"Fotografirali se bomo, pa naj se zgodi karkoli," je menda rekel legendarni Šarunas Marčiulionis, ko se je slavje ob sovjetskem olimpijskem naslovu leta 1988 s parketa seulske dvorane preselilo v labirint hodnikov in garderob. Stran od gledalcev, stran od javnosti. Ponos ekipe, ki prav tako velja za eno najmočnejših vseh časov, je bil velik in veselje po veličastni zmagi je bilo vsesplošno ter iskreno. Toda z drugačnim, v marsikaterem pogledu še bolj intenzivnim plamenom je tedaj gorel tudi ponos četverice, ki se ni veselila zgolj zmage sovjetskega sanjskega moštva z malo začetnico in z vendarle manjšimi razsežnostmi košarkarske genialnosti.
Zgodba o boju za bron leta 1992 se začne tam in tedaj, začne se s tem plamenom, ki ne po zakonih komunističnega imperija ne po vseh uradnih različicah takratnih dogodkov ne bi smel goreti. Marčiulionis je želel imeti fotografijo, ki bi nasprotovala vsemu temu ter še čemu in za katero bi bilo še kako desetletje (zagotovo pa dve ali tri) prej treba umreti. Nikoli ne bomo vedeli, ali bi bil današnji 51-letnik to kadarkoli pripravljen, tako daleč se ne bomo spuščali in tako pretiravanje ni potrebno. Je pa tudi leta 1988 za tako željo bila zagrožena vse prej kot zanemarljiva zaporna kazen.
Namreč za željo, da bi se kultni organizator igre po vseh ekipnih fotografijah in po vseh fotografiranjih naključnih posameznikov ter skupin dal posebej ovekovečiti v zelo zgovorni družbi Arvydasa Sabonisa, Rimasa Kurtinaitisa in Valdemarasa Chomiciusa. V litovski družbi. Čeprav tega nihče ni smel izreči na glas, je šlo za predstavnike najboljše generacije po litovski samostojnosti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, šlo je za prepričljivo najpomembnejši (celo ključen in prelomen) prispevek litovske košarke sovjetskemu uspehu in zatirani narod z Baltika je ob tem čutil nekaj neskončno posebnega. Sploh tedaj, ko je že bilo mogoče slutiti možnost za to, da bi se nekega dne ponovno rodila samostojnost in da bi desetletja terorja postala nepovratna preteklost.
OD GORBAČOVA IN ZAPORA DO LASTNE DRŽAVE
Močno se razlikujejo pričevanja in zapisovanja o tem, ali je mitska fotografija na koncu nastala in kakšne so bile posledice bodisi gole želje bodisi želje z izvedbo. Govorilo se je tudi o tem, da so najbolj togi komunistični funkcionarji stare šole v resnici zahtevali zaporno kazen in da je moral pri tem posredovati nihče drug kot legendarni generalni sekretar komunistične partije z velikim znamenjem na pleši, Mihail Gorbačov. V vsakem primeru si Sovjetska zveza v tedanjih časih ni mogla več privoščiti resnejšega obračunavanja s člani zlate olimpijske ekipe, kaj šele z na naboru lige NBA izbranima Marčiulionisom (ta je bil celo že dogovorjen za selitev h Golden Statu) in Sabonisom.
Kakorkoli že, medtem ko seulska zakulisna zgodba ni povsem jasna, zgodovinska dejstva neizpodbitno pravijo, da je že naslednje leto padel Berlinski zid in da je šla Sovjetska zveza v skladu s slutnjo hitro po poti neizbežnega razpada. Ko so prišle naslednje olimpijske igre, srp in kladivo nista več obstajala, a je vendarle preteklo premalo časa, da bi se v vseh pogledih dokončno oblikovale nove države, predvsem pa da bi se oblikovale njihove športne organizacije. Sovjetske reprezentance v raznih športih so tako za nastop v Barceloni ostale praktično nespremenjene, le da je njihov skupek dobil ime Skupnost neodvisnih držav in je nastopal pod olimpijsko zastavo. Z eno izjemo. Jasno, litovsko.
