Johna Kennedyja "Jacka" Twymana in Mauricea Stokesa je v življenju družilo več stvari. Oba sta prihajala iz Cincinnatija, temnopolti Stokes se je rodil 17. junija 1933, belopolti Twyman pa 21. maja 1934. Prvič sta se njuni poti prekrižali leta 1955, ko sta se njuni univerzi pomerili v tekmi za končno tretje mesto, na kateri je Stokes (St. Francis) nadigral Twymana (Cincinnati) z 31:29. Še istega leta sta postala soigralca, saj ju je na naboru lige NBA izbral takratni Rochester Royals, klub, ki se je leta 1957 preselil v Cincinnati, danes pa ga verjetno bolj poznate pod imenom Sacramento Kings.
KOT NAVDIH ZA FILM
Tri leta po smrti Mauricea Stokesa je luč sveta ugledal film Maurie, ki je postal prava uspešnica. Filmu, ki ga je režiral Daniel Mann, so bili precej naklonjeni tudi kritiki, opisuje zgodbo od začetka njune kariere v ligi NBA in vse do smrti temnopoltega košarkarja. Igralska zasedba je bila precej zveneča, glavni vlogi sta odigrala nekdanji igralec ameriškega nogometa Bernie Casey (Stokes) in švedski igralec Bo Svenson (Twyman). Svoj delež je prispeval tudi legendarni ameriški pevec Frank Sinatra, ki je poskrbel za naslovno pesem filma imenovano "Winners".
Oba sta precej obetala, saj so bila za njima zelo uspešna igralska leta v osnovni in srednji šoli ter na univerzi. Stokes je veljal za vzhajajočo košarkarsko zvezdo in enega prvih košarkarjev, ki se je lahko pohvalil z izjemno hitrostjo in eksplozivnostjo, čeprav je šlo za visokega in močnega igralca. Po izjemni zadnji sezoni na univerzi v Pennsylvaniji, v povprečju je dosegal 22 točk in 24 skokov na tekmo, se je za kratek čas najprej pridružil "cirkuški" ekipi Harlem Globetrotters, nato pa ga je na naboru leta 1955 v prvem krogu kot drugega izbral Rochester Royals.
Odlične predstave je prikazal tudi v uvodni sezoni v ligi NBA. Že na prvi tekmi je dosegel 32 točk, 20 skokov in osem podaj, ob koncu sezone je zbral v povprečju 16,8 točke na tekmo, s 16,3 skoka je bil najboljši skakalec lige. Z 38 točkami je na eni od tekem postavil strelski rekord moštva, ob koncu rednega dela pa je povsem zasluženo in pričakovano osvojil nagrado za najboljšega novinca leta.
Da to ni bil le preblisk, je dokazal tudi v naslednji sezoni. Dvesto en centimeter visoki krilni center je v sezoni 1956/57 dosegel rekord v številu skokov, saj jih je zbral kar 1256. Sezona 1957/58 je bila njegova zadnja, končati pa jo je moral zaradi poškodbe, do katere je prišlo na zadnji tekmi rednega dela. Toda blestel je vse do usodnega trenutka, tudi v njegovi zadnji sezoni bi bil najboljši skakalec lige, če mu tega primata ne bi vzel legendarni Bill Russell.
Slabo leto mlajši Twyman je imel za seboj podobno uspešno kariero v šolskih letih. Krilni košarkar ni veljal za močnega igralca, to pa je nadomeščal z odličnim metom z razdalje. Kariero na univerzi v Cincinnatiju je končal kot njen najboljši strelec vseh časov. Enajst let je v dresu Rochester oziroma pozneje Cincinnati Royalsov igral v ligi NBA in pustil velik pečat. V sezoni 1959/60 sta z legendarnim Wiltom Chamberlainom postala prva košarkarja, ki sta sezono končala s povprečjem več kot 30 točk na tekmo, takrat pa je dosegel tudi svoj strelski rekord, ko je Minneapolis Lakersom nasul kar 59 točk.
DOSEŽKI V LIGI NBA
Maurice Stokes
- Trikratni udeleženec tekme zvezd
- Trikrat je bil izbran v drugo peterko lige.
- Novinec leta
- Najboljši skakalec sezone
- Sacramento je upokojil njegov dres s številko 12.
Jack Twyman
- Šestkratni udeleženec tekme zvezd
- Dvakrat je bil izbran v drugo peterko lige.
- Sacramento je upokojil njegov dres s številko 27.
USODEN JE BIL UDAREC V GLAVO
Če je Twyman uspešne predstave nadaljeval tudi po sezoni 1957/58, pa Stokes ni imel te sreče. Njegovo košarkarsko kariero je kruto prekinila tragična nezgoda, ki se je za zelo resno izkazala šele nekaj dni po nesrečnem padcu.
