Jaka je ravno prišel s treninga, zato je razmišljal predvsem o enem – hrani. Vitaminska solata za predjed in nato piščanec z rižem kot tipični obrok športnika so izginjali v njegovo notranjost, medtem ko smo kramljali. Tudi o hrani. "Tu je vrhunska, veliko boljša kot v Sloveniji. Imaš veliko več restavracij, kamorkoli greš, je kakšna in povsod najdeš nekaj novega. Dobro se je. A moram malo paziti, ne morem jesti prav vsega," se je potipal po trebuhu.
Tokrat si je kosilo privoščil v restavraciji, sicer pa večkrat je doma, a si obrokov ne pripravlja sam. "Imam kuharico," je kar malo presenetil. "Prej je kuhala Nelsonu, ki je zdaj v Panathinaikosu. Povem ji, kaj bi jedel, in naročeno me čaka," je pojasnil.
ZA KOSILO IN VEČERJO DVE PORCIJI
Edo je na "zmenek" z ekipo Ekipe prišel že s polnim želodcem in malce polnejšimi lici, kot je takoj opazil naš fotograf. "Zdaj smo bili s soigralci v neki drugi restavraciji. Imam dve, tri izbrane restavracije, v katerih stalno jem. Rad tudi veliko jem, pojem po dve porciji za kosilo in večerjo. Zato se mi tudi malo vidi na licih, kar je opazil Arsen," se je zasmejal Murić in opravičil svoj apetit: "Moraš veliko jesti, če hočeš delati. To je edina energija, ki jo dobiš čez dan, poleg spanja seveda, in treba je vnašati kalorije. Moja teža je tako ali tako ves čas ista."
"No, malo pa si se zredil," ga je podražil Blažič, a hitro dobil vrnjeno zbadljivko, ko smo Eda vprašali, kako to, da si tudi on ni omislil kuharice. "Saj tudi Jaka pri njej je samo trikrat na mesec, drugače pa se prehranjuje zunaj. Ima jo samo zato, ker jo ima Jenkins, pa mora še on imeti isto," je med prisotnimi poskrbel za smeh, Blažič pa je skušal še ugovarjati: "Ni res, vsak dan imam kosilo doma. Kadar je prost dan, pa grem v restavracijo."
PEŠ TUDI NA STRANIŠČE NE GRE
Jenkins je Blažičev sostanovalec v hiši. Prvo nadstropje pripada Američanu, tretje Slovencu, vmes pa so lastniki. "Super je, zelo mirno. To je bilo prvo stanovanje, ki so mi ga pokazali, in tudi danes sem povsem zadovoljen," pravi Jaka, ki v nasprotju z Edom ne stanuje prav blizu dvorane Pionir. "Najprej sem imel stanovanje na Vračaru, potem pa sem se preselil čisto zraven in zdaj je veliko lažje. Stanovanje je precej veliko in lepo, tako da mi je, ko pridem domov, res lepo."
Zaradi bližine stanovanja in dvorane je bilo seveda logično sklepati, da Murić razdaljo premaguje peš. "Tako zraven pa spet ni, kakšnih 600 metrov. Seveda se peljem z avtom, samo spustim se dol. Imamo take treninge, da tudi na stranišče ne grem peš, ampak po vseh štirih," je Edo odgovor spet obrnil na šalo.
MESTO SO MU RAZKAZALI DRUGI
Obema občasno družbo v Beogradu delata njuni boljši polovici. "Dekle študira v Ljubljani in pride na vsake toliko časa," je dejal Blažič, še več časa pa z Edom preživi njegova srčna izvoljenka. Kadar sta sama, sem in tja celo najdeta čas za to, da kakšno urico prebijeta skupaj. "Mogoče se takole dobiva in pojeva kosilo ali si kaj poveva, dvakrat mesečno. Drugače pa časa tako ali tako ni, ker so treningi tako razporejeni, da se ja ne bi videla," se je spet zasmejal dobro razpoloženi Murić, Blažič pa le prikimaval: "Slišiva se, druživa pa bolj malo. Ne moreš, oba imava svoj ritem. Ob prostem dnevu ga pokličem ali on mene in se dobiva."
