Ekskluzivno: Druženje z gaziantepskim trojčkom

In kdor nekoč odličnega organizatorja igre pozna vsaj približno, zelo dobro ve, da gre za načelnega gospoda, ki si zagotovo ni premislil in v čigar primeru je pogojnik z začetka odstavka povsem odveč.

• Bosporska Slovenija v malem: Srečno, mama! Hvala, gospa sodnica!

Še dobro torej, da smo bili ob resnično navdušujočih ustrežljivosti in dostopnosti človeka z drugim mandatom na klopi naše izbrane vrste že tako ali tako dogovorjeni za srečanje v enem od istanbulskih hotelskih lobijev.

Tako za srečanje z njim kot za srečanje z njegovima varovancema v vrstah ekipe iz daljnega Gaziantepa Domnom Lorbkom in Jako Lakovičem. 

Lepote in čari Istanbula so bili tokrat le spomin in hkrati želja za prihodnost. Zdovčevi igralci so se morali po hitrem postopku vrniti daleč na vzhod azijskega dela Turčije in bodo priložnost za nove avanture v enem največjih ter hkrati najbolj zanimivih svetovnih mest iskali ob naslednji priložnosti.

"Istanbul je tako izrazito središče dogajanja, ki močno presega turške okvirje, da mnogi športniki, ki si kruh služijo drugod po državi, vsak delovni obisk Bosporja zelo radi izkoristijo za vsaj enodnevni zasebni podaljšek. Ta želja je tudi pri mojih fantih zelo velika, vendar smo že pred časom določili zelo jasna pravila," je Zdovc razlagal z rahlim nasmeškom na obrazu, a hkrati smrtno resno, kot zna le on. In verjetno ste do zdaj že uganili, za kakšna pravila gre.

"Prošnje za podaljšano bivanje v Istanbulu so dovoljene šele, ko se v slačilnico ene od tukajšnjih dvoran vrnemo bodisi kot zmagovalci tekme bodisi kot ekipa, ki je proti močnejšemu nasprotniku odigrala zelo dobro, a ostala praznih rok. Včasih zaradi spleta okoliščin, včasih zaradi realno prevelike razlike v kakovosti, sploh ni pomembno. Igralci že vedo, kdaj dosežejo ta prag in kdaj se lahko pri meni oglasijo s prošnjo za poznejšo vrnitev v Gaziantep. Stvari so kristalno jasne," je pojasnil selektor, ki kljub skorajda pregovorni strogosti po navadi z veseljem odobri kak dodaten dan v mestu, ki nikoli ne spi in ki resnično ponuja vse sladkosti metropolitanskega življenja. 

Pa ne samo to, v primeru zelo dobre predstave na katerem od gostovanj, na katerega je treba leteti prek Istanbula, je, če to dopuščajo nadaljnje obveznosti, dovoljen daljši postanek. Zdaj že kar izkušen strokovnjak se namreč zelo dobro zaveda, da je Turčija sicer lepa država s številnimi zelo privlačnimi kraji, a nobeden se ne more niti primerjati z istanbulsko čarobnostjo in vsemogočnostjo.

ZANJU VELJA VSE, KAR VELJA ZA OSTALE
"Vem, kaj jim pomeni že en sam prost dan tukaj, zato ne delam težav, če si ta dan zaslužijo. Sicer jim pač ostane tole in vse, kar spada zraven." Z roko je zaokrožil po lobiju enega od novejših istanbulskih hotelov in seveda želel povedati, da je v primeru slabše predstave obisk nekdanjega Bizanca resnično omejen na letališko zgradbo, hotel, dvorano ter nekaj mučnih ur na avtobusu.

Denimo v primeru predstave, kakršno si je Zdovčeva ekipa privoščila ob velikonočnem gostovanju v Istanbulu in o kateri smo zaradi edinstveno obsežne slovenske udeležbe že pisali na dolgo ter široko. Tekmo na skrajnem severu mesta so gostje v vijoličastih dresih končali s porazom, ob tem pa nikakor ni šlo za enega od tistih porazov, pri katerih Zdovc naredi izjemo.

