A-reprezentanci se nista srečali še nikoli prej in, kot se je izkazalo pozneje, tudi nikoli potem. Prav zato je tekma v Hamburgu iz leta 1974 še danes pogosta tema pogovorov, posebno mesto v zgodovinskem spominu pa ima gotovo tudi zaradi razpleta, ki ga je malokdo pričakoval.
V hotelu v mestu Quickborn, kakšnih 20 kilometrov od Hamburga, kjer je bila nastanjena vzhodnonemška reprezentanca, je tisto noč z 22. na 23. junij 1974 alkohol tekel v potokih. Proslavljalo se je velik uspeh, zmago nad sonarodnjaki z one strani zidu, ki je takrat že 13 let ločeval Berlin, zmago nad »brati« z one strani železne zavese, katere ločnico sta prav Zvezna republika Nemčija in Nemška demokratična republika najbolj očitno predstavljali. En narod, dve državi. Eno ljudstvo, dva sistema.
GOSTITELJI MED FAVORITI
In zato je bila ta tekma tako posebna, dodaten čar ji je dajalo dejstvo, da je bilo prvenstvo na zahodnonemških tleh. Prvič sta se reprezentanci pomerili med seboj, pred tem je prihajalo le do obračunov mladih ali olimpijskih ekip. Gostitelji so bili med favoriti prvenstva, NDR se je sploh prvič (in tudi edinkrat) uvrstila na mundial. Ni dosti manjkalo, pa bi vodilni vzhodnonemški funkcionarji prižgali rdečo luč za nastop na SP. Razlog je bil Čile, ki je bil izžreban v isto skupino. V tej južnoameriški državi je namreč leto prej prišlo do strmoglavljenja socialistične vlade Salvadorja Allendeja, pri katerem so imele veliko vlogo ZDA. Sovjetska zveza, ki se je v dodatnih kvalifikacijah za nastop na SP merila s Čilom, je v znak protesta zaradi pobojev na nacionalnem stadionu v Santiagu zavrnila igranje povratne tekme na njem in bila zato diskvalificirana, na prvenstvo je bil uvrščen Čile. Zaradi navezanosti komunističnega režima v NDR na matico v Moskvi, ne bi bilo prav nič nenavadnega, če bi sledili potezi Sovjetov, a so se v velikem navdušenju nad premierno uvrstitvijo na SP vendarle odločili nastopiti na njem.
SAMO TE NE IZGUBITI
Nekaj dodatne napetosti je obračun sicer izgubil, ker s tekmovalnega vidika ni bil posebej odločilen. To je bil zadnji dvoboj v skupini in Zahodni Nemci so imeli po zmagah nad Čilom in Avstralijo napredovanje v drugi del zagotovljeno že po dveh krogih, Vzhodni Nemci, ki so imeli tri točke (zmaga je takrat štela dve), pa so zanj izvedeli slabi dve uri pred tekmo, ko sta Avstralija in Čile remizirala. Šlo je torej le za osvojitev prvega mesta v skupini, za kar je ZRN zadostoval že remi. Stadion v Hamburgu je bil seveda razprodan že dolgo pred tem, na njem je bilo tudi kakšnih 1500 vzhodnonemških privržencev. Na eni strani zelo solidna zasedba NDR, a brez izrazitih zvezdnikov, ki jih je že sistem sam po sebi zavračal, na drugi zvezde, tipa Franz Beckenbauer, Wolfgang Overath, Sepp Maier, Gerd Müller, ki jih je s klopi vodil Helmut Schön. Rojen je bil v Dresdnu, leta 1950 pa je prišel na zahod. »Te tekme nisem želel izgubiti, samo te ne,« je menda govoril po srečanju in vzbudil dodaten občutek krivde pri svojih varovancih. »Pred tekmo smo v kabini naredili krog in drug drugega bodrili. 'Danes bo pravi boj, danes igramo tudi za našega selektorja,' smo si rekli, vedoč, kaj ta tekma zanj pomeni. Posebej nas je prosil, naj se potrudimo in damo res vse od sebe,« je povedal »Kaiser« Beckenbauer, ki pa s soigralci nato tega ni stoodstotno izvedel na terenu. So pa vse in še več dajali od sebe tekmeci in bili za to nagrajeni. ZRN je sicer imela premoč, a ne posebej izrazito, NDR pa je nevarno pretila iz protinapadov. Iz enega takih je v 77. minuti tudi dosegla zadetek.
V OBLEKI V FONTANO
Vratar Jürgen Croy je na desno stran vrgel žogo Erichu Hamannu, ta je stekel čez sredino in poslal dolg diagonalni predložek pred kazenski prostor Zahodnih Nemcev. »Imel sem srečo. Hotel sem jo sprejeti na prsi, a me je zadela naravnost v nos in dobila pospešek naprej, s katerim sem dobil prednost pred branilci. Prvič sem 'fintiral' strel in iz ravnotežja spravil tudi vratarja Maierja, nato pa žogo zabil v gol,« je zadetek opisal strelec Jürgen Sparwasser. Gostitelji turnirja v nadaljevanju niso uspeli izenačiti in NDR se je lahko veselila zgodovinskega uspeha. »Pravzaprav Sparwasserju tudi pripada del zaslug za naš naslov. S svojim zadetkom nas je še pravočasno prebudil,« je v spominih na prvenstvo poraz komentiral Beckenbauer, ki je nato s soigralci dobil naslednje štiri tekme in postal svetovni prvak. NDR se je po drugem delu, v katerem so bile njene tekmice Brazilija, Argentina in Nizozemska, poslovila od Zahodne Nemčije.
A zmaga nad slednjo ji je ostala in slavje po veličastnem uspehu je bilo prešerno.
Združitev prehitela novega
Naslednja dvoboja bi nemški reprezentanci morali imeti v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 1992. Datum prvega obračuna je bil že določen, odigran naj bi bil 21. novembra. Toda mesec in pol prej je prišlo do združitve obeh delov Nemčije in tako tudi do nastopa združene Nemčije v kvalifikacijah. Tistega 21. novembra naj bi se Zahodna in Vzhodna Nemčija vseeno pomerili na prijateljskem srečanju, zamišljenem kot tekma združitve, a je tudi to odpadlo. Odpovedali so ga iz varnostnih razlogov, ker je v vzhodnem delu države na nekaterih tekmah pred tem prišlo do neredov navijačev.
»Spomnim se, kako je takrat drugi mož nogometne zveze kar v obleki skočil v hotelsko fontano, čeprav je bilo to strogo prepovedano,« je povedal eden od igralcev. Nekateri Zahodni Nemci so očitno na vsak način želeli preprečiti, da bi vzhodnjaki preveč proslavljali, in so kar štirikrat telefonsko zagrozili s podtaknjeno bombo, a vsakič je šlo za lažni alarm. Tisto noč v hotelu niso bili vsi igralci. Nekaj se jih je – s pomočjo zahodnih policistov – izmuznilo s slavja in odšlo v znamenito hamburško rdečo četrt Reeperbahn. Ko se je že danilo, so se skrivaj pritihotapili na hotelsko teraso, tik preden je tja prišel tudi eden od vodij vzhodnonemške delegacije. »Oh, tudi vi ne morete spati? Nič čudnega, po taki tekmi,« jih je smeje pozdravil v jutro, v katerem so časopisi pisali o tem, kako je trabant premagal mercedes, kako je bil kapitalizem poražen, kako so Nemci izgubili z Nemci ...
