O tem, kdo bo čez približno dva meseca v žep pospravil nagrado za najkoristnejšega igralca rednega dela lige NBA, ni oziroma ne bi smelo biti nobenega dvoma. In to ne glede na to, kaj vse se bo še zgodilo do konca rednega dela prvenstva. Neki mož ima obe roki na lovoriki in praktično nič mu je ne more odvzeti. Steph Curry iz dneva v dan, iz tedna v teden navdušuje z neverjetno lahkotnostjo zadevanja. Trojke padajo v serijah, drugo za drugo, iz vseh mogočih in pogosto tudi nemogočih položajev. V ligi, v kateri so skozi leta neizbrisljiv pečat pustili številni čistokrvni strelci, je njegovo ime že danes prav pri vrhu vseh naj izborov, pravzaprav je oznako "pure shooter" dvignil na neko povsem novo raven. Sedemindvajsetletni zvezdnik Golden Stata zadeva mete, na katere številni drugi niti ne pomislijo, da bi jih sprožili.
Pred dnevi je tako presegel (lasten) rekord po številu doseženih trojk v rednem delu sezone, danes je pri številki 288, in če bo v naslednjih letih nadaljeval v vsaj podobnem ritmu, potem bo morda že čez kakšnih pet let ogrožen tudi absolutni rekorder Raya Allena, ki je v osemnajstih sezonah zadel le nekaj manj kot tri tisoč metov izza črte 7,25 metra. A tole ni zgodba o ostrostrelcih mirne roke, ki zadevajo z druge območne kode, ampak ravno nasprotno, o fantih druge skrajnosti, košarkarjih z druge strani oziroma samega dna te večne lestvice.
Fantje, ki na igrišču niso bili zato, da bi zadevali z razdalje. Orjaki, ki so imeli svoje delovno mesto neprimerno bližje košu in ki izza črte 7,25 metra niso niti dvignili pogleda proti taistemu košu. A sem in tja jih je le premamilo ali pa so jih v to prisilile okoliščine, največkrat seveda časovna stiska. In takrat je vsej dvorani zastal dih, ob tem pa si je marsikateri gledalec sam pri sebi rekel: "Neee!" Nemalokrat so pri tem poskrbeli za vzdihe začudenja in tudi salve smeha, prišel pa je tudi tisti dan in tisti met, ko je vse prišlo na svoje mesto in je na presenečenje mnogih, pa po navadi tudi izvajalca, zablodel projektil našel cilj. Nekemu orjaku, ki je na prelomu tisočletja kraljeval na košarkarskih igriščih onstran velike luže in ki je tako kot vsak veliki mož na neki način revolucioniral igro na centrskem položaju, je to uspelo trikrat. Prvič, zadnjič in nikoli več.
APETIT ZA UNIČEVANJE
Shaquille O'Neal, ki na večni lestvici strelcev rednega dela sezone zaseda deveto mesto, je bil znan po veliko stvareh v svojih igralnih dneh, a metanje oziroma bolje rečeno zadevanje z velike razdalje zagotovo ni bilo med njimi. Gora od človeka je imela velike težave že s črte prostih metov, pa so se tekmeci pogosto zatekali h taktiki, ki je v svetu NBA pozneje postala znana kot hack-a-shaq. V svoji karieri v ligi NBA je dosegel natanko 33.846 točk, večino jih je seveda dosegel, če ne že z zabijanjem, pa vsaj iz neposredne bližine obroča.
Morda bo na prvi pogled zvenelo kot pretiravanje, a možak, ki je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in bil med najbolj dominantnimi košarkarji svoje generacije, je resnično uničil – in to dobesedno – več košev kot zadel metov za tri točke. Človek z nikoli potešenim apetitom za uničevanje je v svoji devetnajstletni karieri zadel eno samo. Da, prav ste prebrali. Eno. In ta mu je prinesla častno članstvo maloštevilnega kluba košarkarjev, ki so v svojih karierah uničili več konstrukcij, kot pa zadeli trojk. Upali bi si celo trditi, da bi lahko člane tega izbranega in nenavadnega kluba prešteli na prste ene roke. In to tiste zelo nespretnega mizarja.
