© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jurij Završnik
Jurij Završnik
04.12.2015 20:06:57

Daj mi sedem 'jurjev' nazaj!

Arhiv Svet24

Slovenska zakonodaja na področju športa je, milo rečeno, smešna, zastarela, okorela in ni v korist športa. Politiki se rado hvalijo, da smo država, ki se lahko pohvali z eno najvišjih stopenj tako imenovanega zdravega življenjskega sloga oziroma da se z rekreacijo ukvarja več kot 60 odstotkov Slovencev.

Številke, ki jih politiki in športni politiki prodajajo Evropi, so nerealne in neresnične, saj lahko hitro naredimo reprezentativni vzorec stotih ljudi v recimo večjem mestu. Taka anketa bi pokazala, da se v resnici z rekreacijo ukvarja največ 30 odstotkov ljudi. Zakaj? Tisti, ki imajo službe in družine, za rekreacijo preprosto nimajo časa, saj delodajalci zahtevajo od delavca, da dela čedalje več. Tisti, ki nimajo služb, pa tako ali tako nimajo denarja, da bi si lahko privoščili rekreacijo. Res je, da se recimo s tekom danes ukvarja več ljudi kot včasih, vendar bi bilo zanimivo pogledati strukturo ljudi, ki zjutraj ali zvečer tekajo po Ljubljani – samske zaposlene ženske med 30. in 35. letom ter moški med 35. in 45. letom. Kako značilno za ameriško, ups, oprostite, slovensko družbo.

V ŠKODO ŠPORTA
To, da naša športna društva "crkujejo", je že vsem nekaj časa jasno. Že nekaj let, recesija v preteklih letih pa je krizo še poglobila. Dejstvo je, da je krivda tudi na ljudeh v teh športnih društvih, ki so menili, da jim bosta ali država ali sponzor dajala denar v nedogled. Časi so se spremenili tudi za sponzorje, podjetja, saj se morajo trdo boriti za preživetje. In posledično so na slabšem tudi športna društva (in seveda tudi vsa druga društva civilne sfere).

In kaj se dogaja danes? Pogovarjali smo se z enim od odgovornih ljudi v nekem ljubljanskem športnem društvu, ki je razumljivo želel ostati neimenovan. Govoril je, kako težko je danes dobiti kakršenkoli sponzorski denar in da so v veliki meri odvisni od denarja, ki ga daje na razpisih mesto ali država neposredno ali prek paradržavnih institucij, kot je fundacija. "Ne, da moram moledovati za denar, da lahko društvo sploh deluje. Počutim se kot prodajalka ljubezni, prostitutka, ki mora prodajati svoje telo za preživetje," je govoril športni funkcionar. Toda najhujše je povedal šele v nadaljevanju.

Evri, denar, gotovina, bankovci
Večina bankovcev je bila še na polah s po šestimi bankovci, na manjši količini so manjkali hologrami in druga zaščita proti ponarejanju.
Thinkstock

IZSILJEVANJE
Sem ter tja se kakšen sponzor le usmili športnega društva – govorimo o manjših društvih, ki nimajo dostopa do velikih državnih podjetij, ki po volji politike dajejo denar v tako imenovane prednostne in uveljavljene športne klube. "Hodiš od vrat do vrat večjih in manjših podjetij, in ko se te nekdo končno usmili, potem pa se zgodi ... Od nekega sponzorja naj bi naše društvo dobilo 10.000 evrov, kar je seveda izjemno veliko. Izjemno sem bil vesel, da smo si končno rešili proračun za vse leto in da bomo imeli plačane trenerje za najmlajše, s katerimi delamo res dobro. Poleg tega bomo lahko kupili osnovno opremo, nekaj dresov, ne da bi segali v žep staršev. Mislil sem, da se mi je prikazala Marija, potem pa me je nekaj udarilo po glavi," se je izpovedal naš sogovornik, ki se mu je videlo, da mu ni lahko.