Četverici iz Seula se niso uresničile le sanje o samostojni državi, tako kot so se v tistih letih uresničile mnogim drugim vključno z nami, končno so dobili tudi resnično svojo reprezentanco, končno so se lahko v miru fotografirali in za nameček se jim je v nasprotju s slovensko izbrano vrsto uspelo (kaj drugega pričakovati od takih košarkarjev svetovnega kova) uvrstiti na olimpijski turnir. Predvsem Marčiulionis kot izjemen športnik in vodja, ki je imel za seboj oranje evropske ledine v ligi NBA in sezono, povsem primerljivo z najboljšo nesrečnega Dražena Petrovića, pa se ob vsej sreči in ob vsem veselju ni bil pripravljen zadovoljiti z golim nastopom pod lastno zastavo, grbom in himno. Hotel je takojšnjo kolajno za Litvo, za katero si je prizadeval kot glavni simbol gibanja za samostojnost, in s tem je okužil celoten narod.
NABIRANJE SREDSTEV, GRATEFUL DEAD IN MRTVAŠKA GLAVA
Vedeti je treba, da je bilo baltsko trpljenje v času sovjetskega režima nekaj povsem drugega kot jarem, v katerem so živele nekdanje jugoslovanske republike in ki mnogim ni prinesel nič zares slabega. Z vsem spoštovanjem do politične svobode, svobode govora in jugoslovanskih (jasno, med njimi tudi slovenskih) zapornikov te vrste, je bilo vse skupaj na naših prostorih močno oddaljeno od zloglasnega režima, ki ga je v estonskem Talinu, latvijski Rigi in litovski Vilni še bolj kot kjerkoli izvajal KGB. Šlo je za trdnjave terorja, šlo je za skrajno prisilo narodov, ki se z njo nikoli niso sprijaznili, in na splošno za razmere, ki si jih ne znamo predstavljati. Tako kot si ne znamo predstavljati litovske želje, da bi se reprezentanca iz Barcelone vrnila z odličjem.
Pa čeprav je že samo nastop predstavljal uresničitev marsikaterih sanj in čeprav je bil v marsikaterem pogledu pravi podvig. Vedeti je namreč treba, da Litva sama po sebi ni bila nič na boljšem kot preostale nekdanje sovjetske republike in da je bil njen samostojen košarkarski nastop podobno nerealen. Če nič drugega, je bil državni aparat v povojih in javna sredstva so bila nekaj neobstoječega, litovska podjetja pa po enaki logiki še niso bila sposobna pokroviteljstev. Toda Marčiulionis je v ZDA nastop v Barceloni začel pripravljati takoj, ko se je zanj pokazala najmanjša pravna možnost, in pri tem je bil seveda uspešen. Z veliko pomočjo tedanjega trenerja Golden Stata, legendarnega Dona Nelsona, in s še večjo pomočjo njegovega sina Donna, Šarunasovega velikega prijatelja, ki še danes sodeluje z litovsko izbrano vrsto in ki se lahko pohvali z najvišjim litovskim državnim priznanjem, kar ga je kadarkoli dobil kak tujec.
Nelson mlajši (v nadaljevanju besedila ga bomo imenovali zgolj Nelson) je zbral številne pokrovitelje z vseh mogočih naslovov, med drugim celo donacijo z naslova slovite rock skupine Grateful Dead. Menda zelo visoko donacijo, zaradi katere je logotip skupine (ker gre za mrtvaško glavo, je v povezavi s sovjetskim terorjem še toliko bolj primeren) postal nekakšen zaščitni znak projekta in tudi igra zelo pomembno vlogo v filmski uspešnici (z naslovom The Other Dream Team oziroma v prostem prevodu Tisto drugo sanjsko moštvo), ki so jo po tedanjih dogodkih posneli leta 2012. Pod črto je dvojec zbral dovolj denarja in pot na olimpijski hrib Montjuic je bila tlakovana. Končni cilj pa je bil, kot rečeno, še višji, in Litovci se zaradi tega niso počutili, kot da zahtevajo preveč.