Metanje z razdalje seveda ni bilo del njegovega repertoarja, a sem in tja se mu je zahotelo, pa je vrgel. Predvsem v mladih letih, mladost je pač norost, Phil Jackson, Zen Master, mu je pozneje tovrstne trenutke norosti skoraj v celoti izbil iz glave. V tistih uvodnih letih med velikimi fanti pa je, kot že rečeno, rad kakšno ušpičil in na vsake toliko časa bolj za šalo kot zares vseeno poskusil. Za ekshibicijo in na veliko zadovoljstvo ter navdušenje gledalcev in navijačev, pa čeprav je bil pogosto, milo rečeno, precej daleč od uspeha. Vse pač za šov, ki je bil na parketu od Atlantika do Pacifika seveda vedno več kot dobrodošel, sploh v rednem delu, ko pride večer, ko se ne lovi rezultata za vsako ceno in ko že krepko pred zadnjim zvokom sirene vse skupaj spominja na revijo. V povprečju je vrgel enkrat na sezono, žoge pa so po navadi padale daleč od obroča. A enkrat so bili, kot vse kaže, planeti v ravno pravi legi. Bilo je pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so se košarkarski bogovi odločili malce pošaliti s samo igro ter njenimi nepisanimi zakonitostmi in je takrat 23-letni center Orlanda s število 32 na hrbtu zapolnil še eno zadnjih statističnih rubrik, ki je bila do tistega večera prazna.
GOSPOD STOODSTOTNI
Če ima Mladen Rudonja Bukarešto in tisti gol Romunom, ima Shaq 16. februar 1996 in trojko Milwaukeeju. Bilo je v izdihljajih prve četrtine, ko je Shaq dve sekundi pred zvokom sirene prejel žogo na kakšnih devetih metrih, se obrnil in – zadel. Od table. Ni bil lep met, prej nasprotno, v njem bi zaman iskali tudi najmanjše zametke elegance, a žoga je končala v košu, in to je bilo več kot dovolj za erupcijo navdušenja v Orlando Areni. "Dobil sem žogo, jo vrgel in zadel," je po tekmi pravil orjak, kot da ne bi bilo v vsem skupaj nič neobičajnega, in je bil v njemu lastnem slogu celo užaljen, ko so mu pod nos vrgli, da je imel precejšen "krompir". "Že ob izmetu sem dejal 'od table', a najbrž niste slišali. Ste le nevoščljivi, ker sem v tej sezoni stoodstoten pri metu za tri," je s porogljivim nasmeškom na obrazu razlagal dobrodušni orjak. Da je bil to prvi njegov poskus za tri v tisti sezoni, najbrž ni treba pisati.
SHAQ SKOZI ŠTEVILKE
292,198.327
ameriških dolarjev je zaslužil le s plačo v svoji devetnajstletni profesionalni karieri, največ, debelih 27 milijonov, je v svoj žep pospravil v prvi sezoni v Miamiju, najmanj pa v Bostonu na jesen kariere, ko je igral za veteranski minimum.
33.846
točk je dosegel v ligi NBA, od tega 28.596 v rednem delu sezone, kar ga na večni lestvici uvršča na deveto mesto. Na vrhu bo še nekaj časa neki drug legendaren center, Kareem Abdul-Jabbar, ki je v pokoj odšel po 38.387 doseženih točkah. Od še aktivnih košarkarjev sta pred O'Nealom njegov nekdanji soigralec Kobe Bryant (3.) in Dirk Nowitzki (8.).