"Oboji res veliko potujemo, treningi so res sestavljeni tako, da se težko srečaš. Vidiva se v prostih dneh. Po končnici lige ABA se bova najbrž spet večkrat videla, ko bo na sporedu zaključek srbskega prvenstva, pa znova manj," je bolj resno pripovedoval Murić. Tudi pravkar našteto je bil razlog, da ni bil Blažič tisti, ki je rojaka vpeljal v beograjsko življenje in mu razkazal mesto. "Sploh na začetku sezone ni bilo časa. Mesto so mu razkazali drugi. Me pa je precej spraševal še pred prihodom," je povedal Jaka, ki je v srbsko prestolnico prišel že leto dni prej.
JAKA S PALAČINKAMI ZABETONIRAL EDA
"Zdaj že dobro obvladam mesto. Lani sem se še lovil, zdaj pa mi je približno vse jasno, kje je kaj. Prej Beograda nisem poznal, vedel sem, kje je Pionir, do tja sem znal priti iz Intercontinentala, kamor smo hodili z Olimpijo. Vedel sem tudi, kje je Arena, kjer smo bili z reprezentanco, potem pa se je že končalo," je Blažič pojasnil, da se je pred selitvijo k Zvezdi njegovo poznavanje glavnega mesta Srbije začelo in končalo pri obeh dvoranah, v katerih je igral.
Zdaj pa je bolje spoznal tudi "pravi Beograd". "Zelo mi je všeč, res je lepo mesto. Na Knez Mihajlovo hodijo turisti, Beograjčani pa tja ne zahajajo, raje se družijo v lokalih pri hramu Svetog Save ali gredo na Ado Ciganlijo, kjer je veliko restavracij. Tudi jaz grem rad tja, če je lepo, ali pa na Kalemegdan, kjer so pisarne našega kluba. Tam je lep kraj za sprehod, svež zrak, tam si lahko zbistriš misli. V prostem času gremo s soigralci tudi v center, kjer sta kino in bovling steza. Beograd je središče dogajanja. Vse, kar se zgodi, je tu. Pozimi greš lahko na Zlatibor, o katerem vedo povedati veliko lepega, ali pa na Kopaonik smučat."
Ena od stvari, po katerih je Beograd znan, vsaj za tiste zabave željne, so tudi splavi, ki pa obeh slovenskih košarkarjev še niso videli od blizu. "Kje pa, midva sva športnika," je pribil Blažič, Murić pa dodal, da jih je videl le od daleč. "In slike sem pogledal na internetu, kako je vse skupaj urejeno, zraven pa si zavrtel glasbo, da sem si predstavljal, da sem tam," nas je spet nasmejal.
Obstaja dober razlog, da še nista obiskala splavov. "Takoj bi se izvedelo, če bi bil tam," je rekel Edo, Jaka pa veselo prikimal: "To je čista resnica, takoj se vse izve."
OB ROJSTVU V PARTIZANOVO ALI ZVEZDINO BRISAČO
"Ko smo šli v spa center, so takoj vsi izvedeli za to. Ljudje živijo za enega od teh dveh klubov. Ko se otrok rodi, ga zavijejo v Partizanovo ali Zvezdino brisačo. Od takrat si zapisan temu klubu. Vsi spremljajo nogomet, košarko, in ko te vidijo, te vsi prepoznajo, se obračajo za teboj, zunaj ne moreš početi vsega, vedeti moraš, kaj lahko in kaj ne. V Novem mestu je bilo vendarle drugače, tam si se lahko kdaj pošalil, tu pa vse izvedo," se Edo dobro zaveda, v kakšnih klubih igrata z Jako.
Reprezentanca je gotovo čast in z veseljem igram zanjo, a moraš gledati tudi na lastno kariero in na to, kako boš do konca preživel življenje. Z veseljem igram za izbrano vrsto, z veseljem sprejmem tudi kakršnokoli vlogo, a vseeno ... Ko igraš četrto sezono v evroligi, vsako poletje pričakuješ več.
Jaka Blažič
Podobno kot pri Blažiču se je tudi pri Muriću poznavanje Beograda pred prihodom omejilo na tisti del, ki je bil povezan s športom. In tudi hrano. "Lani, ko smo tu igrali tekmo s Krko, me je Jaka peljal na palačinke. Pojedel sem jih 20 in naslednje jutro nisem vedel, kje sem. Bil sem zabetoniran v postelji z 20 kilogrami več," se je v smehu spomnil dogodka iz prejšnje sezone.