VSAK, KI JE LAHKO GLEDAL, JE GLEDAL
Daleč od tega, kolajna je postala obsesija in tekma za tretje mesto, do katere je reprezentanca v zdaj že kultnih zelenih dresih uspela priti, bi bila že zaradi tega nekaj posebnega. No, usoda, športni bogovi ali zgolj golo naključje pa so hoteli še več od tega. Da bi bila mera zvrhano polna, so se stvari obrnile tako, da sta reprezentanci Hrvaške in ZDA na tekmo za bronasto odličje ob Litvi poslali ravno Skupnost neodvisnih držav, torej sovjetsko reprezentanco z drugim imenom in zastavo. Zlata zasedba iz Seula je bila spet združena, le da tokrat na nasprotnih bregovih, in rodila se je tekma za tretje mesto, ki z običajnimi obračuni te vrste ni imela skupnega popolnoma nič. Tudi s tekmami na olimpijskih igrah, kjer so vredne še posebej veliko, kaj šele s tekmami na nekaterih drugih tekmovanjih, kjer je boj za tretje mesto nekakšno nujno zlo.
Mnogi pravijo, da bi bil ekstrem čustvene palete še bolj izrazit, če bi šlo za pravo sovjetsko reprezentanco v drugačnih okoliščinah ali če bi vsaj šlo za ekipo s še več ruskimi košarkarji. Taisti ljudje pravijo, da Latvijci, Ukrajinci in še kdo, ki se je znašel v tisti reprezentanci, ni povsem dobro vedel, za koga in za kaj igra. Toda zelo močan protiargument se glasi, da so zelo dobro vedeli, da igrajo sami zase in za olimpijsko odličje. Njihov odpor je bil torej najmočnejši mogoč, nasploh so na celotnem turnirju kazali odlične predstave, med drugim v skupinskem delu premagali prav Litvo in v polfinalu proti zgodovinsko močni Hrvaški izgubili le za točko, tako da je Litovce v malem finalu čakala izjemno težka naloga.
To dejstvo pa je le še pripomoglo k napetosti, ki jo je majcena država čutila v boju z velikanom, na neki način s svojo preteklostjo in predvsem za čim bolj svetlo tedanjost ter za čim lepši pogled v prihodnost. "Tekmo je po televiziji gledal vsakdo, ki je na tisto zgodnje popoldne 8. avgusta v Litvi lahko gledal televizijo. In prenos je poslušal vsakdo, ki ni mogel gledati, a je lahko poslušal," še danes trdijo odgovorni za merjenje gledanosti in poslušanosti, medtem ko se je celoten litovski politični vrh preselil v Barcelono in razplet spremljal s tribun.
POROKA, POGRE, ROJSTVO, SMRT... VSA ČUSTVA!
Si lahko predstavljate, kako so se ob vsem tem počutili igralci; tako tisti štirje, ki so se želeli fotografirati, kot vsi ostali? Mnogi neposredno vpleteni zagotavljajo, da si ne morete in da si ne znate. Menda niti približno. "To je bila poroka, pogreb, rojstvo, smrt, evforija in strah hkrati. Bil j skupek vseh čustev, ki ste jih kadarkoli občutili ali zgolj mislite, da bi jih lahko. Nikoli prej in nikoli pozneje nisem videl, kaj šele doživel česa podobnega," se spominja Nelson, ki je na Marčiulionisovo prošnjo v Barcelono odšel kot pomočnik velikega selektorja Vladasa Garastasa, ki je na vodenje svoje domovine dejansko čakal celotnih, zelo dolgih 51 let. "Bil sem hvaležen, da smo dobili državo in da smo sploh lahko zaigrali pod svojo zastavo. Toda vseeno bi bil poraz, ko smo bili le še stopničko oddaljeni od kolajne, tragedija zame, za ekipo in za celotno državo. Nismo smeli izgubiti, tega si ne bi nikoli odpustil. Ne bi smeli izgubiti proti komurkoli in še dodatno nismo smeli izgubiti proti njim," poudarja Marčiulionis, ki je uprizoril izjemno predstavo in svoje moštvo tako kot na celotnem turnirju in tako kot še tolikokrat pozneje popeljal do zmage.
