Dvaindvajsetletni nigerijski napadalec prihaja iz glavnega mesta te države Lagosa, pred prihodom v Olimpijo pa je jeseni nosil dres Gorice. Pri zmajih ima status posojenega nogometaša Milana, s katerim ga pogodba veže še naslednjo sezono. V slovenskem prvenstvu je na štiriindvajsetih nastopih zabil šest golov, od tega je štiri dal za zeleno-bele.
EZEKIEL HENTY
rojen: 13 maja 1993
država: Nigerija (Lagos)
šport: nogomet
klub: NK Olimpija
Njegova velika želja je, da bi naslednje leto na olimpijskih igrah zastopal barve svoje države, sicer pa do zdaj še ni bil član nobene od reprezentančnih selekcij. Henty je domovino zapustil pri devetnajstih, ko je odšel v Italijo. To je bila tudi njegova prva izkušnja s tujino, preden je poleti prišel v Slovenijo.
Kako to, da ste se lani poleti odločili priti v Slovenijo?
To je bila zame najboljša možnost za učenje in razvoj. Sicer sem imel še ponudbe iz Turčije in Portugalske, a mi niso bile všeč. Dejstvo je, da nisem želel igrati v zelo močnem tekmovanju. Sem mlad nogometaš, moja želja je bila, da se učim in napredujem, pozneje pa si želim igrati v res močnem prvenstvu. Želel sem se naučiti biti konstanten v svojih igrah in razumeti sebe ter spoznati skrivnost, kako priti do tega. Prihod v Slovenijo mi je veliko pomagal, veliko sem igral in se veliko naučil. Sprva sem bil v Gorici, ki je dobro moštvo, a smo izgubili veliko tekem. Tudi to je precej pripomoglo k moji psihološki pripravi. Po šestih mesecih sem naredil korak naprej in prišel v Olimpijo. Tu se čuti večji pritisk, predsednik želi, da zmagujemo, sami želimo zmagovati, želimo zadovoljiti ljudi, ki pridejo na naše tekme, hočemo v Evropo. Torej, prihod v Slovenijo mi je pomagal pri zgoraj omenjenih stvareh in zdaj mislim, da sem pripravljen za odhod v močnejšo ligo. Razumem se, vem, na kakšen način lahko uspem in kako lahko konstantno igram na želeni ravni.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Ničesar nisem vedel o Sloveniji. V Milanu imam prijatelja nogometaša, ki prihaja iz Slovenije, Žana Benedičiča. Povedal mi je veliko lepih stvari o državi, ampak o tukajšnjem nogometu pa nisem vedel nič. Vseeno me ni bilo strah novega izziva, želel sem priti. Ni pomembno, kako kakovostna je liga, kot sem omenil prej, sem se želel naučiti novih stvari.
Slovenija je bila zame najboljša možnost za učenje in razvoj. Sicer sem imel še ponudbe iz Turčije in Portugalske, a mi niso bile všeč.
Ste poleg Žana Benedičiča poznali še kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Seveda, poznal sem Josipa Iličića in Valterja Birso. Iličića sem gledal, ko je igral za Palermo, Birsa pa je bil član Milana.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Želel sem doseči veliko zadetkov in oditi po enem letu. (smeh)
Slovenija je vaša druga izkušnja s tujino, kaj mislite o slovenskem prvenstvu?
Če sem povsem iskren, nisem pričakoval, da bo slovensko prvenstvo tako zelo zahtevno, igra se zelo moško, za igralca pa je koristno s psihološkega vidika. Igral sem v Italiji, gledalci pridejo na tekme, te spodbujajo, navijajo zate ne glede na to, ali zmagaš ali izgubiš. V Sloveniji pa navijači zahtevajo samo zmage, zato je pritisk velik. Ko si sposoben igrati pod tem pritiskom in si kos kritikam, ti to zelo pomaga, ko greš v katero drugo ligo, kjer navijači niso tako zahtevni. Kar zadeva kakovost nogometa v slovenski ligi, je ta izredna, tu je res veliko zelo kakovostnih igralcev in ekip, kot sta na primer Maribor in Celje. Dodatno vrednost tekmovanju daje dejstvo, da lahko vsak premaga vsakogar. Nikogar ne smeš podcenjevati. Kot sem omenil prej, se igra precej agresivno, kar sodniki dovoljujejo. Enkrat mi je sodnik dejal: "Vem, da si močen, zato ti nisem piskal prekrška." (smeh) Smešno, ampak taka je liga. Igra se tehnično zelo dober nogomet, zato je na tekmah tudi veliko oglednikov tujih klubov. Liga pa še napreduje.