VEDNO ME LAHKO POKLIČEŠ
Ko je prišel iz Krke v Partizana, ni potreboval veliko časa, da se je privadil. "Ne nazadnje sem štiri leta v ligi ABA, toliko časa sem prihajal v Beograd in vem, kakšna kultura je tu, ni bilo take spremembe. Približno sem vedel, kaj me čaka. Veliko sem z vseh strani poslušal, kaj bo, poznal sem nekaj fantov že od prej, tudi Jaka mi je dosti povedal o Beogradu, ko sva bila 'cimra' v reprezentanci. Ob prihodu mi je največ pomagal Boris Dallo, tudi vsi drugi so bili zelo prijazni. Milenko Tepić mi je na prvem treningu dal svojo številko in mi dejal, da ga lahko pokličem kadarkoli, če bom kaj potreboval. Vsi fantje so v redu, smo dobra klapa. Imeli smo veliko vzponov in padcev, to ekipo po navadi še hitreje zbliža, tudi nas je in res se dobro razumemo."
ODHOD BI BIL NAJVEČJI PORAZ
Kmalu po prihodu je Edo preživljal najtežje trenutke svojega dosedanjega beograjskega bivanja. "Doživljali smo tiste poraze, ki jih ne bi smeli imeti. Že tako je bil težak položaj v klubu zaradi pomanjkanja denarja, potem pa še ni bilo zmag in res je bilo težko," se je spomnil prvih mesecev.
Toda po drugi strani je bil že prej dobro pripravljen na to, v kaj se spušča. "Dobro sem vedel, kakšen je položaj v klubu. Nihče mi ni govoril, da tu cvetijo rože, točno sem poznal stanje. Ko pa smo izgubili nekaj tekem, za katere smo mislili, da jih bomo dobili, smo sami sebi skopali jamo. Če bi takrat zmagali na vsaj kakšni tekmi več, bi bilo morda vse drugače. Bolj kot to, da je zdaj naš nasprotnik v polfinalu lige ABA Zvezda, nam je žal prednosti domačega igrišča, ki je tu zelo pomembna," je razmišljal krilni košarkar Partizana, ki pa se v nobenem trenutku teh nekaj mesecev, odkar nosi črno-beli dres, ni kesal ali razmišljal, da bi zaradi težkega položaja odšel. "Ne, to bi bil največji poraz zame, da bi kar šel. Nikoli nisem bil tak. Želim biti tu do konca in tudi upam, da bom, če se le ne bo zgodilo res kaj groznega."
Eden tistih trenutkov, ko se je vsaj z distance iz Slovenije zdelo, da je nekaj močno narobe, je bil pred kratkim, ko naj bi bil prav Edo eden izmed trojice, ki je zavrnila treniranje. Toda Ljubljančan to odločno zanika. "To ni res, to je laž. Če ne bi hotel trenirati, me zdaj ne bi bilo tu, ampak bi se pogovarjali v Sloveniji."
RAZMIŠLJAL, DA BI SI IZMISLIL BOLEZEN
Mnogi menij(m)o, da je bila Murićeva pot iz Krke v Partizana logična posledica tega, da je na klopi Novomeščanov veliki "grobar" Aleksandar Džikić, kar pa on zanika. "Ni me on usmeril v Partizana. Imel sem nekaj opcij, vprašal sem seveda tudi njega. Povedal mi je za vsak klub, kaj misli, ni pa mi on rekel, naj grem v Partizana, odločil sem se sam. Veliko mi je pomagal, da me je sploh poklical v Krko, da me je prestavil na položaj krila in me naučil vsega, kar znam. Partizan pa je moj izbor," je pribil Edo, ki je že prej gojil simpatije do črno-bele barve. "Ko je bil Partizan na zaključnem turnirju, sem razmišljal, da bi si izmislil bolezen, da bi lahko prišel v Pionir gledat tekmo, tudi take misli so mi rojile po glavi. Zdaj sem dobil priložnost igrati tu in skušal jo bom čim bolje izkoristiti."
TEGA DENARJA NI
V nasprotju z njim Blažič do prihoda v Beograd posebnih čustev do Zvezde ni imel. "Gledal sem derbije, a brez emocij. Ko pa sem podpisal in odigral prvo tekmo, se je vse spremenilo. V teh dveh letih sem tako vzljubil Zvezdo, da jo bom imel rad in navijal zanjo do konca življenja. To je drugače, nekaj več. Težko je pojasniti, moraš doživeti. Vesel sem, da sem prišel sem, mislim, da ne bi mogel narediti boljše poteze," je dejal, nato pa je tudi iz njegovih ust prišla tista znana resnica, da ko si enkrat zapisan enemu beograjskemu velikanu, se le še v redkih primerih lahko prikloniš drugemu. "Tega denarja ni. Obstaja rivalstvo in tega je treba tudi spoštovati. Če igraš za en klub, ne moreš potem za drugega," meni Jaka, Edo pa se s tem ne bi mogel bolj strinjati: "Ko si v Partizanu in vidiš, kaj je okrog kluba, je to zelo zelo težko, praktično nemogoče. Ko enkrat vzljubiš klub, je težko kaj spreminjati."