A seveda nobena prej in nobena pozneje ni bila tako zelo velika. Tedaj v Barceloni je v vseh pogledih šlo za mnogo mnogo več in Šarunasu je uspelo dokončati zares neverjeten projekt, pa čeprav se je bal, da sploh ne bo mogel igrati. Pravzaprav se je bal, da nihče ne bo mogel igrati. "Proti ZDA niso imeli nobenih možnosti in v drugačnih okoliščinah bi po polfinalu zlahka zaspali. Toda ko so izvedeli, kako in s kom bodo igrali dva dneva pozneje, so spali zelo malo, nekateri celo nič," opisuje Nelson, ki so ga fantje klicali šef in ki je upal, da jim bo uspelo spati vsaj naslednjo noč, zadnjo pred zgodovinskim malim finalom. "Vedeli smo, da moramo spati, a zaradi tega je bilo vse skupaj še toliko težje. Sredi noči smo se začeli klicati s hotelskimi telefoni in se zbirati v preddverju; nismo vedeli, kaj storiti," je bil Marčiulionis v velikih skrbeh, nato pa je od Nelsona dobil dovoljenje za nočni sprehod, na katerem se je ekipa veliko pogovarjala, se nekoliko umirila in nato proti jutru vsaj za silo zaspala. Vendar le nekoliko umirila, kajti ko so se zbrali v dvorani, je bila napetost ponovno brez primere.
NAJPREJ GROBNA TIŠINA, NATO PA TISTA FOTOGRAFIJA
"Lahko hodite po svetu in pred raznoraznimi tekmami obiskujete vse mogoče garderobe, toda zagotavljam vam, da nikoli ne boste našli tako tihe. Čeprav je bila v njej kopica ljudi, je dolge minute vladala grobna tišina. Nisem Litovec, a začutil sem, kako uničujoč bi bil poraz za te fante in za narod kot celoto. Kakšna sreča, da do njega ni prišlo," se še spominja Nelson, ki je skupaj z Garastasom to izredno nervozno ekipo uspel pripraviti in voditi do končne zmage z izidom 82:78. In do fotografiranja po koncu tekme, ki je prineslo nepopisno veselje in med drugim nepozabno kopanje v penini tedanjega predsednika države Vytautasa Landsbegisa.
Ekipno fotografiranje? Seveda. Posamično in v naključnih skupinah? Kajpada. A posebej se je fotografirala tudi četverica iz Seula, in to nikakor ne more biti naključje. "Bil sem presrečen, bil sem neopisljivo srečen. Prej in pozneje sem doživel marsikaj, toda to je najboljša stvar, kar se mi je zgodila v življenju. Bilo je nebeško, bilo je skoraj zunajtelesno doživetje," vse skupaj opisuje Sabonis, ki je prav tako odigral izjemno tekmo in dosegel 28 točk, zgolj eno manj od velikega vodje projekta Marčiulionisa.
Skupaj sta nato Litvo ob njenem prvem nastopu na evropskem prvenstvu takoj popeljala do srebrne kolajne, pri čemer mnogi še danes menijo, da bi ob boljšem sojenju tista litovska generacija, ki je bila leta 1995 v vseh pogledih na vrhuncu, osvojila zlato odličje. Osvojila ga je dvakrat prej (v času prve samostojnosti v letih 1937 in 1939), osvojila ga je pozneje, predvsem pa se je pred dobrimi 23 leti v Barceloni rodila zgodba o košarkarskem narodu, ki mu preprosto ni para. Skupno osem odličij na evropskih in svetovnih prvenstvih pri dobrih treh milijonih prebivalcev pove ogromno, trije broni na olimpijskih igrah prav tako. Z zornega kota slovenskega neuspešnega čakanja na prvi košarkarski nastop pod petimi krogi pa veliko pove tudi popoln izkupiček šestih litovskih nastopov in čakanje na zagotovljenega sedmega v Riu de Janeiru.