Dvanajstega maja 1958 je Cincinnati igral zadnjo tekmo rednega dela, ki je za vedno zaznamovala življenje omenjenih košarkarjev. Takrat se je moštvo z zahodnega dela Združenih držav Amerike merilo z Mineapolisom, Stokesa je med enim od prodorov proti košu podrl košarkar nasprotnega moštva, do kontakta je prišlo v zraku, zaradi česar je izgubil ravnotežje in z glavo silovito treščil ob tla. Ob padcu je izgubil zavest, po posredovanju takratne zdravniške službe, ki ga je prebudila z vohanjem posebne soli, pa se je še na isti tekmi vrnil v igro.
Posledic ni bilo opaziti, zaradi tega je trener računal nanj tudi na prvi tekmi končnice, ki je bila na sporedu tri dni pozneje v Detroitu. Takrat je proti Pistonsom vknjižil 12 točk in 15 skokov, prava drama pa je potekala na poti z omenjenega gostovanja. Na letalu proti Cincinnatiju mu je nenadoma postalo slabo, oblil ga je pot, njegova temna polt je postajala vse svetlejša, pozneje pa je doživel še napad. Takoj po pristanku so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je nekaj več kot 24 ur ležal nezavesten. Zdravniki so ugotovili, da je utrpel posttravmatsko encefalopatijo. Gre za motnjo, ki je posledica poškodbe možganov, po navadi pa prizadene center za motoriko.
Bobby Wanzer, nekdanji trener: "Če se ne bi izšlo tako, kot se je, potem bi bil Stokes brez dvoma eden od najboljših košarkarjev vseh časov."
POSTAL JE NJEGOV ZAKONITI SKRBNIK
Tako je bilo tudi pri Stokesu. Ko se je prebudil v bolnišnici, je bil hrom od vratu navzdol, poleg tega ni bil zmožen govoriti. Obeti niso bili najboljši, jasno pa je bilo, da bo potreboval dolgotrajno in naporno zdravljenje. Čeprav je v treh letih igranja v ligi NBA za tiste čase zaslužil precej denarja, je zdravljenje zahtevalo veliko finančnih sredstev. Njegova družina je kmalu porabila vse prihranke, takrat pa se je z nadvse plemenito potezo izkazal nekdanji soigralec Jack Twyman.
V letih, ko sta bila soigralca, se je med njima razvilo tesno prijateljstvo, zaradi tega mu je v najtežjih trenutkih njegovega življenja zvesto in brez prestanka stal ob strani. Še več, ker Stokesova družina ni bila več zmožna plačevanja položnic za njegovo zdravljenje, je Twyman na sodišče vložil prošnjo, da bi postal njegov zakoniti skrbnik, sodišče pa je njegovi prošnji brez obotavljanja ugodilo. Tako je lahko upravljal z njegovimi bančnimi računi, v njegovem imenu je lahko oddajal vloge za različna finančna sredstva, s katerimi mu je omogočil najboljše mogoče zdravljenje, nego na domu in druge potrebne terapije. "Stvari so se morale v trenutku urediti in nihče drug se ni odzval razen mene," je bil jasen Twyman, ki je živel v njegovi bližini.
RAZVILA STA SVOJO GOVORICO
Ob tem, da je bil paraliziran od vratu navzdol, je bil močno prizadet tudi njegov govor, toda to jima ni preprečilo komuniciranja. Pogovarjala sta se tako, da je Twyman govoril abecedo, "sprehajal" se je od črke do črke, dokler ni Stokes pomežiknil. Tako so nastajali besede in stavki, s pomočjo tega pa so do pomembnih informacij prišli tudi zdravniki.
Bob Cousy, nekdanji košarkar: "Prvi pravi krilni center. Bil je kot Karl Malone, le da je bil še bolj prefinjen."
Možganska poškodba ga je oropala govora in neodvisnosti, ni pa mu ubila duha. Kljub drugačnim napovedim je Stokes počasi napredoval. Po zaslugi napornih in bolečih fizioterapij je začel premikati roke in noge. Njegova oblačila so bila pogostokrat prepojena z znojem, kljub napornim terapijam pa ni obupal. "Od maja 1958 pa do konca svojega življenja je vztrajal pri napornih in bolečih terapijah. Ponovno se je učil premikati dele telesa in govoriti. Začel je ob devetih zjutraj, končal ob šestih zvečer. Ob tem ni pozabil spremljati drugih dogodkov. Oboževal je glasbo, spremljal politiko, ne nazadnje ni izpustil niti enih volitev, najsibo na lokalni ali pa državni ravni. Najbolj neverjetno je bilo to, da se ni niti enkrat v vseh teh letih pritoževal nad svojim stanjem, ni izgubil smisla za humor in nikoli ni bil depresiven," je leta po njegovi smrti razkril Twyman.
