Bosporska Slovenija v malem: Srečno, mama! Hvala, gospa sodnica!

Na eni strani sta v dresu kluba z imenom Istanbul BB blestela Saša Vujačić in Jure Balažić, na drugi strani pa je slovenski selektor Jure Zdovc poveljeval zasedbi moštva Royal Gaziantep z nekoliko manj razpoloženima Domnom Lorbkom in Jako Lakovičem. In potem ko je ob zasluženi zmagi moštva iz največjega turškega mesta obračun mirno pripeljala do konca, simpatična delivka pravice ni mogla mimo tujcev med novinarskimi gosti, ne da bi ju ogovorila. A pojdimo lepo po vrsti.

Ciudad de Mexico, Rio de Janeiro, Bangkok, Phnom Penh, Aman, Muškat, Moskva, Palermo, Peking, Kairo, Alžir. Če bi se pod ta zapis podpisani novinar pred tokratno službeno potjo spominjal svojih najbolj norih, divjih in nepozabnih voženj s taksijem, bi naštel ta mesta, z vrstnim redom pa bi imel kar nekaj težav. Te težave ostajajo, toda po novem gre za vrstni red od drugega mesta naprej.

EKSKLUZIVNE VSEBINE NASLEDNJIH DNI

V sredini številki: 
Zdovc, Lorbek in Lakovič: druženje s trojico iz Gaziantepa 

V četrtkovi številki: 
Veliki turški intervju: selektor Jure Zdovc o vsem in vseh 

V petkovi številki: 
Vujačić in Balažić: istanbulsko popoldne smeha in grenkobe

Čeprav je bilo nekaj izkušenj iz omenjenih mest resnično na meji mogočega, kaj šele normalnega in doumljivega, se nič ne more primerjati z uvodom v velikonočno snidenje Slovencev v prvenstvu države, ki da na ta praznik nekaj malega le zaradi želje dodatno ustreči neštetim turistom iz večinsko krščanskih držav. Dvorana Vujačićevega in Balažićevega kluba je umaknjena kar daleč na istanbulski severozahod, razporeditev delovnih obveznosti preprosto ni omogočala vračanja na linije mestnega potniškega prometa in potovanje (da, v megalomanskem Istanbulu so to prava potovanja) na tak način, zato je v igro vstopil možakar, ki bodisi ni razumel bodisi ni hotel razumeti, da se sploh ne mudi tako zelo.

Vsekakor je dajal vedeti, da ne razume in posledično živi v prepričanju, da se za nas tako zelo pomembna tekma začne ob treh. "Pet Slovencev? Tega ne smete zamuditi!" je ponavljal v čudni anglo-turščini. Po manjšem poizvedovanju pa smo začeli resno (in upravičeno) sumiti, da je ob treh končal službo in predal avtomobil vozniku popoldanske izmene, zato je do te ure želel priti do dvorane (kjer je bilo srečanje kajpak na sporedu ob štirih) in za nameček tudi nazaj na izhodišče.

Kakorkoli že, v kljub vikendu kaotičnem prometu se je kaj takega zdelo preprosto neizvedljivo, a Mustafa se je podviga iz tega ali onega razloga lotil in prestopil vse meje prometnih predpisov, varnosti in fizike. Potem ko je na eno od mestnih obvoznic zapeljal po prostem izvozu namesto po zamašenem uvozu (da, popolnoma pravilno ste prebrali), je gnečo na tej cesti reševal z izmenično vožnjo po odstavnem pasu in celo po odtočnem jašku. 

Kaj podobnega ste morda videli le v najbolj odštekanih filmih, v tem primeru pa je bilo realnost, ki je vključevala še ignoriranje tramvajev in rdečih semaforjev, prehitevanja med dvema tovornjakoma ter za nameček igranje z mobilnim telefonom, na katerem je brkati čudodelnik vsako dobro minuto preveril uro. Da, volan je ves čas držal le z levico, zaradi česar se je atrakcija, ki se je s ponosom v šoferjevih očeh in nejevero v naših končala dvajset minut pred 15. uro, še dodatno približala zunajtelesnemu doživetju.

DRŽAVNIŠKE ČASTI IN ČAS SLOVESA
Ko so se noge nehale tresti in ko se je v glavi nehalo vrteti, cilj vožnje vseh divjih voženj sam po sebi seveda ni predstavljal nikakršne atrakcije. Celo daleč od tega. Tekma novoustanovljenega istanbulskega kluba in gostov s skrajnega vzhoda Turčije ni zganila niti severnega predmestja, kaj šele da bi ob Bosporju predstavljala kaj več od kaplje v tukajšnjem morju.