Pravzaprav v tem primeru sploh ni bila mogoča, kajti Istanbul BB z našima Sašo Vujačićem in Juretom Balažićem nikakor ni eden od istanbulskih velikanov, za nameček pa tako na papirju kot na lestvici kotira nižje od ekipe Royal Gaziantep. 

"Sicer sem vesel, da imam v svoji ekipi igralca, s katerima se lahko pogovarjam v maternem jeziku, a na tej točki se kakršnokoli razlike med njima ter mojimi ostalimi varovanci tako začnejo kot končajo." 
JURE ZDOVC

Poraz tokrat ni bil dopusten, kaj šele da bi bil sprejemljiv, kaj šele da bi dopuščal luknjo v Zdovčevem zakoniku podaljšanih istanbulskih bivanj. Želje igralcev tokrat niso bile pomembne, po hitrem postopku so morali pospraviti šila in kopita, ter še preden so se dobro zavedli, so že leteli nazaj proti sirski meji. Če ob tem kdo misli, da lahko Lorbek in Lakovič računata na kakšen poseben status, se seveda moti tako zelo, da bi se težko bolj. 

"Sicer sem vesel, da imam v svoji ekipi igralca, ki ju zelo dobro poznam in s katerima se lahko pogovarjam v maternem jeziku, a na tej točki se kakršnekoli razlike med njima ter mojimi ostalimi varovanci tako začnejo kot končajo. Zanju seveda velja vse, kar velja za kogarkoli drugega v ekipi, in od tega ne odstopam niti za drobec," iz selektorja vre profesionalnost, ki se v odnosu z Lorbkom in Lakovičem kaže v vseh pogledih ter na vseh ravneh, pa naj gre za proste dneve, druženje zunaj košarkarskih dvoran ali naše tokratno srečanje v istanbulskem hotelu.

ZA VSE JE GOTOVO BOLJE TAKO
"Gre za to, da naše druženje v prostem času preprosto ne bi prišlo v poštev že samo po sebi, pa naj smo še tako daleč od doma in naj imamo še toliko skupnih točk. Med igralci že na načelni ravni ne smem delati razlik, prav tako jih ne želim delati na ostalih ravneh, potem pa je tu še klasičen odnos med trenerjem in košarkarji ali med šefom in njegovimi podrejenimi, če tako hočete. Ne glede na to, kako dobro se poznamo, bi bila skupna večerja po vseh kriterijih nekaj napačnega," je Zdovc prepričan, da gre v tem primeru tudi za spoštovanje njune zasebnosti, ne samo za ohranjanje distance in avtoritete.

Nekaj podobnega pa je po njegovem mnenju veljalo tudi za naše simpatično snidenje, čemur je resnično težko nasprotovati. Naj smo si še tako želeli sedenja za isto mizo in sproščenega smejanja istim rečem, je selektorju treba priznati, da je njegova želja po ohranitvi dveh različnih ravni in po ločenih pogovorih na teh ravneh razumljiva, logična, morda (ali kar verjetno) celo edina pravilna. 

Zdovc ni imel nič proti simpatičnemu skupnemu uvodu in nikakor nič proti poziranju slovenske gaziantepske trojice pred objektivom našega fotografa. Toda ko je šlo za povsem uradni del srečanja, je želel potegniti zelo jasno ločnico. "Četudi bosta morda rekla kaj drugega, je tudi Domnu in Jaki ljubše tako. Lažje se bosta sprostila, tako kot bi se vi lažje sprostili brez svojega šefa. In navsezadnje bosta tako tudi povedala bolj zanimive stvari. Ne pravim, da pred mano karkoli skrivata, a tako pač je," je selektor vztrajal, da ob prižganem diktafonu za mizo sedimo ločeno; torej z njim posebej in z igralcema posebej.

