Luka in Miha Žvižej ter Staš in Sebastijan Skube sta le dve navezi, ki ju v slovenskem rokometu povezujejo družinske vezi, prav posebna naveza pa sta brata Burić. Dvojčka, ki sta v zadnjem letu dni začasni dom našla v Velenju, veže trdna vez, ki jo je, kot pravita, nemogoče razdreti in včasih tudi nemogoče razumeti. Po videzu sta si mogoče res povsem enaka, po značaju pa, kot rada poudarita, povsem različna. A to je tisto, zaradi česar sta še bolj povezana, saj se v praktično vsaki stvari dopolnjujeta.
Naslednji mesec, natančneje 20. novembra, bo minilo štiriindvajset let, odkar sta v bosansko-hercegovskem Maglaju prijokala na svet ter razveselila starša ter starejšega brata Kenana. »Kaj naj rečeva o otroštvu. Ker sva rojena leta 1990, sva vojna otroka, zato otroštva v pravem pomenu besede vse do začetka šolskih dni nisva imela, saj veste, kakšne so bile takrat razmere v Bosni. Starša sta vedno skrbela za to, da nama ni ničesar primanjkovalo, nisva imela na kupe igrač, toda imela sva prijetno družbo. Rad bi se še enkrat vrnil v to obdobje,« je povedal Benjamin, vratar po rokometni izobrazbi. Dvojčka imata starejšega brata, ki pa v športu ni pustil pečata. »Odločil se je za fakulteto, trenutno v Tuzli končuje študij kemijskega inženirstva, napisati mora še diplomo. Kadar se slišimo, ga vedno vprašam, če je že končal, da proslavimo,« je v smehu povedal Senjamin in dodal, da sta kot športnika z bratom prava posebnost v družini. Oče je zaposlen v banki, mama pa je gospodinja. V rokometu sta pristala pri trinajstih letih. »Vsi okoli naju so nekaj trenirali in tako sva začela tudi midva. Bila sva še nekoliko bolj okrogla, zato naju je spodbujala tudi mama,« je v smehu povedal Senjamin. Čeprav sta bila, kot sta oba poudarila, zaradi takratnih razmer kdaj pa kdaj prikrajšana za kakšno stvar, sta uživala v otroških letih in se preizkušala v najrazličnejših športih. »Začela sva z nogometom, vendar sva hitro ugotovila, da to ni za naju in sva ga zamenjala z rokometom. Mislim, da sva zdržala pet dni, to je bilo to (smeh). Tudi drugače od športov spremljam predvsem le rokomet, včasih tudi košarko, toda nogomet … To ni dober šport,« se je na ves glas zasmejal Senjamin.
Vse razumem, a slovensko ne govorim. Tu se jezika tudi ne morem naučiti, ker vsi govorijo bosansko. Mogoče bi se, če bi na primer živela v Novem mestu ali Ljubljani. Tu se, iskreno rečeno, niti ne trudim preveč.
NAVODILA SO DAJALI NAPAČNEMU
Zanimivo je, da sta svoji rokometni poti oba začela kot vratarja, a pozneje se je izkazalo, da to ni praktično. »Za to sem se odločil, ker sem bil len, no, še danes sem (smeh). Oba sva začela kot vratarja, na treningih je vsak od naju stal v enem golu, ko pa je prišla tekma, je lahko igral le eden od naju. Ker je Senjamin mlajši, se je moral odločiti za nekaj drugega. Tako sem jaz ostal vratar, on pa, ker je bil velik, debelejši in močnejši, pivot,« je Benjamin razkril njuno odločitev. »Sicer je mlajši le petnajst minut, vendar je to povsem dovolj, da me posluša,« je povedal Benjamin, njegov dvojček pa je smeje dodal: »Še preveč.«