V enem letu želim igrati v ligi prvakov, v naslednji sezoni pa upam, da bom igral vsaj v ligi Europa.
Ste v stikih s predstavniki Milana, vas klub spremlja?
To je težko vprašanje, ne vem, kako je s tem, ampak igram zase, želim se predstaviti in napredovati.
Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji do zdaj osvojili naslov prvaka?
Khm, prav gotovo sta bila Olimpija in Maribor. Gorica je bila prav tako prvakinja. Mogoče tisti klub, ki ga ni več, Interblock? Ne? Ne vem, kdo bi še lahko bil.
Kakšna je razlika med nigerijskim, italijanskim in slovenskim nogometom?
Nigerijski nogomet temelji na telesni moči in individualni kakovosti, taktike ni. Igrišča so v slabem stanju, igra se na telo. Pri italijanskem nogometu je v ospredju prav taktika, seveda ne moremo niti mimo individualne kakovosti in tehničnega znanja. Kar zadeva slovenski nogomet, je zelo agresiven, igralci so kakovostni in odlično tehnično podkovani, taktike pa ni prav veliko, dovoljeno je improviziranje.
Želel sem doseči veliko zadetkov in oditi po enem letu. (smeh)
Stari ste 22 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
V enem letu želim igrati v ligi prvakov, v naslednji sezoni pa upam, da bom igral vsaj v ligi Europa. Na zadnjih dveh tekmah slovenskega prvenstva bom moral trdo delati, da si to zaslužim. Vem, da je za uspeh potrebno samo trdo delo. To je edina pot. Leta 2016 bi z nigerijsko reprezentanco rad igral na olimpijskih igrah, to je moja želja.
Vendar pa do zdaj še niste bili član nobene od mlajših reprezentančnih selekcij.
Res je, in to se mi zdi prav noro. Igral sem za mlado moštvo Milana, na štirinajstih tekmah sem dosegel deset golov, ampak nisem dobil povabila za reprezentanco do dvajsetega leta starosti. Te stvari so me kar malo razjezile.
Vas zanima, da bi po tej sezoni še ostali v Sloveniji?
Seveda. Rad bi ostal v Olimpiji, saj je to zelo dobro moštvo, rad bi ostal v Sloveniji, ker je liga kakovostna. Tu lahko napredujem. Ni pomembno, kje si, pomembno je, kaj narediš. Karkoli narediš, bo to vsak videl.
Je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Da. Denar zame ni pomemben, moje življenje je res lepo. V Ljubljani mi je všeč. Sicer pa je moje življenje povsem preprosto. Po treningu grem domov, spim, počivam, igram videoigrice. To je to. (smeh) Tudi v Gorici mi ni bilo slabo, tam je veliko starejših ljudi, mesto je manjše, zato ni veliko za početi, ampak s tem res nisem imel težav. Razmišljam le o nogometu. Rad bi igral na najvišji ravni in takrat bom lahko počel še druge stvari. Sedanjost žrtvujem za tiste, še boljše čase. (smeh)
Kar zadeva kakovost nogometa v slovenski ligi, je ta izredna, tu je res veliko zelo kakovostnih igralcev in ekip, kot sta na primer Maribor in Celje.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Ljudje tega niso pričakovali. Imel sem ponudbe iz turškega Sivassporja, portugalskih Vitorie Setubala, Nacionala in Guimaraesa. Nisem želel tja, saj je kar daleč od Italije, prav tako pa nočem takoj začeti v močni ligi. Sicer mi je bilo vseeno, kaj si kdo misli o mojem odhodu v Slovenijo. To je bila najboljša možnost zame in tu sem napredoval, kar je najbolj pomembno.
