Lahko rečemo, da je bil Miro Bilan junak zmage Cedevite na odločilni peti tekmi z Budućnostjo za uvrstitev v finale in preboj v evroligo. Lahko rečemo, da so na zadnjih treh tekmah, na katerih so Zagrebčani po zaostanku v zmagah z 0:2 zapored zmagali, velik delež prispevali Stanko Barać, Marko Tomas, Nemanja Gordić ali Roko Ukić. A tudi oni, pridružil pa se jim bi gotovo še trener Jasmin Repeša, se bodo strinjali, da je bil vsaj tako pomemben kolešček v zmagoslavju tudi mladenič, ki v Cedeviti še ne dobiva veliko priložnosti.
Vsaj toliko zaslug za skupno zmagoslavje ima tudi fant, ki ga boste resda zaman iskali med najboljšimi v rubriki dosežene točke, a danes o njem vseeno govorimo kot o tistem, ki je bil morda celo odločilni dejavnik, da se je kolesje v tem polfinalu začelo vrteti v prid Cedevite. Ko je voda pošteno tekla v grlo, ko je Repeša iskal še zadnje taktične rešitve, ki bi lahko preobrnile potek serije, je posegel po Karlu Žgancu – in zadel v polno.
Na parket ga je poslal s točno določenim namenom, z jasno nalogo – ustaviti Borisa Savovića. Krilni center Budućnosti je bil najboljši mož črnogorskih prvakov na uvodnih dveh srečanjih, tista "prevaga" na parketu, zaradi katere se je zdelo, da bo Budućnost igrala v finalu. Pa ne bo, tudi zato, ker je bil Savović na naslednjih treh dvobojih precej slabši, veliko zaslug za to pa je imel Žganec, ki mu je uspelo tisto, kar prej ni njegovim starejšim soigralcem. "Ključ te serije je bil ustaviti Savovića in mali Žganec je pri tem naredil velik posel," je 19-letnega soigralca takoj po zadnji zmagi pohvalil Marko Tomas, ki mu mnogi prikimavajo. Savović je na zadnjih treh tekmah skupaj dosegel 27 točk, 15 manj kot prej na prvih dveh dvobojih.
Žganec je v Cedevito prišel pred to sezono kot eden najbolj izpostavljenih članov odlične mlade hrvaške generacije, katere nosilca sta Dario Šarić in Mario Hezonja. V reprezentanci jima pogosto "krije hrbet", opravlja umazana dela in tista, ki so očem včasih nevidna, so pa še kako potrebna za uspeh ekipe.
Medo, kot se je zagrebškega fanta prijel vzdevek v mladosti, je na igrišču vse prej kot prijazni medvedek. V svoji prvi sezoni na tako visoki ravni se pri hrvaških prvakih pričakovano ni naigral, zanimivo pa je, da je najboljšo tekmo v rednem delu sezone imel prav proti Budućnosti. Zaradi konstitucije in sloga igre ga primerjajo s Felipejem Reyesom, a on raje gleda nižjega soigralca slednjega pri madridskem Realu, Sergia "Chacha" Rodrigueza, kar pa niti ne čudi, če vemo, da je prejšnja leta s svojo višino igral tudi na branilskih položajih in da je ena njegovih najljubših stvari dati lepo asistenco soigralcu. In seveda vedno dati vse od sebe na parketu. "Najbrž imam res veliko srce, čeprav o tem težko govorim. Verjetno pa ima to nekaj s tem, da grem v vsak trening in tekmo tako, da nikomur ne priznavam, da je boljši od mene," pravi 204 centimetre visoki Žganec. Savović to že ve in enako bo gotovo skušal pokazati tudi v finalu z Zvezdo.