© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Tamara Pocak
Tamara Pocak
06.10.2014 12:35:47

Sunny: Hrana je moja šibka točka, vedno sem lačen

Arsen Perić

Za celjske nogometaše bi brez trohice dvoma lahko rekli, da so eno od najprijetnejših presenečenj prvega dela prvenstva.

S hitro in atraktivno igro so na kolena spravili marsikaterega tekmeca, v igralskem kadru pa velja izpostaviti nogometaša z verjetno najprijetnejšim imenom v prvoligaški druščini. Sunny Ogbemudia Omoregie ali na kratko Sunny, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot sončen.

V duhu njegovega imena bi lahko opisali tudi njegov značaj, nasmejan in dobre volje je z nami klepetal ob kavi in nam zaupal marsikatero zanimivost iz svojega življenja.

Z njim smo se pri Areni Petrol dobili pred uro slovenščine, ki jo nigerijski nogometaš z veseljem obiskuje, čeprav priznava, da s tako zahtevnim jezikom še ni imel opravka. A kljub temu se trudi naučiti se vsaj nekaj osnovnih izrazov, osvojil je tudi besede, ki se uporabljajo na igrišču, ni pa mu ušla niti kakšna kletvica iz slačilnice, nam je v smehu priznal petindvajsetletni nogometaš, ki je bil sicer rojen v Nigeriji, večino svojega življenja pa je preživel v Španiji.
Čez dan sem se po navadi zelo najedel, nato pa sem se velikokrat zbudil sredi noči, jokal in mamo prosil, naj mi da še več hrane. Preveč obožujem hrano, čeprav se moram zdaj kot nogometaš pravilno prehranjevati.

"Ko sem bil star sedem let, se je družina preselila v Španijo. Najprej sem bil tam s stricem, ki je dobil službo, kasneje sem živel tudi s starejšo sestro. Toda nič se ne more primerjati z domom," je z nekaj nostalgije o svojem zgodnjem otroštvu razpredal Sunny, ki pa se je hitro navadil na življenje v Španiji, kjer še dandanes prebiva z večino svojih družinskih članov.

"V družini je skupno osem otrok, tudi zaradi tega se je vsak od nas naučil, kako se boriti in postaviti zase. Sicer pa sem kot otrok veliko jokal, ker sem pogrešal mamo, ki takrat ni bila z mano v Španiji. Toda nogomet mi je pomagal, da sem tudi to premagal. Mama se je namreč iz Španije veliko vračala v Nigerijo, kjer je bila zaposlena v podjetju Guinness, saj veste, tisti Guinness, ki izdeluje pivo. Sam ga ne maram,« nam je zaupal nogometaš Celja, ki je svojo nogometno pot začel pri šestih letih.

ZANJ SO SKRBELE SESTRE
"S prijatelji smo poleg nogometa igrali še tenis, namizni tenis in tudi košarko." Ko smo ga povprašali, kaj nigerijskega najbolj pogreša v Evropi, je kot iz topa izstrelil: "Hrano! Vsakič, ko obiščem Nigerijo, grem vedno pojest kakšno tipično jed (smeh). Da bi si jo sam skuhal? Ne, to pa ne, preveč je zapleteno, zato to raje prepuščam sestram."

Kar pet jih ima petindvajsetletni nogometaš. In kako je bilo odraščati v tako številčni ženski družbi? "V bistvu zelo dobro, saj so vedno skrbele zame, mi pospravljale posteljo, pripravile oblačila." Kot nam je zaupal, je v otroštvu ušpičil marsikaj neumnega, v spominu pa mu je najbolj ostalo to, da je že kot otrok oboževal hrano. "Čez dan sem se po navadi zelo najedel, nato pa sem se velikokrat zbudil sredi noči, jokal in mamo prosil, naj mi da še več hrane. Preveč obožujem hrano, čeprav se moram zdaj kot nogometaš pravilno prehranjevati. Z leti sem se naučil tudi kuhati, tako znam pripraviti na primer tipično špansko paello. Preizkusil sem tudi hrano v Sloveniji in moram priznati, da je podobna španski, predvsem kakšne kombinacije piščanca in riža."

