Zaključek državnega prvenstva je bil gotovo dober obliž na rano zaradi vseh težav v slovenskem klubskem hokeju.
Najprej bi dejal, da so težave v celotnem klubskem športu v Sloveniji, ne le v hokeju na ledu. Ne vem, zakaj se v javnosti to poudarja le za hokej, saj tudi v drugih športih klubi propadajo. Žal je takšen gospodarski položaj v naši državi. Vsi, tako klubi kot tudi zveza, si želimo več denarja, vendar to ni odvisno samo od športa. Brez močne podpore gospodarstva pač ne gre. Trenutno je tako, da je Olimpija v fazi reorganizacije, za katero upam, da bo uspela. Mislim, da ni tako hudo, kot se prikazuje.
Kako globoko je v resnici kriza zarezala v hokej? In kako se izkopati iz nje?
Pred nekaj leti, ko je bil gospodarski položaj boljši, so bili klubi v precej slabšem stanju. Zaskrbljujoče je to, kar se je dogajalo pred krizo. Klubi so vanjo vstopili s slabo finančno sliko. Ko sva s predsednikom Matjažem Rakovcem prišla na zvezo, sva se takoj lotila urejanja stvari v članskem hokeju. Treba je vedeti, da je za najmlajše pomemben vtis, ki ga dobijo od starejših. Od tega je odvisen tudi vpis v hokejske šole. Prej ni bilo Bleda, Celja, Maribora, danes pa so udeleženci mednarodnega tekmovanja. Da, res je, da imamo težave s profesionalnim pogonom, za katerega ne moremo več zagotavljati finančnih sredstev. Dobro pa je to, da se bo klubski hokej v Sloveniji prečistil in da bomo začeli delati z mladimi igralci. Menim, da je bilo do zdaj pri nas preveč tujih hokejistov, namesto da bi se ukvarjali z vzgojo domačega kadra.
Hokejska zveza Slovenije se je aktivno vključila v reševanje klubov.
Zveza je v zadnjih treh letih za klube namenila okoli 400.000 evrov gotovine in še sto tisočakov v opremi. Ne vem, če je v Sloveniji še kakšna zveza, ki plačuje klubom – jim sofinancira tekmovanje in sodnike. Letos smo prav vsakemu klubu namenili celo 15.000 evrov.
Pa bo takšna praksa ostala tudi v prihodnje?
Ne. To je bila naša naložba. V Jesenice smo celo vložili 120.000 evrov in klub postavili iz nič. Ko je začel delovati normalno, smo ga predali lokalnemu okolju. Derbi med Olimpijo in Jesenicami je še vedno dogodek, ki vleče. Če bosta ta dva kluba dobro stala, bo to koristno tudi za ostale klube in navsezadnje tudi za reprezentanco.
Kaj se dogaja s tistim jeseniškim klubom, ki ima polno bremen?
Tiste Jesenice bodo šle bržčas v likvidacijo. Zveza je bila v vmesnem času kot nekakšen mediator, šlo nam je za igralce in gledalce. Nismo želeli, da se hokej na Jesenicah dokončno ugasne, zato smo stvari vzeli v svoje roke, projekt financirali in ga skratka vodili kot vsako reprezentančno selekcijo pod našim okriljem. Potem smo poiskali lokalnega partnerja, ki bi bil klub pripravljen prevzeti.
Če je kakšen klub sposoben tekmovanja v ligi KHL, tudi v redu. Zveza ne ocenjuje, ali je klub dovolj kvaliteten za to ali ono tekmovanje, pomembno nam je to, da se klubi ne zaletavajo in da delujejo na stvarnih osnovah.
Ste vi osebno pripeljali Anžeta Pogačarja, ki je danes predsednik novega kluba?