61
točk je 6. marca leta 2000, ko je praznoval 28. rojstni dan, zbral na losangeleškem mestnem derbiju med Lakersi in njihovimi tekmeci Clippersi, kar je njegov osebni rekord po doseženih točkah na eni tekmi.
19
sezon je igral v najmočnejši ligi na svetu in v tem času nosil dres Orlanda (4 sezone), Los Angeles Lakersov (8), Miamija (3,5), Phoenixa (1,5), Clevelanda (1) in Bostona (1). Skupaj je zaigral na 1423 tekmah.
15
-krat je nastopil na tekmi zvezd, prvič že leta 1993 in zadnjič leta 2009, ob tem pa je bil trikrat tudi najkoristnejši igralec tekme All Star.
4
šampionske prstane ima v svoji lasti, na začetku novega tisočletja je bil trikrat zapored najboljši z LA Lakersi (2000, 2001, 2002), ko sta kljub pogostim nesporazumom s Kobejem Bryantom tvorila enega najboljših tandemov lige, četrti in s tem zadnji naslov pa je osvojil v dresu Miamija.
2
nominaciji za zlati malini, »nagradi« za največje filmske polomije leta, si je prislužil za svoje predstave na velikem platnu. Kritiki niso nič kaj toplo sprejeli njegovih igralskih predstav v filmih Blue Chips in Steel.
1.
je bil izbran na naboru leta 1992, izbrali pa so ga Orlando Magici. Za njim sta se med drugim zvrstila Alonzo Mourning in vsiljivec v tistem prvem in edinem pravem sanjskem moštvu, Christian Laettner, še malce pozneje so bili izbrani Tom Gugliotta, Robert Horry, Latrell Sprewell ...
1
-krat je bil najkoristnejši igralec rednega dela prvenstva, in sicer leta 2000, ko je bil nato prvak z Jezerniki in tudi MVP finala. Slednje mu je uspelo še v naslednjih dveh finalih (2001 in 2002), v svoji krstni sezoni (1993) pa je bil izbran za novinca leta.
1
samo trojko je zadel v svoji karieri, z metom za tri pa je poskusil 22-krat. Zanimivo, vseh 22 poskusov je izvedel v rednem delu, nikoli pa v končnici, takrat za ekshibicijo ni bilo prostora.
Ni bil seveda to najpomembnejši koš v njegovi karieri, niti ne najlepši, še zdaleč ne, bil je morda le najbolj nenavaden. Najbrž ob tem takrat nihče v Orlando Areni ni pomislil, da so bili na neki način priča zgodovini. Bila je to prva, zadnja in edina trojka v karieri enega največjih centrov vseh časov. "Ko misliš, da si videl že vse ... Ne bi me čudilo, če bi se v tistem večeru podrla streha ali pa bi mi padel hladilnik na glavo," je bil slikovit trener Milwaukeeja Mike Dunleavy. "Igrišče je zapustil kot kralj, kot da je prijel boga za jajca. Skoraj sem umrl od smeha," pa je dejal O'Nealov takratni soigralec Dennis Scott. Ni bil edini.
TOLIKO KOT JABBAR
Seveda tudi njegovi stanovski kolegi, s katerimi se je od sredine devetdesetih dalje ruval pod obroči lige NBA, niso bili ravno ostrostrelci in niso blesteli pri metu z razdalje, vsa čast redkim izjemam, ki pa so bolj kot ne potrjevale pravilo. A v svojo statistiko so vseeno vpisali kakšno trojko več. V Nigeriji rojeni Hakeem "The Dream" Olajuwon, ki je s Houstonom sredi devetdesetih osvojil dva šampionska prstana, jih je denimo zadel 29, Admiral David Robinson, ki je tvoril starejšo polovico naveze Twin Towers, tri manj, (nekoč) Shaquillov predvideni naslednik na centrskem prestolu lige, Dwight Howard, jih je do danes dosegel petkrat več od Shaqa, eden najboljših obrambnih igralcev svoje generacije, Big Ben Wallace, pa je ostal pri pravljični številki sedem. Po drugi strani je barviti, barviti tako in drugače, Dennis Rodman, še eden tistih, ki je bolj kot po metu in finesah slovel po izpolnjevanju umazanih nalog, kariero končal s kar 89 zadetimi meti za tri točke.