ŠOK NA SLOVENSKIH TLEH
Ko je pri sedmih letih prvič stopil na španska tla, je bil kar malo izgubljen, saj je za sabo pustil del družine, vse prijatelje, za nameček pa ni znal niti besede špansko. "V Nigeriji znamo angleško in se v šoli nato učimo francosko. Prvo leto je bilo res grozno, toda nato sem osvojil jezik in vse je bilo veliko lažje," nam je priznal zgovorni nogometaš, ki je odrasel v Valladolidu.

"V primerjavi s Celjem je to ogromno mesto, tako da sem bil kar malo šokiran, ko sem stopil na slovenska tla. (smeh)" Sunny prvi dve leti svojega bivanja v novi državi ni treniral nogometa, igral ga je le v okviru šolskih dejavnosti, prav učitelj pa ga je prepričal, da spet začne trenirati in igrati za klub. Poslušal ga je, in to se mu je čez nekaj let tudi obrestovalo, saj so ga opazili v mladinskem pogonu madridskega Reala.

"Ko sem podpisal pogodbo, so se mi uresničile otroške sanje, saj že od malih nog navijam za ta klub, brazilski Ronaldo pa je bil moj največji vzornik, ko sem odraščal. Čeprav sem bil tam le eno sezono, sem imel priložnost videti, kako izjemen klub je pravzaprav to. Na žalost pa nisem nikoli izkusil velikega el clasica, proti Barceloni sem igral kot član Espanyola."

Zgovorni in nasmejani nogometaš nam je postregel s še eno zanimivostjo iz svojega otroštva: "Ko sem bil majhen in sem hodil na nogometne treninge, me starša nista jemala resno, vedno sta mi govorila, da je to samo za šalo. Govorila sta mi, naj grem brcat žogo zato, da bom srečen, nikoli pa nista v tej moji želji videla ničesar resnega. Toda ko sem podpisal za Real, je moj oče dojel, da gre vendarle zares. Moj oče je nor na nogomet, mame pa to ne zanima, pravi da se nogometaši preveč brcajo. (smeh)«

sunny 1
Arsen Perić

Velikokrat kakšen od mojih soigralcev pogleda moje dlani in mi reče: 'Sunny, ti si v bistvu bel.' (smeh) Prav tako stresajo šale na račun mojega imena. Ko je zunaj sončno, mi rečejo: 'Glej, Sunny, to je tvoj prijatelj'.

PETKRAT NA DAN
Sicer pa je Sunny v Španiji igral za sedem klubov, vsako leto je zamenjal okolje. "Tak pač sem, rad imam nove izzive. Igral sem tudi v Kanadi, vendar sem bil tam le tri mesece. Tam se igra res drugačen nogomet. S stvarmi, ki jih počnejo tam, se v evropskem nogometu ne srečaš. Tam so na primer dan pred tekmo šli v telovadnico. Prav tako me je vedno tako zelo zeblo, vreme je bilo katastrofalno.«

V tem pogledu tudi v Sloveniji ne uživa, kljub temu pa je pred nekaj meseci izbral deželo na sončni strani Alp. "Po tistem, ko sem imel res dobro sezono v Španiji, ko sem v sezoni dosegel več kot 20 zadetkov, so me klicali iz številnih držav, od Grčije, Moldavije pa do Slovenije. Ambrož (Krajnc, op. p.) me je klical petkrat na dan in me prepričeval, naj pridem v Slovenijo. Nato sem se pogovoril s svojim agentom in družino in se nazadnje odločil. Če bi gledal le na denar, me ne bi bilo tu, toda prepričali so me s svojo vizijo."

Kakšen pa je bil njegov prvi vtis, ko je stopil na slovenska tla? "Ne preveč dober (smeh). Zame je bilo preveč gozda, presenečen sem bil. Toda športni direktor kluba me je potolažil in mi rekel, da se bom sčasoma navadil. Zdaj sem tu malo manj kot tri mesece in sem se že sprijaznil. Obiskal sem že Ljubljano in seveda ostala mesta, kjer igramo tekme."