Kot rečeno, imel je prav. Njegovih trditev sploh nismo preverjali pri igralcih, kajti njun trener je imel prav tudi pri ugotovitvi, da bi na to vprašanje verjetno odgovorila z besedami, ki jih v resnici ne mislita in v katere ju je nesmiselno siliti. Tako kot so za vse enaka pravila glede istanbulskih izletov, so enaka tudi glede pogovorov z novinarji in temu smo se z veseljem prilagodili.

NADALJEVANJE EKSKLUZIVNIH VSEBIN IZ TURČIJE

V četrtkovi številki Ekipe24:
Veliki turški intervju:
selektor Jure Zdovc o vsem in vseh
V petkovi številki Ekipe24:
Vujačić in Balažić:
istanbulsko popoldne smeha in grenkobe

Pogovor s selektorjem se je zato nadaljeval in končal za eno mizo, izza katere se vam bomo z velikim intervjujem o vseh mogočih temah oglasili jutri. Nato pa smo se na drugi ravni in v drugačnem vzdušju z igralskima tretjinama Slovencev na sirski meji usedli na bolj udobne naslanjače.

SPRVA ŠOK, A NE TRAJA DOLGO
"Nisem med tistimi, ki bi pogosteje ostajali v Istanbulu," je ob tem Domen v smehu nadaljeval nekako tam, kjer smo pred fotografiranjem končali s selektorjem in kjer je bilo glede na dejstvo, da smo sedeli v Istanbulu, ne v Gaziantepu, nekako logično začeti tudi ta del pogovora.

"Ko je bilo časa nekoliko več, smo z družino izkoristili nekaj dni za podroben ogled tega izjemnega mesta, sicer pa se po številnih gostovanjih tukaj najrajši vrnem v naš začasni dom, kjer me čakajo moji bližnji in kjer se imamo zelo lepo." Pravzaprav lepše in v vseh pogledih boljše, kot si je Lorbek predstavljal ob Zdovčevem klicu, naj se mu v precej neznanem mestu globoko v Aziji pridruži. 

"Bil sem skeptičen, to moram priznati, in prepričan sem, da me lahko razumete. Turčija že sama po sebi predstavlja odhod v nekoliko drugačno okolje, skrajni vzhod te države pa je v tem pogledu še bolj izrazit. Toda dobro leto dni pozneje lahko govorim le o pozitivnih presenečenjih ter o tem, da sem se na življenje in delo v Gaziantepu zelo dobro navadil. Pa ne samo to, všeč je moji družini, tudi z majhnima otrokoma ni nobenih težav," je pojasnil, ob tem pa je kimal tudi njegov rojak in soigralec.

Kot bi želel pritrditi, da skrajni turški vzhod človeka resnično preseneti in da ponuja več, kot bi si marsikdo mislil. "Prišel sem v nekoliko drugačnih okoliščinah, kajti v nasprotju z Domnom nisem iskal neke trajnejše rešitve, temveč sem se na vzhod Turčije preselil skoraj izrecno na željo trenerja Zdovca. Povabil me je, naj pomagam ekipi, in čeprav sem imel nekoliko drugačne načrte, sem se na to povabilo odzval. Sem pa v Gaziantepu v vseh pogledih dobil več, kot sem pričakoval," je poudaril izkušen organizator igre, ki je Zdovčev varovanec slabega pol leta in ki se je po dolgih letih v drugačnih okoljih brez težav prilagodil tudi na tega. "Naj se razumemo, seveda vam ne želim povedati, da boste tam našli evropske standarde. Sprva človek vsekakor doživi manjši šok, a ta ne traja dolgo. Življenje v tem simpatičnem mestu je resnično prijetno, urejenost kluba pa je na ravni, kakršno si profesionalec lahko samo želi. V tem trenutku denimo v vseh pogledih deluje precej bolje kot kakšen Galatasaray, ki ga pozna ves svet in pri katerem bi si želel igrati marsikdo."