Večina anekdot, ki sta jih doživela v otroških letih, je, kot sta nama priznala, povezanih z dejstvom, da sta dvojčka. »Trenerji so naju nenehno zamenjevali, mene so postavili na mesto krožnega napadalca, njega v gol. Zgodilo se je že, da je trener med odmorom ves čas stvari razlagal napačnemu bratu in se nato razjezil na oba,« je v smehu povedal Benjamin in dodal, da so se trenerji od vsega začetka trudili, da bi ju čim prej ločili in iskali znake, ki bi jim to delo olajšali. Seveda smo želeli takoj izvedeti, kakšni so ti znaki. »Senjamin je nekoliko bolj težek in okrogel od mene (smeh). Prav tako ima nekoliko večjo glavo. Jaz imam razmik med sprednjima zoboma,« nam je razkril vratar Gorenja, njegov brat je dodal: »Po slabem mesecu dni druženja z nama je to ločevanje veliko lažje.« Pa sta kdaj v življenju zamenjala identiteti? »Ne, če v šoli jaz česa nisem vedel, ni vedel niti on (smeh). Tudi pri dekletih nisva poskušala, saj nimava enakega okusa,« je še razkril Benjamin. Pravita, da povezanost dvojčkov ni le natolcevanje, temveč dejansko obstaja. »Še preveč sva povezana. Zdaj sva se odločila vzeti nekoliko večje stanovanje, da se manj gledava (smeh). Navajava se na možnost, da se bova kdaj ločila in šla vsak v svoj klub. Do zdaj sva bila od prvega kluba ves čas skupaj. Ko naju pokličejo, vedno vprašajo, ali bova šla v paketu. Sva kot zakonski par (smeh),« je povedal Senjamin in dodal: »On ve, kaj potrebujem jaz, in jaz, kaj potrebuje on. Vem, da se bova nekoč ločila in igrala v različnih klubih, zdaj pa si ne moreva predstavljati, kako bo to videti.«
Za to sem se odločil, ker sem bil len, no, še danes sem (smeh). Oba sva začela kot vratarja, na treningih je vsak od naju stal v enem golu, ko pa je prišla tekma, je lahko igral le eden od naju. Ker je Senjamin mlajši, se je moral odločiti za nekaj drugega. Tako sem jaz ostal vratar, on pa, ker je bil velik, debelejši in močnejši, pivot.
V VELENJU SE NE MOREŠ NAUČITI SLOVENSKO
Osnovna šola je bila od njunega doma oddaljena 20 metrov, zato ju je mama k pouku pospremila le prvi dan. Naslednji dan sta šla sama, vendar sta se hitro vrnila. Trenutno počasi končujeta študij na fakulteti za šport, saj se zavedata, da bosta po končani karieri le težko živela od rokometa. Kateri je bil njun najljubši predmet v času, ko sta še gulila šolske klopi? »Če rečem, da je bila to športna vzgoja, bo to neumno, kajne? (smeh) Ne vem, vsi predmeti so mi šli enako dobro. V osnovni šoli sva bila odlična, v srednji šoli pa prav dobra učenca. Ko je bilo treba, sem se naučil vse in to je to,« nam je zaupal Senjamin, Benjamin pa je vendarle našel nekaj, kar ga je zanimalo bolj od preostalih predmetov. »Zemljepis in zgodovina. Še danes si rad ogledam kakšne dokumentarne filme, vedno me je na primer zanimala tematika bivše Jugoslavije.«
Oba sta tudi izjemno družabna, kar je, kot sta nam povedala, eden od njunih hobijev. Rada spoznavata nove ljudi in kulture. »Mnogi ne morejo verjeti, da sva tu le leto dni, ker v Velenju že poznava toliko ljudi (smeh). Kadarkoli imam kaj prostega časa, pokličem koga, da se malo družimo in se pogovorimo. Za drugo niti nimava časa, saj nama vzameta dva treninga veliko energije, tako le veliko spiva.« Zdoma sta že od sedemnajstega leta, toda kljub temu svojih staršev in prijateljev nič manj ne pogrešata. Na srečo sta v Velenju naletela na prijetno dobrodošlico. »V primerjavi z Bosno se takoj vidi, da je Slovenija urejena država, za nas je to drug svet. Lažje nama je bilo tudi zato, ker je tu veliko ljudi z Balkana. Hitro so nama pokazali, kje je dobra kava, kje se je najbolje prehranjevati, se oblačiti. Po dveh mesecih sva se že počutila kot doma. Lahko rečem, da je bilo prilagajanje na novo okolje tu lažje kot v Banjaluki,« je povedal Senjamin. In slovenski jezik? »Vse razumem, a slovensko ne govorim. Tu se jezika tudi ne morem naučiti, ker vsi govorijo bosansko. Mogoče bi se, če bi na primer živela v Novem mestu ali Ljubljani. Tu se, iskreno rečeno, niti ne trudim preveč.