ALI JO TI IMAŠ?
Posebej če si pri navijačih tako priljubljen, kot sta oba Slovenca. "Ljudje imajo radi, če se boriš, če daješ vse od sebe. Tudi če ti kdaj ne gre, te potem nagradijo. Vsi pa želijo najboljše klubu, na tekmo ne pridejo kot v gledališče gledat predstavo, ampak res že pred tekmo ves dan govorijo o tem, enako po njej," je Blažiču všeč pripadnost navijačev klubu.
Ko smo šli v spa center, so takoj vsi izvedeli za to. Ljudje živijo za enega od teh dveh klubov. Ko se otrok rodi, ga zavijejo v Partizanovo ali Zvezdino brisačo. Od takrat si zapisan temu klubu. Vsi spremljajo nogomet, košarko, in ko te vidijo, te vsi prepoznajo, se obračajo za teboj, zunaj ne moreš početi vsega, vedeti moraš, kaj lahko in kaj ne.
Edo Murić
"Vsi v Partizanu ali Zvezdi se borijo po najboljših močeh. Nisem opazil, da Grobari ali Delije koga ne bi marali. Vzljubijo vse, spoštujejo jih, tudi mene so sprejeli, kot vse druge. Enako je pri Jaki, ki ima celo 'svojo' majico Jaka Blažič, jaka Zvezda (jaka = močna, op. p.)," je Murić pohvalil prijatelja. Temu pa, kot bi bilo malo nerodno …: "To je marketing. Naredili so majice za vsakega igralca." "Ali jo ti imaš?" ga je takoj vprašal Edo. "Ne, ima pa jih vsa družina," se je zasmejal Jaka.
MAMA BI PADLA SKUPAJ
In te s ponosom najbrž nosi tudi takrat, ko je na obisku v Beogradu. "Oče in stric prideta na prvi dve tekmi polfinala lige ABA. Drugače pa včasih pride mama, sestra je bila tudi tu. Ko pač imajo čas."
Murić je pred polfinalom posebej prosil svoje najbližje, da pridejo v Beograd. "Mami je sicer zelo občutljiva, doma kar ugasne televizor, če je preveč napeto, tako da ne vem, kako bi se odzvala v dvorani. Mislim, da bi padla skupaj, ko bi to videla. Njej so se že tekme med Olimpijo in Krko zdele nekaj hudega. Vem, da bo težko zanjo, a si želim, da bi prišli, da vidijo to, ker bi si zapomnili za zmeraj," pravi Edo, ki tudi že ve, kam bi najprej peljal mamo, ko bi prišla v Beograd. "Na trening, da vidi, kako mi je," je izstrelil kot iz topa in ta stavek je bil spet najava dela pogovora, v katerem smo se veliko smejali.
JAZ SEM ZMAGO
Najprej ob vprašanju, ali ju kot Slovenca kličejo Janez, ker je pač to ime južno od Kolpe sinonim za nas. "Ne, jaz sem Zmago," je povedal Jaka. "Zaradi Sagadina. Lani so me starejši igralci začeli klicati Zmago. Pa še lik Slovenca s tem imenom je v teve seriji Crni gruja in potem sem bil zapečaten," se je zasmejal.
"Tudi jaz nisem Janez, nimam nobenega vzdevka. Rekli so mi, da so pričakovali, da smo vsi Slovenci umirjeni, potem pa prideva jaz in Jaka, oba polna energije in največja 'norca' v pozitivnem smislu. Niso mogli verjeti. Pravijo, da nekaj ni v redu z nama, da sva bolna, seveda v šali. Nihče od naju ni ravno miren, ne spadava v kalup opisa Slovencev, kot ga imajo tu na Balkanu," je dodal Murić, ki ima v Partizanu še dva rojaka, a oba v nogometnem klubu.
KDO BO PREJ VIDEL DERBI
"Vem, da je ob Iliću pred kratkim prišel še Balažic, a se še z nikomer nisem videl. Bil pa sem na tekmah, a ne na derbiju, ampak na evropski tekmi Partizana in nato še na nekaj srečanjih domače lige."