NERAZUMLJIVA TURŠČINA IZ TURŠKEGA VRTCA
Navsezadnje Lorbek v Gaziantepu ne bi živel z družino, če ne bi šlo za prijetno in varno okolje, v katerem je tudi vzgoja otrok najmanjši problem. "Marsikdo bi lahko mislil marsikaj, toda gre za mesto z dvema milijonoma prebivalcev, v katerem je za mnoge stvari poskrbljeno presenetljivo dobro, in tako je tudi, ko gre za otroke. Starejši sin hodi v odličen mednarodni vrtec, v katerem se počuti zelo dobro in ki ga bo zdaj, ko so do konca sezone odšli v Slovenijo, kar nekoliko pogrešal. Zelo rad gre tja, vedno pride ves navdušen domov in nato v tem navdušenju tudi pove kaj po turško, česar niti približno ne razumem."

"Starejši sin hodi v odličen mednarodni vrtec. Zelo rad gre tja, vedno pride ves navdušen domov in nato v tem navdušenju tudi pove kaj po truško, česar niti približno ne razumem."
DOMEN LORBEK

Če ob pogledu na zemljevid marsikdo pomisli na nevarnost, v kateri svojih otrok ne bi vzgajal niti v najbolj norih sanjah, pa mu slovenska košarkarja na delu ob sirski meji v en glas zagotavljata, da o čem takem ni ne duha ne sluha. 

"Vsi smo ljudje, in ko najprej spremljaš sirske grozote, nato pa dobiš možnost živeti in igrati v neposredni bližini te države, imaš seveda pomisleke. Sploh če tvoji načrti vključujejo življenje z družino. Zadevo sem zato dobro preveril, predvsem Zdovčeva zagotovila pa so bila tista, ki sem jim verjel in ki sem jim na koncu tudi sledil. Ravnal sem pravilno, kajti ni ga naključnega obiskovalca, ki bi v Gaziantepu lahko začutil, da nekaj kilometrov stran divja vojna. Še manj pa to čutimo mi, ki v tem mestu živimo," Lorbek obiska tega dela Turčije ne bi odsvetoval nikomur in v nobenih okoliščinah.

"Saj nisem nor, da bi z otroki živel nekje, kjer bi bilo bolj nevarno kot v zahodnih državah. Mislim celo, da je v primerjavi s temi državami nevarnost manjša," je poudaril, Lakovič pa se je strinjal z vsako njegovo besedo. "Seveda se lahko zgodi napad kakšnega norca, toda prepričan sem, da je v Londonu ali Parizu verjetnost zanj precej večja. Ostalih nevarnosti pa preprosto ni. Tudi mene je skrbelo, tudi jaz znam gledati na zemljevid (smeh) in tudi jaz sem želel Zdovčeva zagotovila, danes pa lahko odgovorno trdim, da je bila skrb popolnoma odveč."

Če že kaj, potem je Gaziantep za Lakoviča, ki je bil v svoji karieri vajen predvsem živahne Barcelone, nekoliko preveč miren. No, razen prometa, ki je po oceni obeh resnično kaotičen in v katerem se tujci resnično težko znajdejo. 

LJUBEZEN JE MOČNEJŠA OD VSEGA
Lorbek je že imel prometno nesrečo, ki jo je zakrivil turški divjak in v kateri na srečo ni bil poškodovan nihče, medtem ko se Lakovič taki smoli za zdaj uspešno izogiba, a ne ve, koliko časa bo ta njegova sreča še trajala. 

"V tem pogledu so Turki neverjetni. Gre za ljudi, ki bi prekinili svoje delo in zavili s svoje poti, da bi vam pomagali. Dokler niso v avtomobilu. Tam pa se povsem spremenijo in bi vas za to, da bi pridobili meter asfalta ali sekundo časa, izrinili kamorkoli. Res neverjetna preobrazba, ki je v Gaziantepu še bolj izrazita kot v Istanbulu." Sicer pa, kot rečeno, je za Jako, ki se je turškim voznikom po lastnih besedah prilagodil tako, da jim je postal zelo podoben, to mesto kvečjemu preveč zaspano.