Prihajate iz Lagosa, kjer živi skoraj 15 milijonov ljudi, Ljubljana pa je tako majhna, se je bilo težko privaditi na tukajšnji način življenja?
Ne, sploh ne. Ljubljana je zelo lepa, tu mi je resnično zelo všeč. Nikoli mi ni dolgčas, navajen sem živeti sam. S štirinajstimi sem zapustil dom, zato mi to ne predstavlja nobene težave.
Katere jezike govorite?
Govorim angleško in italijansko, razumem sicer nekaj nigerijskega dialekta, ampak starša sta me vzgajala v angleščini.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Če sem iskren, so bile to grde besede, "puši ku***". (smeh) Te besede sem slišal od svojih soigralcev.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Moja najljubša slovenska beseda je "ajde".
Igra se tehnično zelo dober nogomet, zato je na tekmah tudi veliko oglednikov tujih klubov. Liga pa še napreduje.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Ljudje so zelo prijazni, znajo razmišljati s svojo glavo. Prav tako je v Sloveniji zelo veliko ljudi v formi, so fit, tako ženske kot moški skrbijo za svoje telo. To sem najprej opazil, vsi so športniki. To mi je všeč. Država je zelo lepa, nobenih težav ni.
Kaj vam tu ni všeč?
Edina stvar, ki mi ni všeč, je, da zapravim veliko denarja, ko kličem svoje starše v Nigerijo. Minuta pogovora stane evro, jaz pa mamo kličem vsak dan. (smeh) V Italiji so klici veliko cenejši, tu pa ves čas kupujem 20-evrske vrednostne kartice za telefon. Ko bi se vsaj to spremenilo. V Italiji imam 20 evrov za ves mesec. Kar zadeva zimo, se je ne bojim, snega pa ne maram. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Nigerijci najbolj podobni in najbolj različni?
Slovenci so v zelo dobri fizični kondiciji, osemdeset odstotkov ljudi je športnikov, v Nigeriji je ravno nasprotno. Če nekoliko posplošimo, imate belci precej bolj enostavno življenje od nas. Vem, da je tudi v Sloveniji kriza, ampak življenje tu je veliko boljše. Kar zadeva karakter, ima vsak človek svojo slabo stran, to je povsod enako. Rekel bi, da Slovenci niso veliki ljubitelji športa oziroma precej neradi hodijo na tekme. Ko smo se vrnili iz Nove Gorice, so nas vsi trepljali po rami, da je bilo dobro, ampak ne vem, zakaj ne gredo na tekmo.
Sedanjost žrtvujem za tiste, še boljše čase. (smeh)
Ste tu že imeli kakšne težave zaradi svoje barve kože?
Ne, nobenih, tudi v Italiji jih nisem imel. Veste, ljudem ne dam razloga, da bi me žalili.
Ali ste tu spoznali kakšnega Nigerijca?
Ne, nobenega. Ko sem bil prvi mesec v Ljubljani, nisem videl niti enega temnopoltega človeka. Potem sem videl enega ali dva. (smeh) Mislim, da je v Sloveniji tako malo temnopoltih ljudi, ker je težko dobiti bivalno vizo.
Če bi kdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Šli bi na Bled, sicer še nisem bil tam, ampak bi jih peljal tja. To je bil edini kraj, ki sem se ga zdaj spomnil. (smeh) Kot sem dejal prej, ne hodim veliko ven, zato niti ne poznam Slovenije, ampak svoje rojake bi peljal na Bled. Šli bi tudi v BTC.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Teden po tem, ko sem se preselil na Glavarjevo ulico v Ljubljani, so mi z avta ukradli vsa štiri kolesa. Noro, tega preprosto nisem mogel verjeti. To je bila najbolj nora stvar, ki se mi je kadarkoli zgodila.
V Sloveniji je zelo veliko ljudi v formi, so fit, tako ženske kot moški skrbijo za svoje telo.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Še največ se družim s soigralci, pa tudi to ni ravno pogosto, saj vsak živi svoje življenje. Ko pridem domov s treninga, grem počivat, zbudim se okoli šestih popoldan in gledam filme. Nato je na vrsti večerja in se spet vrnem domov.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
V Italiji me v glavnem kličejo Eze. Bil sem tudi Hentygoal in podobno, sicer pa Eze.