Sicer simpatična dvorana lokalnega športnega kompleksa je za istanbulske razmere malce večja šolska telovadnica, temu primerno pa v skoraj popolni odsotnosti običajnih gledalcev (ti so pač navijači tradicionalnih klubov in obiskujejo le mestne obračune) tribune napolnijo s simpatičnimi učenci iz bližnjih šol. Toda v razkošnih novih pisarnah so nas vseeno sprejeli s skorajda državniškimi častmi ter nam namenili status, ki z običajnimi novinarskimi akreditacijami ni imel veliko skupnega.

In vendarle se je junakinja iz uvoda na precej večjih, neprimerno bolj odmevnih in mnogo bolje obiskanih tekmah profesionalno sprehodila v njej namenjen poseben prostor (jasno, smo v muslimanski državi), tokrat pa se ni mogla zadržati. Če že ni bila atrakcija nič drugega, smo bili atrakcija vsekakor mi, pri čemer mislimo na resnično nenavadno veliko skupino ljudi iz Slovenije (če ob Slovencih sploh ne štejemo nekdanja člana Olimpije v vrstah Istanbula BB Damirja Markoto in Alexa Stephesona), katere del smo postali s prihodom v eno največjih svetovnih metropol. 

"Res me zanima, ali gre za edinstven primer," je vztrajala sodnica, ki je vzbudila tako zelo zanimive občutke, da bi se ji za eno najbolj nevsakdanjih pozornosti najrajši zahvalili. Bolj kot ne na pamet smo nato skupaj z njo ugotovili, da vendarle ni šlo za nekaj edinstvenega, je pa vsekakor bilo zelo posebno. Sploh ker se je zgodilo tako daleč od naše male domovine in ker ni šlo le za po dva igralca na vsaki strani ter trenerja na klopi gostujočega moštva.

Novinar in fotograf s sončne strani Alp sta nedvomno prispevala nekaj k edinstvenosti dogajanja pred očmi približno tisoč otrok, slovenščino pa je bilo mogoče slišati tudi na tako imenovani VIP-tribuni, na kateri so predstavniki sicer zelo ambicioznega in odlično stoječega kluba s tradicionalnimi sladicami in čajem vzorno skrbeli za goste na čelu z Vujačićevo družino. "Za nas to ni navadna tekma. Čeprav sem vajena sloves, nobeno ni lahko," je ob tem razlagala Saševa mama, nekoč odlična košarkarica, ki je v Istanbulu preživela skoraj mesec dni in se je naslednji dan vkrcala na letalo za Los Angeles.

KAR PRIZNAJ, DA SI IZTISNIL ZATO
S težkim srcem, z nekaj (kot je nasmejana potožila) kilogrami več zaradi slastne turške hrane in z obetom, da bo svojega sina ponovno videla čim prej po koncu sezone. "Še velikonočno kosilo, pa se bo družina za nekaj časa ponovno razšla, a mi vsaj ne bo treba več izgubljati živcev na tekmah. No, vendarle ima to slovo tudi dobro stran," se je ponovno nasmejala, zagotovo pa je po "slovenski" poslovilni tekmi s seboj v Kalifornijo odnesla zelo dobre občutke.

Osnovne podatke verjetno poznate. Na lestvici in na papirju slabši Istanbul BB je bil na igrišču videti vse kaj drugega in je tekmo kot vse kaj drugega tudi končal. S končnih 91:86 je v boju za obstanek lažje zadihal in gostujočo zasedbo v boju za končnico ponovno spravil v manjše težave, zgodba o zmagi istanbulskega moštva pa je bila okoliščinam primerno vsekakor tudi zgodba o zmagi Slovencev nad Slovenci. Dobesedno in v veliki meri individualno, ne samo figurativno in kolektivno.

Medtem ko Lakoviću ni šlo (veteran na položaju organizatorja igre je le dvakrat spravil žogo skozi obroč) in je Lorbek ob trinajstih doseženih točkah odigral zelo spodobno tekmo v napadu ter zelo dobro v obrambi, sta Zdovčevo moštvo njegov reprezentančni varovanec in njegov nesojeni varovanec porazila (če pretiravamo le za drobec) praktično sama.

