Po zadnjih terorističnih napadih v Parizu, ko so bili tarče tudi ljudje na stadionu Stade de France, ki so spremljali nogometno tekmo med reprezentancama Francije in Nemčije, se je spet pojavilo vprašanje o varnosti na športnih prireditvah. Nekaj dni kasneje je bila odpovedana prijateljska nogometna tekma med Nemčijo in Nizozemsko zaradi terorističnih groženj. V dneh po napadu so v Parizu odpovedali vse športne prireditve, podobno pa je bilo ob grožnjah z napadi v Bruslju, ko so odpovedali nekaj prireditev.
KAJ STORITI?
V celotni Evropi so močno poostrili varnost na prireditvah, kjer pričakujejo veliko število ljudi, kar športne prireditve vsekakor velja. To je seveda povezano s stroški, kar bo zagotovo pomenilo tudi to, da bodo dvignili ceno vstopnic za tekme in druge dogodke.
Posebej pa bo napeto v letu 2016, ko bosta na sporedu dva velika svetovna dogodka, ki bosta, vsaj prvi, privabila ogromno navijačev oziroma gledalcev. Govorimo seveda o evropskem prvenstvu v nogometu, ki bo junija v Franciji, drugi pa so avgustovske olimpijske igre, ki bodo v brazilskem Riu de Janeiru. Zdi se, da bi bilo lahko ravno evropsko prvenstvo v Franciji tarča terorističnih napadov. Pa ne zaradi zadnjih dogodkov v Parizu, ampak predvsem zaradi dogodka samega, saj ima etikete globalnosti, odmevnosti in množičnosti, vsega, kar pritegne teroriste, da lahko s svojimi dejanji opozorijo nase.
Malce manj so ogrožene olimpijske igre, predvsem ker se dogajajo na drugi celini, na drugem koncu sveta, čeprav danes ni več pretirano težko kamorkoli spraviti bombo ali kakšno drugo vrsto orožja.
Zagotovo bosta za varnost skrbeli tako policija kot vojska in poostrene ukrepe bomo občutili vsi, saj bo nadzor pred obiskom športne prireditve zelo oster in natančen, bolj kot ne podoben tistemu, ki ga danes doživljamo na letališčih.
Seveda se postavlja vprašanje, kakšna je rešitev za nastali položaj. Rešitev zagotovo ni v represiji, ki bi vse skupaj samo še stopnjevala, zato bodo morali rešitev najti politiki, v kar pa navadni državljani ne verjamemo. Ekonomski interes multinacionalk ali posameznikov, ki bi ga po lahko mirne duše zapisali z lepima slovenskima besedama pohlep in požrešnost. In dokler ne bomo stopili na prste tema dvema naglavnima grehoma, ne bomo rešili problema terorizma – ne pri nas v Evropi ne kjerkoli drugje.
KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO
Kako simptomatično, vse skupaj – zelo verjetno tudi vzroki za današnji terorizem – se je začelo po velikem opravičevanju Evrope za holokavst nad Judi, ko so temu narodu dovolili, da je na arabskem ozemlju ustanovil svojo državo. Prva zelo glasna posledica za šport in prvi veliki udarec terorizma športu je bil ravno pokol judovskih športnikov na olimpijskih igrah 1972 v Münchnu.
Takrat je palestinska skupina, frakcija Palestinske osvobodilne organizacije, imenovana Črni september, napadla izraelsko olimpijsko reprezentanco v olimpijski vasi (dva Izraelca so takoj ubili) in po 16 urah pogajanja se je po neuspelem poskusu nemške policije eden od Palestincev razstrelil, umrlo pa je še devet članov izraelske reprezentance in nemški policist. Zanimivo, da so takrat poleg izpustitve palestinskih zapornikov v Izraelu zahtevali tudi izpustitev vodij nemške skrajno levičarske organizacije Bader-Mainhof Andreasa Baderja in Ulrike Meinhof, pozneje pa so odkrili, da so palestinskim teroristom logistično pomagali nemški neonacisti.
KRUTOST IN SOVRAŠTVO
Kaj se dogaja v glavah teroristov, da se maščujejo povsem nedolžnim ljudem, športnikom, gledalcem, ženskam, otrokom, mladim, starim ... ? Slepa vera v nekaj in popolna zaslepljenost ter skrajno sovraštvo.
Na dan so tako prišle nove podrobnosti grozljivega napada na olimpijskih igrah v bavarski prestolnici.
Septembra 1992 sta se izraelski vdovi podali na obisk k odvetniku, ki jima je dejal, da je z obiska v Münchnu prinesel fotografije. Toda rekel jima je, da jima ne priporoča, da si jih ogledata. Dami sta kljub temu vztrajali, odvetnik pa jima je priporočil, naj si jih ogledata ob prisotnosti zdravnika. Ilana Romano in Ankie Spitzer, ki sta izgubili svoja moža v münchenskem masakru leta 1972, sta zavrnili tudi to. Ogledali sta si fotografije, za katere so jima dve desetletji zagotavljali, da sploh ne obstajajo. Potem sta se strinjali, da o teh fotografijah ne bosta nikoli govorili ali jih celo pokazali v javnosti.