Anže Pogačar je bil v času Acronija Jesenic nadzornik kluba. Ko nas je pred štirimi leti poklical direktor lige EBEL Christian Feichtinger in nam dejal, da ne bi bilo dobro za nikogar, če Jeseničani osem krogov pred koncem ne bi več igrali, smo dali zagotovilo, da bodo normalno končali sezono. Takrat nam je nadzornik pomagal, da se je to res zgodilo. Ko smo potem iskali lokalnega partnerja, je bil ravno gospod Pogačar najbolj pripravljen pristopiti. Mislim, da smo za zdaj lahko zadovoljni s sodelovanjem. Pri tem moram poudariti, da je zelo pomagal tudi pater Bogdan Knavs, ki je velik navijač. Vse skupaj se je torej začelo na ljubiteljski ravni, zato sem izjemno vesel, da je sezona pod streho. To je približno to, kar smo načrtovali pred štirimi leti. Zdaj Jeseničani samostojno vodijo klub in jaz se vanj več ne vpletam.
Ste zadovoljni z njihovim vodenjem?
Super zadovoljni smo. Na začetku smo bili prisotni tudi pri dogovarjanju s sponzorji, ki so bili zelo nezadovoljni s prejšnjim delovanjem kluba, predvsem z negativno publiciteto. Nihče si ne želi etikete, češ da je kriv za propad jeseniškega hokeja. Tako sem moral vodstvu Sija, ki je glavni sponzor, predložiti natančno finančno poročilo, kako smo leto pred tem klub vodili. Treba je vedeti, da železarna ni več državno podjetje, da ima zdaj ruskega lastnika, ki ga je bilo treba kar dve leti prepričevati, da se je odločil spet vstopiti v hokej.
Koliko stane sezona igranja v ligi INL?
V primeru Jesenic je to 135.000 evrov, od tega je bilo približno 25 tisoč pokritih s prodajo vstopnic. To je znesek brez plač za igralce. Kakšen je danes ta strošek, pa mora povedati zdajšnje vodstvo kluba. Mislim, da so Jeseničani v ligi INL najbolje preskrbljeni, imajo najboljšo opremo, skratka najboljše pogoje za delovanje.
V kolikšni meri so Jesenice danes oddaljene od resnega profesionalnega pogona?
Na zvezi se ravno pogovarjamo, kako bi te stvari regulirali. V finalu DP smo videli pozitivno zgodbo in celo polno dvorano. Ne želim, da se po štirih letih načrtnega dela zaradi enega prevelikega koraka to poruši. Če bi s prehitrim vstopom v ligo EBEL v enem letu vse propadlo, nismo naredili nič. Zveza mora priskrbeti tekmovanja, ki so za naše klube realno dosegljiva. Če je kakšen sposoben tekmovanja v ligi KHL, tudi v redu. Danes se morajo računi sproti plačevati in izvršbe so hitre. Zneski, ki so potrebni za določeno tekmovanje, so znani. Za tekmovanje v ligi INL je treba imeti do 200.000 evrov, za tekmovanje v ligi EBEL pa do milijona evrov. No, s slovenskimi igralci bi se dalo zvoziti sezono s 600 ali 700 tisočaki. Zveza ne ocenjuje, ali je klub dovolj kvaliteten za to ali ono tekmovanje, nam je pomembno to, da se klubi ne zaletavajo in da delujejo na stvarnih osnovah. Ravno v primeru letošnjega finala DP smo lahko videli razliko. Kaj je torej bolje: imeti klub, kot so danes Jesenice, za katerega igrajo igralci, ki dobijo obljubljeni denar in se borijo po najboljših močeh, ali imeti navidezno profesionalni klub z neurejenimi razmerami. Tu seveda mislim na igralce Olimpije, ki so pod narekovaji profesionalci, nezadovoljni so in nekaj tednov pred finalom sploh niso trenirali. Včasih je dobro storiti korak nazaj in zgraditi dobro zgodbo.
Zveza je Jeseničanom priskočila na pomoč tudi s trenerjem. Rdeče je vodil Nik Zupančič, vendar je uslužbenec zveze.