S kom živite tu?
V Ljubljani živim sam.
Ali vas pogosto pesti domotožje?
Ne pesti me domotožje, edino, kar pogrešam, je družina. Ampak vem, da moram trdo delati, da bo moja družina dobro živela. Gledali so me 19 let, zdaj pa je čas za delo. Nigerije oziroma Lagosa pa ne pogrešam. Če bi imel možnost, bi vso svojo družino preselil sem. Po karieri bi rad živel v Italiji.
Kako pogosto se vračate domov?
Dvakrat na leto. Junija bom imel samo sedem dni za obisk, v Italiji je bil ta premor dolg ves mesec, v Sloveniji pa je drugače.
V Italiji so klici veliko cenejši, tu pa ves čas kupujem 20-evrske vrednostne kartice za telefon.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Nigeriji, kaj bi rekli?
Pojdite v Nigerijo, saj je to res zelo lepa država. Ljudje so prijazni, vidite lahko veliko zanimivih stvari. Obstaja pa nekaj neumnih, norih ljudi, ki skušajo pokvariti njen ugled.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Nigeriji ali v Sloveniji?
Bolje bi živel v Sloveniji, saj je življenje v Nigeriji precej dražje.
Ali veste, kdo je predsednik Slovenije?
Nisem ljubitelj politike, zato ne vem, kdo je predsednik Slovenije, nikoli nisem razmišljal o tem. Joj, za naslednji intervju se bom moral učiti, ker se ne pogovarjamo samo o nogometu, ampak o vsem. (smeh)
Ljudem ne dam razloga, da bi me žalili.
Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
Pozabil sem ime hrane, ki sem jo jedel včeraj. Neke vrste meso, manjši kosi, podobno hamburgerju. Pozabil sem ime, res je težko.
Ste mislili čevapčiče?
Da, čevapčiči. Sicer pa imam rad riž s kozicami, to obožujem in jem skoraj vsak dan. Tudi moje dekle ima rado riž, zato ga jem skoraj vsak dan.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne poznam nobene skupine, ampak všeč mi je balkanska glasba. Enkrat sem bil s soigralcem v nočnem klubu, kjer so predvajali balkansko glasbo, tam je tudi pela neka balkanska pevka. Všeč mi je balkanska glasba, hrvaška, bosanska, ampak za prave slovenske pesmi so mi fantje rekli, da niso dobre. (smeh)
Če bi imel možnost, bi vso svojo družino preselil sem.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Zelo so lepe. Vse so v dobri kondiciji, privlačne. Všeč mi je, da skrbijo zase, to je pomembno.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Seveda, Slovenija je zelo lepa država, mogoče bi igral tudi za reprezentanco. (smeh)
Za kateri nogometni klub navijate?
Real Madrid.
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Ne, nisem, bi si pa rad ogledal kakšno košarkarsko tekmo. Mogoče bi šel na hokej. Pri tem športu mi je zanimivo, da sodniki dovolijo pretepanje. Pred časom sem igral hokejsko videoigrico in videl pretepe, spraševal sem se, kakšna igra je to. Takrat namreč nisem vedel, da je tako tudi v resničnem življenju, noro. Enkrat sem videl pretep, ko so igrali hokejisti Olimpije, in sem se začel smejati. (smeh)
Pred časom sem igral hokejsko videoigrico in videl pretepe, spraševal sem se, kakšna igra je to. Takrat namreč nisem vedel, da je tako tudi v resničnem življenju, noro.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Rad bi se zahvalil za dozdajšnjo podporo. Upam, da nas boste še naprej podpirali, saj to potrebujemo, brez vas ne bi zmogli. Kot moštvo bomo še naprej dajali vse od sebe. Z vašo pomočjo pa lahko pridemo do zmag in Evrope. Slovenija je lepa država, tu se igra dober nogomet. Vi pa ste čudoviti ljudje, še enkrat hvala za vso podporo. Resnično sem vesel, ker sem v Sloveniji, hvala.
