In to prav v eni od držav, nastalih na območju nekdanje domovine njegovih staršev, ki sta pred mnogimi leti odšla s trebuhom za kruhom onstran Atlantika. Oče in mati sta Črnogorca albanskih korenin, tako da se lahko s Halilom sporazumevamo le v angleščini. "Lahko pa se pogovarjamo v albanščini, če jo znate," se je nasmejal.
V slovenski prestolnici za zdaj zelo uživa. "Ljubljana je prekrasno mesto, v njej je super živeti. Če bi moral izbirati, kam bi šel na dopust, bi bila Ljubljana prav gotovo eden od krajev, ki bi prišel v najožji izbor. Klub je prav tako super, pogoji za delo, dvorana, trenerski štab, nimam slabe besede za vse skupaj. Do mene so vsi zelo prijazni, tako da lahko o bivanju tu do zdaj govorim le v presežnikih," je hvalil mesto in Olimpijo, v katero ga je pot zanesla po krajšem bivanju v Rimu. "Ko je klub stopil v stik z mojim agentom, se je o njem pozanimal pri nekaterih igralcih, ki so že bili v Olimpiji, in vsi so ga hvalili. Tako nisem dosti razmišljal," je pojasnil, kako se je znašel v taboru zmajev.
"Pogoji tu so še boljši kot v Rimu, dvorana je večja. Igra v Italiji pa se precej razlikuje od tukajšnje. Tam se ogromno vrti okrog branilcev in bolj malo okrog visokih igralcev. Večinoma se vse dogaja v zunanji liniji," je hitro spoznal razliko.
Precej jih je tudi v primerjavi s študentsko košarko, v kateri je Kanacevič najprej eno leto igral na univerzi Hofstra, po menjavi trenerja pa se je tudi sam odločil oditi drugam, izbral je univerzo St. Joseph's in bil med nosilci igre.
Če bi moral izbirati, kam bi šel na dopust, bi bila Ljubljana prav gotovo eden od krajev, ki bi prišel v najožji izbor. Klub je prav tako super, pogoji za delo, dvorana, trenerski štab, nimam slabe besede za vse skupaj."Na kolidžu sta dva igralca ali trije, ki večinoma dosegajo koše. Tu se vse bolj gradi na ekipi, a moja igra na kolidžu se ne razlikuje preveč od tega, kar počnem tu. Tudi tam sem igral raznovrstno, pod košem in stran od njega, tako da se mi ni bilo težko prilagoditi. Seveda so še stvari, ki se jih moram naučiti, se jim privaditi. Tu igram proti starejšim, izkušenim možem, ki so namazani z vsemi žavbami. Razlika je kar velika, ni pa se mi težko prilagoditi," je opisal, kaj je drugače.
V LJUBLJANI 30 LET ZA OČETOM
Pred prihodom v Ljubljano ni veliko vedel o prihodnjih soigralcih. "Pred dvema, tremi leti sem proti Omiću igral na evropskem prvenstvu mlajših članov, on pa je tudi edini, ki sem ga poznal," je iskreno priznal.
V Olimpijo je prišel po igranju na poletni ligi, kjer je julija nastopal v dresu Denverja, a se ni mogel pohvaliti ne s svojo minutažo ne s svojo igro. "Poletna liga zame niti ni prava košarka. Skupaj vržejo skupino fantov, jim dajo dva dni, da skupaj trenirajo, prednost pa imajo tisti, ki so bili izbrani na naboru. Vse skupaj je malo čudno. Vseeno pa je bila dobra izkušnja, in če bom še kdaj tam, bom vedel, kaj me čaka, na kaj moram paziti, kako se pripraviti," je dejal Kanacević, ki bi se še kako želel, da bi nekega dne zares oblekel dres enega od moštev v najmočnejši ligi na svetu. "Da, zrasel sem v ZDA in želja vsakega ameriškega košarkarja je nekoč zaigrati v ligi NBA. Upam, da mi bo nekega dne uspelo, če ne, bom pač igral drugje," ostaja pragmatičen.
Letos bo igral v Olimpiji, ki mu že od prej ni tuja. "Vemo, da je na teh prostorih nekaj velikih imen, Partizan je seveda zadnja leta najbolj znan. Tudi Olimpija je med temi klubi. Ko sem očetu povedal, kam odhajam, se je razveselil, v Ljubljani je pred 30 leti služil vojaški rok. Seveda je poznal Olimpijo, povedal mi je, da je tu super. S teh področij je izšlo ogromno odličnih igralcev," je povedal krilni center, ki bo čez slab mesec dni dopolnil 23 let.
Ko govori o svoji igri, poudarja svojo vsestranskost. "Sem vsestranski igralec. Lahko igram pod košem, se potegnem izven rakete. Rad asistiram, skačem, igram čvrsto, trdo. V vseh prvinah pa se moram še izboljšati," ne pozabi dodati.
Zaveda se, da so pričakovanja ljubljanskih navijačev pred vsako sezono velika (čeprav resda z leti upadajo), a raje, kot da bi dajal obljube, je povedal, kakšno igro lahko pričakujemo: "Vsakič, ko bom na parketu, želim nanj prinesti veliko energije, igrati svojo igro, biti samozavesten. Trener Pipan igro postavlja tako, da skuša vsakemu najti mesto, ki mu najbolj odgovarja, kjer je v napadu najbolj nevaren. Všeč mi je njegovo razmišljanje."