In kaj se je zgodilo? Direktor in lastnik tega velikega sponzorja, ki naj bi dal 10.000 evrov, je zahteval 70 odstotkov denarja nazaj, v svoj žep. "Res sem bil vesel, ko sem naslednjič prišel v to podjetje, in direktorju sem prinesel skromno darilce našega kluba, potem pa sva se usedla, da bi podpisala sponzorsko pogodbo. Veselo sva se pogovarjala, ko mi je gospod direktor samo mimogrede omenil: 'Ampak, saj ti je jasno, da mi v pol leta vrnete sedem jurjev.' Ko je videl, kako telečje sem ga pogledal, mi je nonšalatno dejal še: 'Kaj se čudiš, saj vsi delajo tako. Lahko vzameš ali pustiš. Mene bo še manj bolelo.'" 

In kaj je lahko storil nesrečni funkcionar športnega društva? Nič drugega, kot da je podpisal pogodbo, sicer bi ostal še brez treh tisočakov. V društvu potem seveda niso mogli plačati vseh trenerjev in so morali staršem zaračunati višjo vadnino za treninge njihovih otrok, otrokom niso mogli dati zastonj športne opreme, ampak so jo morali plačati straši ... In v društvu je kljub dobremu delu vladalo nezadovoljstvo.

Mislil sem, da se mi je prikazala Marija, potem pa me je nekaj udarilo po glavi.

Težava se je pojavila v naslednjega pol leta, ko so "vračali" denar sponzorju. Izstavljanje fiktivnih računov in denar pod mizo ... Skratka množično kršenje davčne zakonodaje in zakona o društvih, da ne govorimo, da bi tu lahko vpletli tudi kazenski zakonik in našli kar nekaj primerov, ki bi jih tožilec lahko obravnaval – od suma korupcije do celo pranja denarja, če denar, ki je prišel od sponzorja, ni bil pridobljen na legalen način. Skratka toliko težav in kršenja zakonov, da bi neki prostovoljni funkcionar društva, ki za svoje delo ne dobi nikakršnega plačila, brez težav za nekaj let pristal v zaporu.

podkupnina denar lobiranje lobij tony
Arhiv Svet24

In taka je kruta realnost slovenskega športa, slovenskih športnih društev, kjer mnogi res delajo z dušo in srcem in vzgajajo bodoče junake slovenske države, s katerimi se bodo prihodnji politiki tako radi fotografirali ob morebitnih uspehih.

DRŽAVA, ZGANI SE
Izvirni greh je seveda v zakonodaji Republike Slovenije, ki šport rine v marginalnost in kriminal. Največ bi slovenska država naredila za šport, če bi omogočila davčne olajšave za sponzorska sredstva, ki se vlagajo v šport, kulturo ter v humanitarne ali invalidske organizacije. Površen izračun hitro pokaže, da bi slovenska država z davčnimi olajšavami v teh primerih nedvomno pridobila, in ne izgubila. Če bi recimo država dovolila, da gredo trije odstotki tako imenovanega kosmatega dobička podjetja ali posameznika v davčno olajšavo (do določenega zneska seveda, saj se ne more enako obravnavati treh odstotkov dobička Telekoma in Mesnice Balantič (izmišljeno ime)), bi se recimo povečal delež zasebnega sponzorstva vsaj za 150 milijonov evrov letno, to je toliko, kot da država Slovenija za ves slovenski šport v enem letu. Seveda bi se ustvarila zdrava konkurenca in tudi lokalna pripadnost, kot je v sosednji Avstriji, s katero se tako radi primerjamo. Lokalni mesar v Bad Radkesburgu (po naše Radgoni) rad nekaj da lokalnemu nogometnemu moštvu, četudi v naturalijah. Pri naših severnih sosedih ni zakona, ki bi prepovedoval točenje piva na športnih prireditvah, in tako da klubu za vsako tekmo dvesto kranjskih klobas, ki jih potem v klubskem lokalu med tekmo in po njej prodajo, s pivom seveda, ki jim ga je dala velika pivovarna. In čisti zaslužek kluba na eno tekmo je tako samo od klobas 500 evrov na tekmo, mesar pa je to pisal kot donacijo in od tega ni plačal davka na prihodek. In so vsi zadovoljni.

Toda pri nas ... Vse preveč imamo samo polna usta besed o tem, kako bi stvari morali urediti, ne pa kako bi bilo treba stvari narediti.