Nazadnje je na hodniku v bolnišnici lahko naredil celo nekaj kratkih korakov, seveda s pomočjo zdravniškega osebja in najbližjega prijatelja, ki je mnogokrat pomagal podpirati njegovo ogromno postavo.
Čeprav je imel pogosto težave s krči v rokah in nogah ter ga prsti niso vselej ubogali, tako kot je želel, se je Stokes naučil tipkati na tipkalni stroj in celo slikati. V družbi Twymana se je na invalidskem vozičku začel udeleževati raznih dobrodelnih tekem, katerih izkupiček je bil namenjen njemu. Tekem so se redno udeleževali nekateri največji košarkarski zvezdniki tistega časa, med katerimi so za polne tribune skrbeli Bill Russell, Oscar Robertson in Wilt Chamberlain. Slednji je bil na teh tekmah še posebej aktiven, saj se je v naslednji dvanajstih letih prav vsakič udeležil tradicionalne dobrodelne tekme v Catskillsu, in to na lastne stroške.
Twyman je ob Stokesu preživel nešteto ur, čeprav je imel svojo družino. Toda njegove skrbi, da se premalo posveča svoji družini, so že kaj kmalu zatrli žena in štirje otroci. Ena od treh hčera je v enem od intervjujev nekoč dejala, da je nadvse ponosna na očeta in na to, kako skrbi za prijatelja, še posebej pa se je družina razveselila koncev tedna, ko jih je na domu lahko obiskal Stokes. Vidnejšo vlogo je prevzela tudi Jackova žena, ki je postala skrbnica fundacije Maurice Stokes. Ta je bila ustanovljena za pomoč Stokesu in nekaterim drugim nekdanjim košarkarjem iz lige NBA, ki so potrebovali finančno pomoč.
DRAGI JACK, KAKO NAJ SE TI ZAHVALIM?
Stokes je umrl dobrih dvanajst let po nesrečnem padcu, natančneje 6. aprila 1970. Vse do zadnjega diha mu je Twyman stal ob strani. Vzrok smrti je bila srčna kap, na lastno željo pa so ga pokopali v kraju, kjer je nekoč igral za univerzo St. Francis. Twyman je tistega leta izgubil dobrega prijatelja, ki ga je znal tudi v letih po tragični nezgodi spraviti v dobro voljo. Nikoli ni izgubil smisla za humor, čeprav je bil nesposoben sam skrbeti zase, se je okolice in dogajanja okoli sebe še zmeraj odlično zavedal. Najbolj ga je ganilo eno prvih Stokesovih sporočil, ko se je naučil uporabljati tipkalni stroj: "Dragi Jack, kako naj se ti zahvalim?"
Twyman je z igranjem košarke na najvišji ravni končal po sezoni 1965/66. Pozneje se je preizkusil tudi kot strokovni televizijski komentator, obogatel pa je s prodajo podjetja, ki se je ukvarjalo s prehrano. Leta 1983 so ga sprejeli v košarkarsko hišo slavnih, pokojni prijatelj se mu je tam pridružil 21 let pozneje. Edino pravilno je bilo, da je nagrado v njegovem imenu prevzel ravno Twyman. Umrl je 31. maja 2012, in sicer zaradi zapletov, ki so bili posledica krvnega raka.
Nagrada Twyman-Stokes
Prijateljstvo med košarkarjema je navdihnilo tudi vodstvo lige NBA, ki je leta 2013 uvedlo nagrado za najbolj idealnega soigralca. Nagrada se imenuje po njunih priimkih in jo podelijo tistemu igralcu, ki prejme največ glasov košarkarjev iz lige NBA. Ti glasujejo za tistega, ki je po njihovem mnenju najbolj nesebičen in predan svoji ekipi. Dvanajst kandidatov izberejo nekatere legende lige NBA, med kandidati pa nato izbirajo aktivni igralci. Za vsako prvo mesto igralec prejme deset točk, drugo sedem, tretje pet, četrto tri in peto eno. Nagrado dobi tisti, ki osvoji največ točk, poleg tega ima čast izbrati dobrodelno organizacijo, ki ji NBA nato nameni 25.000 dolarjev.
Dozdajšnji dobitniki nagrade Twyman-Stokes
- Sezona 2012/13
1. Chauncey Billups
2. Shane Battier
3. Jason Kidd
- Sezona 2013/14
1. Shane Battier
2. Al Jefferson
3. Dirk Nowitzki
- Sezona 2014/15
1. Tim Duncan
2. Vince Carter
3. Elton Brand
