden izmed njegovih vzdevkov. In Torpedo se njihove pozornosti ni otepal, ravno nasprotno.

In če je bil Best s svojimi nočnimi podvigi trn v peti samo klubskim možem ter puristom, pa je šel Strelcov s svojim obnašanjem v nos partiji, njegov način življenja, joie de vivre, je bil v nasprotju z neko doktrino. Okoreli komunisti, ti gospodarji življenja in smrti, ter njihovi partijski aparatčiki so se bali, da bo proletariat okužil z virusom zahodnega imperializma. V njihovih očeh je bil utelešenje zla, ki ga s seboj prinaša zahodni kapitalizem.

TISTE MAJSKE NOČI
Kaj natančno se je dogajalo tiste usodne majske noči leta 1958, na predvečer mundiala na Švedskem, v neki dači v predmestju Moskve, je še dandanes zavito v tančico skrivnosti, vpleteni so namreč resnico odnesli s seboj v grob. Vodka je vsekakor tekla v potokih, Strelcov pa je končal v postelji z mladenko po imenu Marina Lebedeva. Naslednje jutro je skupaj z dvema reprezentančnima soigralcema končal v lisicah in rokah zloglasne KGB, Lebedeva ga je obtožila posilstva.
V zloglasni Lubjanki so jih zasliševali nekaj dni in noči, potem so pred njega postavili list papirja. »Daj, napiši in podpiši priznanje, nič se ti ne bo zgodilo, vse skupaj bomo pometli pod preprogo in že jutri boš znova z reprezentanco,« so mu pravili. In je podpisal. A namesto na letalu, ki je nekaj dni kasneje poletelo proti Švedski, se je znašel na enem izmed živinskih vagonov, ki so ga odpeljali na vzhod, v gulag.

Na enem izmed grotesknih procesov, ki jih tudi v tistih časih, pa čeprav je bil Stalin že nekaj let pod rušo, še vedno ni manjkalo, so ga na podlagi podpisanega priznanja spoznali za krivega. Morda prav v času, ko so Brazilci na čelu s Pelejem in Vavo Levu Jašinu povzročali hude muke, so njemu prebrali obsodbo. »Dvanajst let gulaga« se je glasila. Niso se mu zašibila kolena, ni padel v nezavest. »Moral bi ostati v Angliji. Škoda,« je ostal mrtvo hladen tudi ob izreku obsodbe.

SRD NESOJENE TAŠČE?
Je bil kriv, je tiste majske noči res zagrešil posilstvo, ali pa je bil na »prevzgojo« poslan zaradi povsem drugih razlogov? Z leti so se pojavile številne teorije. Že pred tem je sem in tja je prišel navzkriž z zakonom, zaradi njegovega zahodnjaškega načina življenja so se konstantno bali, da bo prebegnil, da se z enega izmed gostovanj na drugi strani železne zavese ne bo več vrnil, kar bi bila velika sramota za neko ideologijo in neko državo, ki je bila sredi hladne vojne. Pa še omenjeni način življenja, sama KGB mu je po drugi strani zamerila, ker ni želel prestopiti v »njen« Dinamo, vojska ga je želela videti v »svojem« CSKA-ju, po eni izmed (naj)verjetnejših teorij pa naj bi bile za njegovo usodo krive – ženske.

Jekaterina Furceva, ena najvplivnejših žensk v Sovjetski zvezi, ki si je bila blizu s takratni voditeljem Sovjetske zveze Nikito Hruščovom, si ga je bojda izbrala za zeta, za moža svoje hčerke. A neukročeni mustang seveda (še) ni bil pripravljen na laso. Hvala, ampak ne, hvala, sem že zaročen, se je glasil njegov odgovor. Za hrbtom pa je bojda še pristavil: »Nikoli ne bi mogel biti s tisto opico.« Številni so prepričani, da si je prav s tem podpisal obsodbo, ženska, ki je uničila prenekatero kariero, žalitve ni mogla, želela pogoltniti in je odhitela k dobremu staremu Nikiti.

Kakorkoli že, zradirali so ga iz zgodovine in iz kolektivnega spomina. Vsaj poskušali so. Namesto vozovnice za Švedsko je dobil vozovnico za Sibirijo, namesto na zmenek z zgodovino je odšel po poti številnih rojakov v svet neznosnega trpljenja in negotovosti, iz katerega se številni niso nikoli več vrnili. Namesto da bi se na zelenici pomeril z vzhajajočo zvezdo svetovnega nogometa, takrat 17-letnim Pelejem, je iz prve roke spoznal vso krutost sovjetskega zaporniškega sistema.