Veliko let po grozljivem dogodku v Münchnu ni bilo jasno oziroma so skrivali predvsem to, kako se teroristi ravnali z izraelskimi talci. Govorilo se je marsikaj, dokazov pa ni bilo nobenih. Do leta 1992.
In zdaj so se tako Romanova in Spitzerjeva kot še nekaj drugih, ki so v terorističnem napadu izgubili najdražje, odločili, da spregovorijo. Predvsem zato, da bi s tem na pravi način počastili spomin na svoje preminule ljubljene.
KASTRACIJA
Med najbolj grozljivi stvarmi, ki sta jih vdovi izvedeli ob gledanju fotografij, je bila ta, da so palestinski teroristi s talci ravnali zelo kruto – pretepali so jih in vsaj enemu odrezali genitalije oziroma so ga kastrirali.
"Skozi spodnjice so mu odrezali genitalije in ga zlorabili. Si lahko predstavljate, da je bilo preostalih devet članov ekipe privezanih na stol in so morali to gledati," je o svojem pokojnem možu Yossefu govorila Romanova s tresočim se glasom. Njen mož je bil trener sabljačev v izraelski reprezentanci.
Vse skupaj je spet prišlo na plan, ker so v ZDA posneli film Munich 1972 & Beyond (na svetlo naj bi prišel zgodaj v letu 2016), ki govori o dolgem boju družin žrtev za javno in uradno priznanje njihovih ljubljenih.
In leta 1992 je nemška vlada končno predala vse dokumente, povezane s pobojem v Münchnu, za katere je 20 let govorila, da sploh ne obstajajo.
Mož vdove Romano je bil dvigalec uteži, ki so ga ubili, ko se je hotel upreti napadalcem. Pustili so ga, da izkrvavi na sredini sobe, ostali so ga morali gledati, poleg tega pa so mu odrezali genitalije. Vse druge talce so pretepali in zlorabljali, ni pa verjetno, da bi skopili še koga.
"Teroristi, ki so jih ujeli (nemška policija je ubila pet od osmih teroristov, trojico, ki so jo ujeli, pa so kasneje zamenjali za talce nemškega potniškega letala, ki so ga ugrabili Palestinci; toda izraelska tajna služba Mosad je kasneje izsledila vse tri in jih ubila; op. p.), so ves čas trdili, da niso prišli ubijat, da so jih priprli samo zato, ker so želeli, da osvobodijo njihove prijatelje in somišljenike. Zdaj vidimo, da je bila vse skupaj laž. Prišli so, da bi ubijali, prišli so, da bi prizadeli ljudi," je povedala Spitzerjeva, ki je skupaj z Romanovo in odvetnikom večino grozljivih stvari zadržala zase.
Nikoli se ni povsem natančno vedelo, kako so teroristi ravnali s športniki in trenerji. Romanova je povedala, da je identifikacijo trupla njenega moža opravil njegov stric, ki pa so mu pokazali samo obraz, takoj ko so trupla prepeljali v Izrael, pa so jih po judovskih običajih kremirali.
OLIMPIJSKO PRIZNANJE
Družine so se borile tudi za to, da bi žrtve dobile dostojanstveno priznanje in svoje mesto v olimpijskem gibanju. Po desetletjih bo mednarodni olimpijski komite, katerega predsednik je Nemec Thomas Bach, zdaj prvič finančno pomagal pri postavitvi spominskega obeležja v Münchnu, poleg tega pa naj bi se žrtve spomnili tudi na slovesnosti na olimpijskih igrah v Riu naslednje leto. Vse skupaj pomeni za vdovo Romanovo veliko zadoščenje. "Trenutek, ko sem videla te fotografije, je bil zame zelo boleč. Do tistega dne sem imela pred seboj sliko mojega moža kot mladega moškega z velikim nasmehom na obrazu. Potem pa ... V tistem trenutku je bil Yossi, kot sem ga poznala, izbrisan," je še povedala Romanova.
Terorizem je res veliko zlo, ki prizadene ljudi na drugačen način, kot se zdi na prvi pogled. Zažre se v narod, zgodovinski spomin in en sam tak dogodek ima posledice še več generacij. Zato naj bo šport vedno in povsod znak in boj proti vsem oblikam zatiranja in neenakosti, ki so na tem svetu. Morda bo šport čez sto in sto let lahko nekaj spremenil, toda začeti moramo danes in sprejeti v športno družino tudi tiste, za katere se nam zdi, da ne spadajo k nam. Morda danes res ne, jutri pa morda že bodo del družbe, v kateri živimo – mi ali oni, tu ali tam, danes ali jutri ...