S fantastično predstavo in za vse kontekste sanjskimi 22 točkami v prvem polčasu je podobo ter usmeritev tekmi dal Vujačić, ob boljšem osredotočenju gostov na branjenje zunanjih položajev pa je glavno vlogo v drugem delu igre prevzel Balažić. Čeprav srečanja ni začel v začetni peterki in je na igrišče stopil kot zadnji od slovenske četverice (mimogrede, kar nekaj časa so preigrali vsi skupaj), je z borbenostjo ter iznajdljivostjo pod obročem na koncu prišel do sijajnih 20 točk in za soigralčevim izkupičkom zaostal le za štiri. 

"Resnično si vklopil pogon, v katerem si bil neustavljiv. Kar priznaj, da si iz sebe iztisnil še toliko več, ker si vedel, da te spremljata novinar in fotograf iz Slovenije. Nekaj tvojih akcij je bilo kot nalašč za objektiv in za opisovanje v članku," ga je simpatično zbadal Vujačić in precej resneje dodal znano dejstvo, da Jure v fantastični formi preživlja drugo pomlad in na starejša košarkarska leta postaja igralec, ki bi si ga želela imeti marsikatera ekipa.

KO GRE ZA SLOVENIJO, JE PAČ TAKO
Nekdanji košarkar Krke od slednjega ni bežal, malce bolj pa se je skušal ograditi od "obtožb" na temo igre za naš objektiv; pri čemer je tudi z njegove strani šlo za stresanje šal, ob katerih pa se, kot si drznemo verjeti, morda vendarle skriva tudi zrno resnice. Zakaj pa ne, s tem pač ni in ne more biti prav nič narobe.

Pravzaprav je razumljivo, tako kot je razumljivo dejstvo, da je bil še bolj motiviran tisti, ki je Jureta začel zbadati. "Moja družina je spremljala nekaj tekem, na katerih mi je šlo kar dobro, in želel sem si, da bi mi na tej ob koncu njihovega bivanja v Istanbulu šlo najbolje. Želel sem biti še uspešnejši, a sem v nadaljevanju tekme zaigral na drugem položaju in bil za ekipo koristen na drugačen način. Vseeno pa sem z dosežkom zadovoljen, z zmago še bolj, zadovoljna pa je tudi mama," je dejal, gospa pa nam je to že neposredno po tekmi potrdila.

Potem ko se je s tribune spustila na igrišče in počakala na svojega sina, ki je iz slačilnice prišel temu primerno nasmejan in v družbi razočaranega, a ne potrtega Lakoviča. "Tako pač je, zmagala je ekipa, ki je pokazala več," je ob tem skomignil in izmenjal še nekaj besed s človekom, s katerim imata zelo zanimivo zgodovino.

Resnično si vklopil pogon, v katerem si bil neustavljiv. Kar priznaj, da si iz sebe iztisnil še toliko več, ker si vedel, da te spremljata novinar in fotograf iz Slovenije. Nekaj tvojih akcij je bilo kot nalašč za objektiv in za opisovanje v članku.

SAŠA VUJAČIĆ O IGRI JURETA BALAŽIĆA

Več o tem v naslednjih dneh ob nadaljevanju istanbulskih zgodb, ko bomo več pozornosti posvetili tudi odnosu med najboljšim strelcem slovenskega velikonočnega istanbulskega druženja in človekom, ki se je tega druženja kot edini udeležil v vlogi trenerja. Jasno, ko govorimo o Vujačićevi motiviranosti, nikakor ni šlo le za mamo, pa čeprav je Saša večino uspešnih akcij energično proslavil v smeri prej omenjene VIP-tribune. In tudi ne zgolj za kombinacijo slovesa od najbližje sorodnice ter prisotnosti slovenskega novinarskega peresa in slovenskega fotografskega aparata.

Vujačić se niti v šali niti kako drugače ni ograjeval od dejstva, da je tudi v tem pogledu želel pustiti čim boljši vtis in v domovino poslati določeno sporočilo. Vsekakor pa ga je želel poslati tudi selektorju Zdovcu, ki je ravno nekaj dni prej dal vedeti, da v pričakovanju letošnje reprezentančne akcije z vrhuncem na evropskem prvenstvu na nekdanjega košarkarja Los Angeles Lakersov ne računa.

"Vsekakor sem hotel pokazati nekaj stvari in mislim, da mi je uspelo," je dejal in verjetno lahko uganete, da skupna fotografija več kot štirih aktivnih udeležencev tekme, ki je tako zelo navdušila turško sodnico, preprosto ni bila mogoča. Kaj hočemo, ko gre za Slovenijo in slovenske zadeve, so taki elementi skorajda obvezni.