Leto 1935 je zgodovino zaznamovalo na več načinov. Mnogi se ga spominjajo po rojstvu kralja rock'n'rolla Elvisa Presleyja, rodil se je tudi aktualni dalajlama Tenzin Gyatso, ZDA so nad Belo hišo prepovedale letalske prelete, Adolf Hitler je začel krepiti vojno letalstvo, svet športa pa to leto pomni tudi po prvi izvedbi dirke Po Španiji. Ta letnica je verjetno še najbolj zaznamovala skrajni jug Nemčije oziroma tamkajšnji dve mesteci po imenih Garmisch in Partenkirchen.
Nemci z materialom pri medaljah niso varčevali
Na igrah v Garmisch-Partenkirchnu so podeljevali najtežje medalje v zgodovini iger do tistega trenutka in še dolgo za tem. Polmer je bil 10 centimetrov, debelina je znašala 4 milimetre, teža pa 324 gramov, kar je bilo skoraj sedemkrat več kot na igrah štiri leta pred tem. Šele leta 2002 so bili v tem pogledu bolj radodarni v ZDA, in sicer na igrah v Salt Lake Cityju, kjer so si športniki okoli vratu nadeli 567 gramov težko odličje. Najtežje v zgodovini olimpijskih iger so podeljevali na olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru. Takrat so se teže medalj sicer razlikovale, vsaka je imela namreč unikatno obliko in relief, tehtale pa so od 500 do 576 gramov. Zanimivo, odličja, ki jih podeljujejo na olimpijskih igrah, so neprimerno lažja (z izjemo Londona 2012), vsekakor pa se razlog za to skriva v dejstvu, da na poletnih igrah podelijo precej več kompletov medalj kot na zimskih.
Dolga leta, pravzaprav stoletja, sta bili to ločeni mesti, ki sta mejili eno na drugo, to pa je bilo tudi vse, kar sta imeli skupnega. Vsako je imelo svojo upravo in tako je bilo vse od začetka našega štetja. Partenkirchen se namreč v zgodovinskih zapisih prvič pojavi leta 15 (petnajst!), okoli osemsto let kasneje pa še Garmisch. Prvi je služil predvsem kot ena glavnih postaj močne trgovske poti od Benetk do Augsburga, zaradi česar je pripadal rimskemu cesarstvu, malce zahodneje in nekaj stoletij kasneje pa so se v tej kotlini naselila germanska ljudstva, ki so bežala pred poplavami Severnega morja. Mesti sta živeli v sožitju, območje pa je doživelo pravi razcvet zaradi trgovine, ki se je zaradi vse večjega obsega počasi širila tudi v Garmisch.
ZDRUŽITEV
Po letu 1400 je trgovina v Garmischu in Partenkirchnu cvetela, ljudje so bili preskrbljeni, minevala so leta in stoletja, dokler ni na oblast stopil diktator Adolf Hitler. Z njegovim prihodom so se obetali še boljši časi, toda z eno »rahlo« spremembo. Velika želja nemškega voditelja je bila organizacija velikih prireditev, med kakršne so prav gotovo spadale olimpijske igre. Nemčija je bila uspešna pri pridobitvi organizacije za poletne in zimske igre leta 1936, pri organizaciji pa je sodeloval tudi Hitler sam. Takrat so bile zimske in poletne igre na sporedu še istega leta, praviloma tudi v isti državi.
Nemci so tako vse moči vložili v poletni spektakel, zimski pa naj bi služil bolj kot nekakšna velika generalka. Kljub temu ničesar niso prepustili naključju, na hitro so zgradili nekaj novih objektov za potrebe iger, Hitler pa je celo ukazal združitev Garmischa in Partenkirchna, kar je bil eden od pogojev za prireditev iger. Mesti sta namreč ponujali vse potrebne pogoje za organizacijo, pravila mednarodnega olimpijskega komiteja pa velevajo, da igre lahko priredi le eno mesto.
Tako je nastal Garmisch-Partenkirchen, o tem, zakaj ravno z Garmischem v ospredju, pa kroži več različnih zgodb. Ena od teh pravi, da je imel Hitler raje Garmisch, ki ima bolj nemško zgodovino, spet druga, da je bil Partenkirchen že dovolj močan, s čimer je želel prispevati k hitrejšemu razvoju Garmischa.
Kakorkoli že, združitev je uspela, igre pa so bile za tisti čas prava uspešnica. Javnost jih je dobro sprejela, iz tujine so prihajali očitki le na račun Hitlerjeve nacistične politike, kar pa s samimi igrami ni imelo kakšne bistvene povezave. Ob koncu so skupno podelili 51 odličij, v Sočiju 2014 so jih denimo 295, daleč najuspešnejša država je bila s sedmimi zlatimi Norveška, skupno je osvojila 15 medalj, na drugo mesto pa se je uvrstila gostiteljica Nemčija, ki je osvojila tri zlate in tri bronaste.
Sestri Riesch in Felix Neureuther
V Garmisch-Partenkirchnu so bili rojeni nekateri najuspešnejši nemški zimski športniki, pa tudi nekatere druge znane osebnosti. Od tam tako prihajata sestri Maria Höfl-Riesch in Susanne Riesch, nekdanji alpski smučar Christian Neureuther in njegov sin Felix, pa tudi mednarodno priznan dirigent in skladatelj iz 80. let 19. stoletja Richard Strauss.