ARHIPELAG GULAG
In medtem ko je bil Pele na vrhu sveta, je ruski Pele začel svojo zaporniško kalvarijo. Povsem dovolj je reči gulag. Surov, brutalen svet s svojimi pravili, nad vhodom v katerega bi lahko pisalo »Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate!«. Njegov novi dom Viatlag je nekoč gostil kulake, bogate kmete, po Stalinovi smrti leta 1953 pa so bili v taborišču kriminalci, igralci, poeti, akademiki, drugi intelektualci ... Njihovi »grehi« so segali od umorov, posilstev do protisovjetske agitacije, karkoli naj bi že to pomenilo. Posiljevalci pa so bili seveda tudi tu prav pri dnu prehranjevalne verige, številni so že po nekaj dnevih, tednih storili samomor. Morda ga je podobne usode rešil prav zvezdniški status.

Potem ko je bil vedno v središču pozornosti, navajen – resda socialističnega – blišča, je bil zdaj le eden mnogih, ki so poskušali preživetih v bednih razmerah. O tem, o nogometnem Solženicinu, bi lahko napisali roman ali dva. Bilo je vsega, ni manjkalo batin, lakote, stradanja, garaškega dela, a kot je zapisal v enem izmed pisem materi, mu je bilo morda še najtežje, ko so mu znova odvzeli največjo ljubezen. »Odvzeli so nam žogo. Naredili smo jo iz usnjene jakne in jo povezali z žico. Bila je precej težka, zato sem pri enem izmed strelov poškodoval vratarja.« Pisalo se je leto 1962, leto dni kasneje so ga izpustili.

In če ste mora pomislili, da je bilo s tem konec neke kariere ter da je z vodko v ustih in rokah počasi utonil v pozabo, ste se zmotili. Status zvezdnika mu je bil resda za vedno odvzet, toda še vedno je bil prekleto dober nogometaš. Pravzaprav je dober milo rečeno, dve leti po izpustu, ko so Hruščova z oblasti odstranili nekdanji pajdaši z Brežnjevom na čelu, se je vrnil na zelenice. V dres Torpeda. Čeprav malce počasnejšega koraka, njegova igra ni izgubila čarobnosti, zaradi nogometne inteligence je bil še vedno korak pred drugimi, dovolj zgovoren je že podatek, da je bil dvakrat (v letih 1967, 1968) izbran za naj igralca Sovjetske zveze in da se je celo vrnil v dres z državnim grbom. On, nekdanji zapornik, je znova nosil dres s kladivom in srpom na prsih. Ruski Pele se je vrnil, a svetovno prvenstvo je ostala neizpolnjena želja. Tisti vlak je odpeljal leta 1958, tisti vlak, ki je namesto na mundial odpeljal v Sibirijo.

CVETJE NA GROBU POSILJEVALCA
Umrl je leta 1990 za rakom na grlu, ki naj bi bil posledica petih let v gulagu in garanja v rudniku urana. Ironično je, da ni dočakal dokončnega razpada ter razkroja sistema in države, ki ga je zaprla v arhipelagu Viatlag in ga poskušala zlomiti. Ni ji uspelo, na neki način je preživel sistem in državo, z leti je namreč postal kultna, mitska figura. Podaja s peto še danes nosi njegovo ime, tako kot tudi stadion Torpeda, pred leti so izdali priložnostni kovanec in priložnostno znamko, čeprav ga uradno nikoli niso oprostili oziroma rehabilitirali. Eno izmed kampanj, da bi oprali njegovo ime, je vodil tudi eden najboljših šahistov vseh časov Anatolij Karpov. »Če ne bi bilo obsodbe, bi Strelcov brez dvoma postal najboljši nogometaš sveta,« je dejal sloviti velemojster. In še zdaleč ni bil edini, ki je tako mislil.

Ključen trenutek v njegovi karieri se je zgodil neke majske noči leta 1958, le tri mesece po tem, ko je v letalski nesreči v Münchnu umrl sijajni Duncan Edwards, in le mesec pred tem, ko je imel svet prvič priložnost na delu videti genialnega Peleja. Strelcov pa naj bi bil neke vrste mešanica obeh. Je potemtakem treba še kaj dodati?

Morda le še to, da ena izmed številnih legend, ki lebdijo nad likom in delom tega ruskega Peleja, pravi, da so natanko sedem let po njegovi smrti na njegovem grobu opazili Marino Lebedevo. Na grob svojega domnevnega posiljevalca je prinesla – cvetje.