"Istanbul, o katerem smo se pogovarjali na začetku, je svetovna metropola, v kateri je človeku na voljo prav vse. Medtem ko Gaziantep po dnevnem prometnem kaosu, v katerem tudi sam ogromno uporabljam hupo in nikoli smernikov, zvečer postane precej tradicionalno mesto, v katerem se vse javne aktivnosti končajo kmalu po padcu mraka. A tudi čez dan je tovrstno dogajanje omejeno na povsem običajno življenje, kar mi sicer ne povzroča posebnih težav, medtem ko je z mojo zaročenko zagotovo drugače. Še dobro, da je ljubezen močnejša od vsega," se je nasmehnil dolgoletni reprezentant, ki pa je Katalonki Heleni kot že tolikokrat do zdaj tudi tokrat resnično zelo hvaležen.

"Takoj je privolila v to, da bo odšla z mano, pa čeprav je bilo jasno, da ne bo mogla igrati košarke. Resnično mi je zelo olajšala odločitev, hvaležen sem ji tudi za vsak dan, ki je zaradi nje neprimerno lažji oziroma je tak, kot mora biti. Vem, da ji ni lahko, toda ljubezen očitno res nima meja in tako se sprehaja s psom, druži z Domnovo družino in se zelo potrpežljivo smehlja," je hvaležno pogledal tudi soigralca, ki je hitro razumevajoče prikimal.

"Le redko imamo čas, da bi se družili vsi skupaj, ženski in otroci pa skupaj počnejo marsikaj. In prav je tako. Vsekakor je bolje, kot da bi Helena prišla k nam na trening, saj vsi vemo, da bi to prineslo težave," se je pošalil in se seveda navezal na nedavni intervju slovensko-katalonskega para, v katerem sta odkrito spregovorila o sporih, do katerih pride, kadar skupaj trenirata. 

DVA FANTA, HELENA? EDEN ČRN IN EDEN BEL?
Je pa v Gaziantepu prišlo do nekoliko drugačnih težav, če jim sploh lahko rečemo tako. Poleg tega, da ima veliko prostega časa, je Helena tudi zelo komunikativna oseba, ki je s sosedi vezi stkala že kmalu za tem, ko sta se z Jako vselila v stanovanje, v katerem je dotlej živel temnopolt ameriški košarkar. Mladenič, ki je za nameček imel zelo podobnega psa. 

"Helena je takoj privolila v to, da bo odšla z mano. Vem, da ji ni lahko, toda ljubezen očitno res nima meja in tako se sprehaja s psom, druži z Domnovo družino in se zelo potrpežljivo smehlja." 
JAKA LAKOVIČ

"Nekega dne so jo celo povabili na čaj, jo marsikaj spraševali, sčasoma pa se je gospa opogumila tudi z vprašanjem, ki jo je očitno mučilo. Zanimalo jo je, ali ima kar dva moška, enega črnega in enega belega. Heleni nekaj časa ni bilo jasno prav nič, toda gostiteljica je vztrajala in sčasoma se ji je posvetilo, za kaj gre. V smehu je odkimavala, medtem ko je gospa ostala povsem resna in dodala: "Še dobro. Beli je v redu, črnega pa nikar. Ne črnega, ne," je Jaka vse prisotne seveda nasmejal do solz, v sproščenem pogovoru pa Domna povabil, naj Katalonko z belim zaročencem v teh dneh kaj obišče.

"Lagal bi, če bi dejal, da se ne bom malce odpočil. Nekaj časa človek potrebuje tudi zase. Seveda jih bom pogrešal, toda res bo šlo tudi za počitek," je Lorbek namreč komentiral omenjeno vrnitev družine v Slovenijo, Lakovič pa je k temu hitro dodal: "Dokler ne boš prvič postal lačen. Kar pridi kaj k nama." Toda če šalo postavimo na stran, lakota v Gaziantepu ne bi smela biti niti najmanjši problem.

