Ne tako evforičen, kot bi si morda mislili. Goran Dragić se je po polfinalni zmagi 92:72 nad Španijo pred mikrofoni Kanala A prikazal presrečen, toda miren, odločen in osredotočen naprej. Da, prav ste prebrali naprej. Njegove besede so bile usmerjene le tja in namenjene le finalu. Oziroma zmagi v finalu. Zgolj zlati medalji, zgolj končnemu velikemu triumfu nad nasprotnikom, kdorkoli že bo. Bodisi Rusija bodisi Srbija, ali pa kakšni vesoljci.
"Misija ni izpolnjena," je dejal za Kanal A, ko so ga vprašali, ali je z vstopom v finale naredil tisto, kar si je zastavil. "Misija ni izpolnjena, ker je ostala še ena tekma in jaz hočem še eno zmago. Mi hočemo še eno zmago. Nismo še tam, kjer želimo biti. Gremo po naslov, gremo po zlato. To hočemo, to si želimo," je še dejal, nato pa Luko Dončića razglasil za svojega več kot dostojnega naslednika, ki ga že zdaj po svoje prekaša.
To so besede, zaradi katerih je Slovenija, kjer je. In bo šla še dlje. Bodisi triumfirala bodisi po moško umrla kot srebrna in bila vseeno srečna. To je razmišljanje, ki je vse skupaj pripeljalo tako daleč. To je to, to je ta filozofija, to je ta pristop.