"Tudi jaz derbija še nisem gledal. Pred dobrima dvema tednoma sem bil sploh prvič na Marakani, s soigralci smo šli na tekmo domačega prvenstva. Enkrat bi šel pogledat derbi, ko je Zvezda domačin seveda," je dodal Blažič, Murić pa hitro dodal: "Te bom jaz peljal, ko bo seveda domačin Partizan."
Dokler se to ne bo zgodilo, si bosta oba kakšno tekmo lahko ogledala po televiziji, čeprav jo po njunih besedah malo gledata. "Jaz je praktično ne prižigam," je dejal Edo, po Jakovem odgovoru, da občasno gleda predvsem Sportklub, pa je sledil zabaven dialog, ki ga je seveda sprožil zabavljač Murić: "On gleda tisto oddajo Parovi, ki je zdaj zelo priljubljena." "Kaj pa je to?" "Kako misliš, kaj je to? Saj mi vseskozi govoriš o tem, kaj se zdaj delaš neumnega. Baje je tvoj idol tisti novi, ki je prišel, kako mu je že ime ... Neki 'čića'..." "Ne vem, ne spremljam, kaže pa, da ti zelo spremljaš," se je že pošteno smejalo Blažiču in seveda tudi vsem ostalim.
NIKOLI NOBENIH ZAMER DO REPREZENTANCE
Čas je bil za spet malo bolj resno temo – reprezentanco. "O njej še ravno ne razmišljam, ker se toliko dogaja okrog končnice. Seveda kaj preberem, videl sem za Bena, Gogija in Zokija, a zdaj sem z glavo pri klubski sezoni. Vem pa, da nas po njej čaka dobro poletje z reprezentanco, spet bo v Zagrebu polna dvorana Slovencev. Tisto je 'gušt', zabava, seveda z resnim delom, a je drugače kot v klubu," je prvi začel Murić in dodal, da že komaj čaka na to.
Pri Blažiču smo pričakovali malce večjo zadržanost, lani pač ni skrival razočaranja, ker je bila njegova vloga pri selektorju Juretu Zdovca minorna. "Reprezentanca je gotovo čast in z veseljem igram zanjo, a moraš gledati tudi na lastno kariero in na to, kako boš do konca preživel življenje. Z veseljem igram za izbrano vrsto, z veseljem sprejmem tudi kakršnokoli vlogo, a vseeno ... Ko igraš četrto sezono v evroligi, vsako poletje pričakuješ več. Pričakovanja so visoka, trenerja Zdovca spoštujemo in on bo odločil. Za zdaj pa niti ne razmišljam preveč o tem, sem povsem osredotočen na klubsko sezono," je dejal Jaka in nas pustil malce zmedene.
TO JI JE TREBA VRNITI
Ali so te besede morda pomenile, da se hoče pogovoriti z Zdovcem oziroma razmišlja, da bi izpustil poletje v reprezentanci? "Tega gotovo nimam v načrtu, nikoli nisem tako razmišljal. Povedal sem, da je reprezentanca čast, selektor bo tudi povedal, na koga računa in na koga ne. Ne bo pa nikoli nobenih zamer do reprezentance, Slovenija mi je košarkarsko veliko dala, in to ji je treba vrniti," je, priznamo, tudi po novem odgovoru pustil vprašaj nad našo glavo.
Še enkrat smo poskusili: bi si želel pogovor z Zdovcem? "Za to bo dosti časa po sezoni, tudi Zdovc ima svoje obveznosti v Turčiji," je dejal in s tem nakazal, naj v tem trenutku ne drezamo več v reprezentančno temo.
ČAS ZA OLIMPIJO
In nismo, raje smo Murića vprašali, za koga bi letos stiskal pesti, če bi bila v finalu Krka in Olimpija. "Uf, to pa je težko vprašanje. Naj zmaga boljši. Na eni strani je tu klub, s katerim sem bil štirikrat prvak, na drugi strani brat, s katerim živim 23 let. Ne vem, res," se kar ni mogel odločiti Edo, na pomoč pa mu je priskočil Jaka: "Naj zdaj zmaga Olimpija, čas je zanjo." "Mislim, da bo tudi letos zelo napeto, lahko zmagajo eni in drugi. Tudi prejšnja leta je bilo izenačeno, a letos se mi zdi še bolj," je še dodal Murić ob koncu našega druženja, med katerim je bilo izrečenega še veliko tega, a naj kaj ostane še za kakšno drugo priložnost.