« Benjamin je kot najboljšo stvar njunega bivanja v Šaleški dolini izpostavil dejstvo, da je vse tako zelo blizu. Dunaj, Zagreb, ne nazadnje tudi dom. »Mesto me je prijetno presenetilo. Ko sem pred prihodom gledal fotografije, sem bil pesimist (smeh).« Če jima čas dopušča, si rada ogledata znamenitosti dežele na sončni strani Alp. S seznama lahko tako prečrtata prestolnico, Bled, ne pa tudi slovenske Obale. »Ker sva živela blizu Dalmacije in so bile peščene plaže oddaljene 20 minut, nisva navdušena nad kamni.«
Še preveč sva povezana. Zdaj sva se odločila vzeti nekoliko večje stanovanje, da se manj gledava (smeh). Navajava se na možnost, da se bova kdaj ločila in šla vsak v svoj klub. Do zdaj sva bila od prvega kluba ves čas skupaj. Ko naju pokličejo, vedno vprašajo, ali bova šla v paketu. Sva kot zakonski par.
PRI NOGOMETAŠIH URADNI JEZIK NEMŠČINA
Njuna največja želja je, da bi v rokometnem svetu pustila globok pečat in postala rokometaša, po katerih bi se zgledoval prihajajoči rod. Senjamin svojega vzornika ni imel nikoli, še najbolj všeč mu je legenda hrvaškega rokometa Igor Vori. Benjamin si je svojega največjega idola našel v nogometnih krogih. »Iker Casillas,« je kot iz topa izstrelil in dodal: »Že od sedemnajstega leta je v vrhu svetovnega nogometa in igra za tako vrhunski klub, kot je madridski Real. Tudi jaz bi želel imeti takšno kariero.« Tako kot o večini stvari imata dvojčka Burić enotno mnenje tudi o do zdaj največjem uspehu v svojih karierah. To je bila zgodovinska uvrstitev Bosne in Hercegovine na svetovno prvenstvo po tem, ko je izločila favorizirano Islandijo. »To ni uspelo še nikomur pred nami, vedeti pa morate, da tretjina bosanskih rokometašev igra za Srbijo, tretjina za Hrvaško, tistih, ki igramo za Bosno, nas je ostalo malo. To je bil res ogromen uspeh, večji od tistih, ki so jih dosegli nogometaši. V nogometni reprezentanci je uradni jezik nemščina, ki jo govori 20 od 22 igralcev. To so nogometaši, ki so svoje prve korake naredili v Nemčiji, v rokometu pa smo vzgojeni doma. Tudi zato sta zmagi nad peto reprezentanco sveta še toliko več vredni,« je povedal Benjamin, njegov brat pa mu je z nasmeškom na obrazu pritrdil in povedal, da je raven tega športa v Bosni padla in nimajo več predstavnika v ligi prvakov, trenutno pa prihaja nova generacija mladih igralcev. »Mogoče smo potrebovali ta uspeh, da v Bosni spet dvignemo popularnost rokometa. Naša naslednja tekma bo z Dansko v Tuzli in slišal sem, da je dvorana že razprodana. Videli bomo, kakšno bo vzdušje,« je Senjamin poln pričakovanj.
EDEN DIVJI, DRUG MIREN
Prijeten pogovor smo podobno, kot je potekal praktično ves intervju, zaključili v smehu. Rokometna dvojčka Burić sta dobila nalogo, da drug drugega opišeta. Prvi je bil na vrsti starejši Benjamin: »Čeprav je Senjamin mlajši, rad pametuje in me vodi (smeh). Sicer je mirnejši in bolj tih kot jaz. Je mirna duša in ima rad, da je vse na svojem mestu.« Senjamin je dodal: »Po značaju ne bi mogla biti bolj različna. On je prav divji (smeh). Mislim, da je dobro, da nisva enaka, in mislim, da so le redki dvojčki povsem enaki. V najinem primeru je to dobro. Kar on pokvari, jaz popravim.«