"Kot glavno znamenitost bi nedvomno izpostavil hrano. Hrana je res neverjetno dobra, in če v Turčiji povprašate ljudi o Gaziantepu, bo večina najprej omenila prav ta element. Verjemite mi, resnično gre za nekaj zelo posebnega," zagotavlja Domen, medtem ko je Jaka hitro pokazal, da je na tem področju odlično podkovan: "Nekaj restavracij v našem mestu je po Turčiji tako slavnih, da je to kar težko verjeti. Predvsem sta taki dve, ki imata resnično edinstven status. Čeprav Istanbul ponuja celo kopico restavracij najvišjega svetovnega razreda in široko paleto kulinaričnih užitkov, je znano dejstvo, da premožnejši prebivalci tega mesta nemalokrat odletijo v Gaziantep samo jest. Z jutranjim letalom tja, kosilo v eni od omenjenih dveh restavracij, večerja v drugi in nočni let nazaj. Slišal sem za ogromno takih primerov. Pa ne samo to, gre tudi za rojstno mesto slavne baklave in prav v eni od teh famoznih restavracij še vedno delajo najboljšo v Turčiji."

ČE TE TRENIRA ZDOVC, JE LOGIČEN
"V Istanbulu je veliko odličnih slaščičarjev, toda najbolj eminentni hoteli in restavracije ob Bosporju baklavo vozijo iz Gaziantepa, nekateri natanko iz restavracije, o kateri smo se pogovarjali," je Jaka o teh zadevah resnično dobro obveščen, medtem ko Domen te podatke morda pozna nekoliko slabše, zato pa je odlično podkovan, ko gre za prakso. 

Najprej tiho in nato, ko smo se na to šepetanje v skladu z dogmo našega poklica obesili, glasneje je namreč priznal, da ima v tolikokrat omenjeni restavraciji pri baklavi že nekaj časa količinski popust. "Ne bi mi verjeli, koliko sem je pojedel. Že tako ali tako jo obožujem, ta pa je resnično najboljša v Turčiji in po tej logiki tudi na svetu, zato se ji preprosto ne morem upreti. Res sem tako redna stranka, da imam posebne ugodnosti," se je napol za šalo, napol zares pokesal. Resnična je bila tista polovica o ugodnostih, šaljiva tista o kesanju, ob vprašanju, kako vse skupaj vpliva na telesno pripravljenost košarkarja, pa je le odmahnil z roko. 

"Če te trenira Zdovc, je količinski popust celo logičen. Resnično, treniramo tako veliko in tako naporno, da baklavo pravzaprav potrebujem za nadomestitev izgubljenih kalorij. Pa tudi tekme lažje igram tako, kot če bi mi mojo pregreho kdo prepovedal," nas je Lorbek nasmejal vsaj v tolikšni meri kot Lakovič z zgodbo o dveh zaročencih.

Ko smo prišli do sape, pa smo za konec nato smeh vendarle pustili za seboj in druženje končali z zelo resnim pogledom v tekmovalno sedanjost ter karierno prihodnost. "Imeli smo nekaj težav, toda v zadnjem času smo postali prava ekipa in smo tam, kjer želimo biti. Hočemo se uvrstiti v končnico, vsi delamo za ta cilj ter verjamemo, da nam bo uspelo. Na posamičnih tekmah se lahko obrne na eno ali na drugo stran, toda s tako imenovano veliko sliko so v tem trenutku zadovoljni vsi," je prepričan Lorbek, ki ima pogodbo tudi za naslednjo sezono in trenutno razmišlja o obeh možnostih. 

"Popolnoma nič ne bi imel proti, če bi ostal. Hkrati pa mi pogodba omogoča tudi odhod v primeru še boljše ponudbe in tudi proti njej ne bi imel nič." S kar nekaj leti več na grbi Lakovič seveda gleda drugače in ima drugačne načrte. "Nisem se še dokončno odločil, a v meni živi ideja, da bi po tej sezoni končal kariero, ki je ne želim vleči v neskončnost, in se posvetil drugim zadevam. Rad bi končal študij na fakulteti za šport, vse močnejša je moja želja po trenerskem poklicu," je dejal in bližajoča se odločitev je v zraku obvisela nekako tako kot naše slovo.