Čeprav ga je pot ponesla po Evropi in tudi čez lužo, pa še vedno ohranja trdne vezi z brati in sestrami. "Vsak dan se pogovarjamo, pa ne le to, pogovarjamo se trikrat do štirikrat dnevno, tako da smo na tekočem," je v smehu priznal nigerijski nogometaš.

MATEMATIKA IN ELEKTRIČNI INŽENIRING
Pred dvema letoma je nogometaš Celja zaključil tudi šolanje, ki se mu je zdelo vedno izjemno pomembno, pa čeprav je v hipu, ko je še kot mladinec stopil v garderobo madridskega Reala, vedel, da želi postati profesionalni nogometaš.

"Študiral sem električni inženiring, vem, da to ni tipično za nogometaša. (smeh) Imel sem veliko soigralcev, ki so šolanje hitro opustili. Jaz pa sem se vedno trudil po najboljših močeh vse skupaj končati in uspelo mi je," se je pohvalil nogometaš, čigar najljubši predmet v šoli je bila matematika, in dodal: "Kdo ve, mogoče bom čez kakšnih petnajst let pristal v tem poklicu, čeprav se, iskreno rečeno, kljub vsemu vidim v nogometu, to je tisto, kar najbolj obvladam."

Še najsrečnejši bi bil, če bi lahko spet postal del kraljevega kluba, ki ga obožuje. "Neizmerni navijač tega kluba sem," se je prijel za srce in dodal: "Ta ljubezen se je rodila, še preden sem igral zanj. Žal najboljših nisem imel priložnost videti v živo, saj imamo vedno istočasno tekmo. Tako si na primer nisem ogledal niti lanskega finala lige prvakov, ko jim je končno uspelo osvojiti deseti naslov. Toda ko sem izvedel to novico, sem bil neizmerno srečen."

Naš sogovornik je bil tudi član mlajših selekcij nigerijske reprezentance, zanj bi bila največja čast, če bi nekoč zaigral tudi za člansko izbrano vrsto, kjer je dolgo let občudoval Johna Obija Mikela, ki je po njegovem mnenju tudi najboljši nigerijski nogometaš vseh časov.

In ko smo bili že pri najboljših nogometaših, smo mu zastavili tudi slavno vprašanje: Ronaldo ali Messi? "Brez dvoma Ronaldo. Ne le zato, ker igra za Real, temveč ker je zelo vsestranski nogometaš, medtem ko lahko Messi strelja le z levo, včasih z desno nogo.«
Študiral sem električni inženiring, vem da to ni tipično za nogometaša. Imel sem veliko soigralcev, ki so šolanje hitro opustili. Jaz pa sem se vedno trudil po najboljših močeh vse skupaj končati in uspelo mi je.

SUNNY, TO JE TVOJ PRIJATELJ
Beseda je ob koncu pogovora nanesla tudi na lahkotnejše teme. Med drugim smo želeli izvedeti, kakšen je Sunny izven nogometnih zelenic. "Sem zelo sproščen človek, rad se šalim. Zelo težko me kdo zelo razjezi, tudi če mi kdo naredi kaj slabega ali me želi razjeziti, na vse skupaj gledam kot na šalo. Če me kdo res razjezi, povsem znorim in temu se želim izogniti. (smeh) Lahko bi rekel, da sem prijazen do ljudi, rad pomagam, tako na primer v cerkvi vedno podarim kaj denarja."

Šale so tudi po njegovi zaslugi vsakodnevno na sporedu v slačilnici Celjanov. "Velikokrat kakšen od mojih soigralcev pogleda moje dlani in mi reče: 'Sunny, ti si v bistvu bel.' (smeh) Prav tako stresajo šale na račun mojega imena. Ko je zunaj sončno, mi rečejo: 'Glej, Sunny, to je tvoj prijatelj'." In kje se nogometaš Celja vidi čez trideset let? "Le bog pozna našo usodo, toda upam, da bom ostal v nogometu in učil mlajše nogometaše."