Številni so si zapomnili tudi veliko presenečenje v finalu hokejskega turnirja, kjer je Velika Britanija premagala branilko naslova Kanado, v desetih dneh pa si je igre v živo ogledalo več kot pol milijona gledalcev.
NACISTI NISO POKAZALI PRAVEGA OBRAZA
Kot že rečeno, igre so bile na splošno gledano velik uspeh, Nemci in nacistični voditelji pa so se poskušali prikazati v kar najlepši luči. To jim je tudi uspelo, v nasprotju s poletnimi igrami, ki so bile na sporedu nekaj mesecev kasneje in ki so jih zaznamovali številni z rasizmom povezani škandali. Pred začetkom iger so nekaj prahu dvignile le številne table na različnih objektih, na katerih je pisalo: "Judje tukaj niso zaželeni."
Te so bile še pred začetkom pogosto posejane po celotnem mestu, eno od njih pa je v svoj objektiv ujel tudi angleški novinar, ki je še pred odprtjem iger obiskal prizorišča. Njegova fotografija table je hitro obkrožila svet, bojkot iger pa je postajal vse glasnejši. Toda nemški voditelji so hitro stopili "v akcijo" in ukazali odstranitev vseh z rasizmom povezanih napisov. Prah se je polegel, igre pa tako niso bile več ogrožene. Na uvodni slovesnosti 6. februarja je bilo prisotnih 1100 atletov iz 28 držav, glavno besedo pri odprtju pa je imel Adolf Hitler, ki ga je po koncu govora z dvignjeno desnico pozdravilo občinstvo in številni športniki.
Tako pa vendarle ni ostalo, Nemci so že naslednje leto po mestu spet izobesili table s protijudovskimi gesli, zadnja skupina judov pa je morala Garmisch-Partenkirchen zapustiti 10. novembra 1938, ko je prišel ukaz, da imajo le še nekaj ur časa za odhod iz Nemčije. Številni so odšli, nekateri med njimi pa so iz obupa storili samomor.
ZAPUŠČINA
Te olimpijske igre so potekale na šestih prizoriščih, ki so jih zgradili oziroma prenovili posebej za igre, ena največjih zapuščin pa je zagotovo skakalnica za smučarske skoke, ki je v uporabi še danes. Zgrajena je bila sicer že leta 1902, za potrebe iger pa so jo popolnoma prenovili leta 1934. Praktično nespremenjena je bila vse do leta 2007, aprila tega leta pa so jo podrli in zgradili eno najsodobnejših v Evropi. Skakalnica je od sezone 1952/53 stalno na programu novoletne turneje, vsakič na prvi dan v novem letu.
Mesto je z organizacijo iger postalo svetovno slavno, si kot zimsko središče zgradilo velik ugled, po vojni pa redno sodelovalo pri organizaciji različnih tekmovanj. Leta 1940 bi morali Nemci v istem mestu še enkrat prirediti zimske olimpijske igre, le nekaj mesecev po dodelitvi pa je Hitlerjeva vojska vkorakala na Poljsko, s čimer se je začela druga svetovna vojna. Niti poletnih niti zimskih iger med letoma 1936 in 1948 ni bilo na sporedu, Garmisch-Partenkirchen je bil v tem obdobju center za zdravljenje in oskrbovanje ranjenih nemških vojakov, po vojni pa je vajeti mesta prevzela ameriška vojska ter svojim pripadnikom in njihovim družinam tam omogočila rekreacijo in oddih.
Kmalu je spet zacvetel turizem, mestni svet je spoznal, da je prihodnost v tej obrti, zaradi česar so začeli postopoma opuščati industrijo in vse več pozornosti namenjati infrastrukturi za rekreacijo. Nov zagon je mesto dobilo leta 1978, ko je organiziralo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, takrat pa je šla krivulja le še navzgor. Pred leti se je tako spet pojavilo med kandidati za zimske OI 2018, ki jih je nato sicer dobil južnokorejski Pjongčang, se pa v mestu z le 28 tisoč prebivalci in v bližini avstrijsko-nemške meje vsako leto zvrstijo številni odmevnejši športni dogodki.
Poleg tega vsako zimsko sezono mesto obiščejo mnogi smučarski navdušenci iz Nemčije in tujine, poleg odličnih pogojev za zimske športe pa gre tudi za idilično pokrajino, saj se nad kotlino z 2962 metri nadmorske višine razprostira najvišja gora v Nemčiji – Zugspitze.
V današnjih časih se mesto pogosto imenuje tudi Garmisch, kar pa pošteno moti nekatere prebivalce tistega dela mesta, kjer je bil nekoč Partenkirchen. Takšna okrajšava namreč ni ravno pravilna oziroma bolje rečeno poštena do prebivalcev vzhodnega dela Garmisch-Partenkirchna, ki jim je veliko ljubša okrajšava Ga-Pa.
Kljub združitvi pa se mesto tudi po desetletjih skupne uprave po videzu še zmeraj loči na Garmisch in Partenkirchen. Obiskovalci bodo namreč lahko hitro opazili sodobnejši Garmisch, medtem ko drugi del mesta krasijo tlakovane ceste in na splošno nekoliko starejša podoba tamkajšnjih ulic in hiš.
