Julia Louis-Dreyfus je ena najbolj cenjenih televizijskih igralk svoje generacije, na polici v domači dnevni sobi ima že 11 emmyjev, na veliko sceno pa jo je seveda izstrelila vloga Elaine Benes v kultnem Seinfeldu, enem najbolj uspešnih in kritično priznanih »sitcomov« vseh časov. To je bil briljanten šov o – ničemer. Jerry, Elaine, George in Kramer so bili v 90. letih to, kar so za mlajše generacije denimo veliki pokovci, pa čeprav bi bil v očeh marsikaterega »fana« Seinfelda greh že, če bi se jih omenilo v istem stavku.
In kaj počne na straneh športnega časopisa, se (upravičeno) sprašujete? Res nima prav dosti zveze s športom, če odštejemo to, da je sestrična danes že pokojnega Roberta Louisa-Dreyfusa, ki je bil pred leti večinski lastnik nogometnega kluba Olympique Marseille, in da je dobra prijateljica LeBrona Jamesa.
Julia oziroma Elaine je tudi mati Charlieja Halla, košarkarja, če mu lahko tako rečemo, za katerega drugače najbrž ne bi nikoli slišali. Na Univerzi Northwestern, ki je tudi alma mater njegove mame in očeta, je v košarkarski ekipi obsojen na gretje klopi. Minute so mu skopo odmerjene, zaigral je na štirih tekmah, na parketu pa v povprečju prebije samo po tri minute. Je še eden tistih fantov s konca klopi, ki imajo iz večera v večer najboljši sedež v dvorani, v ekipi pa skrbijo predvsem za dobro voljo in vzdušje. Karizmatičnih fantov, ki so kot neke vrste lepilo in ki jih najdemo v praktično vsaki ekipi. Maskota je absolutno premočna beseda, a ko je bog delil talent, Hall gotovo ni bil v prvih vrstah, svojega imena na naboru NBA ne bo nikoli slišal, je pa zaradi dobre volje in smisla za humor priljubljen tako med soigralci kot navijači. In pred dnevi se je na veliko navdušenje navijačev in soigralcev končno vpisal tudi med strelce.
Dolgo je čakal na prvi koš, prišel je šele v njegovi tretji sezoni. Ali je Charlie po materi podedoval športne gene, ne vemo, nekateri bi rekli, da igra tako, kot je Elaine plesala (beri: obupno), je pa več kot očitno, da je po njej in očetu Bradu Hallu, ki si je ime ustvaril v sloviti oddaji Saturday Night Live, podedoval smisel za humor. Po tekmi, ko je s prvo točko prebil led, je namreč na enem od družbenih omrežij objavil fotografijo, ki je briljantna. Pravzaprav je objavil dve fotografiji, eno ob drugi. Na prvi, ki je nastala pred mnogimi leti, ko je kot prvi in do danes edini v ligi NBA štel do 100, je legendarni Wilt Chamberlain, na drugi pa v podobni pozi seveda Hall. Na njegovem listu sta manjkali dve ničli, a pustimo malenkosti.
VEČER, KO SVA Z JORDANOM DOSEGLA 70 TOČK
Njegova pogruntavščina je zares sijajna, bo že držala tista, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Spomin se je pri tem vrnil v leto 1990, ko je nekega marčevskega večera Michael Jordan Clevelandu nasul 69 točk. Ne le izjemen strelski večer, v spominu je ostala tudi ali predvsem antologijska izjava Staceyja Kinga, takrat novinca v vrstah Bikov. »Nikoli ne bom pozabil večera, ko sva skupaj z Jordanom dosegla 70 točk.« King je seveda v tistem večeru podobno kot Hall dosegel eno samo samcato točko.
Hall je tudi dosegel samo eno točko, toda to je bilo povsem dovolj, da je naredil mamo ponosno. »My boy.« »Moj fant,« je kratko komentirala ponosna mati, ki je sicer redna gostja sinovih košarkarskih tekem. Ali je bila bolj ponosna zaradi tiste prve točke ali fotomontaže na družbenem omrežju, ne vemo. Poznavajoč Julio, bi si upali trditi, da prej ali predvsem zaradi tistega drugega.
Njegov koš pa ... Morda je vse skupaj še najbolje povzel eden številnih komentarjev pod fotografijo. »To je bil še en božični čudež oziroma festivus čudež.« Za vse tiste, ki ne veste, »festivus« je praznik, ki si ga je kot alternativo božiču izmislil Frank Costanza, še en nepozabni lik iz Seinfelda.