Pravzaprav edini ali pa vsaj eden redkih, ki ga lahko v tem pogledu postavimo ob bok O'Nealu, je njegov predhodnik v vijoličasto-zlatem dresu, Kareem Abdul-Jabbar. Košarkar, ki se je rodil kot Ferdinand Lewis Alcindor in ki je še vedno vodilni na večni lestvici strelcev, je svojo prvo in edino trojko zadel na jesen kariere, na neki bolj kot ne nepomembni tekmi s Phoenixom. Ob tem pa je seveda treba dodati, da je eden najboljših centrov lige NBA vseh časov, ki je do popolnosti izpopolnil met horog, polovico kariere preigral v časih, ko še niso poznali meta za tri točke. Slednji je bil namreč v najmočnejši košarkarski ligi uveden v sezoni 1979/80.
VEČ KOT CHIEF
Posebna zgodba v tej zgodbi je tudi Dikembe Mutombo Mpolondo Mukamba Jean-Jacques Wamutombo, v svetu seveda poznan na kratko kot Dikembe Mutombo. Slednji je eden redkih, ki je dal še manj trojk od O'Neala. V Kongu rojeni orjak je v ligi NBA igral do svojega 42. leta, bil štirikrat izbran za najboljšega obrambnega igralca, v osemnajstih letih oziroma 1297 tekmah pa ni zadel niti ene same samcate trojke, je pa tudi res, da je poskusil le trikrat. "Tudi konj ne poskuša voziti kolesa, mar ne?" Ob Mutombu je treba vsaj omeniti še Roberta Parisha oziroma Chiefa, kot se ga je oprijel vzdevek po molčečem velikanu Chiefu Bromdenu, nepozabnem liku iz nepozabne filmske mojstrovine Let nad kukavičjim gnezdom. Čeprav je zaigral kar na 1795 tekmah lige, več kot kdorkoli v zgodovini lige, izza črte 7,25 ni dosegel koša. Njegov primer je še toliko bolj nenavaden, saj ni šlo za centra, ki bi, žargonsko rečeno, metal opeke, ampak je šlo za centra z dodobra izpiljeno tehniko in metom.
Bili pa so tudi orjaki s precej mehkimi rokami, predvsem tisti, ki so prihajali s stare celine, eden prvih, ki pri tem pride na misel, je seveda litovski velikan, velikan tako in drugače, Arvydas Sabonis, ki je sicer v dresu Portlanda v ligi NBA debitiral šele pri 31 letih. Ali pa Bill Laimbeer, Princ teme, ki je poleg sukanja komolcev znal zelo dobro unovčiti tudi svoj met z razdalje, posebno poglavje pa bi si zaslužil danes žal že pokojni Manute Bol, ob Romunu Georgu Muresanu najvišji košarkar, ki je kadarkoli zaigral v najmočnejši košarkarski ligi, in eden najbolj nenavadnih likov, ki je kadarkoli zakorakal na košarkarski parket onstran velike luže.
V Sudanu rojeni košarkar, ki je kot edini v zgodovini lige zbral več blokad kot točk (!), je nekega marčevskega popoldneva kot član Philadelphie Phoenixu in svojemu prijatelju Charlesu Barkleyju v enem samem polčasu zabil šest trojk. Visok 321 centimetrov, suh kot prekla, z nenavadnim metom, Phoenixovi navijači pa so kljub polnjenju svojega koša noreli od navdušenja, ob vsaki trojki le še bolj in bolj. Prizor za vse večne čase in "showtime" v tistem prvinskem pomenu besede.