Treba je vedeti, da zveza tudi drugim klubom posoja trenerje. Tako smo pomagali tudi Olimpiji s trenerjem mlajših selekcij, pa Bledu … Jeseničanom smo sprva priskrbeli Gorazda Reklja, ki je bil tudi na plačilnem seznamu HZS. Potem se je glede na dosežene rezultate pojavila težnja po menjavi tega trenerja in ponudili smo jim Nika Zupančiča, ki je trener tudi v članski reprezentanci. Vseeno so se odločili, da bo vodenje moštva prevzel Roman Pristov, ker pa tudi z njim niso bili zadovoljni, so se vendarle odločili za Zupančiča. Mislim, da je bila ta odločitev dobra za vse vpletene – za trenerja, klub in tudi za zvezo. Vseskozi sem vedel, da se v njem skriva dober trener, zato sem kljub nekaterim pomislekom vztrajal, da z Matjažem Kopitarjem in Karijem Savolainenom sestavlja reprezentančni trenerski štab. Res je, da mu je primanjkovalo izkušenj z vodenjem, vendar jih je zdaj na Jesenicah nekaj pridobil. Gotovo mu bo ta izkušnja koristila pri delu z reprezentanco.
Medtem ko se jeseniški hokej pobira, se je v slepi ulici znašla Olimpija. Verjetno se je zveza vpletla tudi v to zgodbo.
Pred to sezono je Marko Popovič kot predsednik kluba prišel k nam, da bi se pogovorili o prihodnosti Olimpije. Treba je vedeti, da imajo Ljubljančani že dlje časa dolgove do zveze. Olimpiji smo, tako kot vsem klubom, pomagali s finančno pomočjo, tisti dolg pa smo pustili ob strani. Žal so se med sezono dogajale manj prijetne stvari, vendar nam je predsednik vseskozi zagotavljal, da finale DP ni vprašljiv. Češ da bodo dolgovi do igralcev do finala poravnani, in kolikor vem, so res bili. Dejstvo je, da hitre rešitve ni. Kar je prej veljalo za Jesenice, danes velja tudi za Olimpijo. Popoviča čakajo stvari, ki so se vlekle več let, čaka ga naporno delo, soočenje z velikimi težavami. Vem, kako je to videti, saj smo imeli tudi na zvezi 1,7 milijona dolga in blokiran račun. Jasno je, da sponzorji ne stojijo v vrsti in da je te stvari težko urediti, vendar se jih da.
Ali bo kljub vsemu Olimpija tudi v naslednji sezoni igrala v ligi EBEL?
Mislim, da so Avstrijci zainteresirani, da Olimpija ostane v tej ligi. Želijo si tudi, da bi se vrnili na Jesenice. Zavedajo se, kako pomembno je, da so dvorane polne. Obenem jim je jasno, kaj v tem pogledu pomenijo lokalni derbiji med slovenskima in koroškima moštvoma – obračuni med Olimpijo, Jesenicami, KAC-em in Beljakom.
Za vsako ceno?
Ne, to pa ne. Ne z Jeseničani ne z Ljubljančani ne želimo priti do točke, ko bi se spet ukvarjali z bankrotiranim klubom. To potegne klub štiri leta nazaj. Vendar, moram poudariti, da že v tej sezoni vidim napredek pri Olimpiji, ki je zmanjšala število tujih igralcev in dala večjo vrednost domačim igralcem. Naša strategija je v tem, da igrajo domači fantje, s tem pa je tudi proračun manjši, pogoji za delo pa boljši. Na takšen način tudi nekoliko slabši rezultati niso katastrofa, saj ekipa raste iz sezone v sezono. Če pa so rezultati slabi s precej večjim vložkom in s tujimi igralci, ki na koncu tako ali tako zapustijo klub, to pa je katastrofa.
Večkrat slišimo, da so tuji igralci cenejši od domačih. Je to res?
To ne drži. Morda bi bilo res, če o domačih igralcih govorimo o tistih, ki igrajo v tujini. Normalno je, da so Jan Muršak, Žiga Jeglič, Rok Tičar ali Robert Sabolič dražji, saj so to vrhunski igralci in igrajo v boljših ligah. Mladi slovenski igralci pa gotovo niso dražji od tujih, za katere je treba priskrbeti letalske karte, plačati stanovanje, urediti uporabo avtomobila ... Res pa je, da se je treba z mladimi ukvarjati. Potrebujejo čas, saj rezultatov ni prek noči. Vendar je to naložba za prihodnost.
Je Olimpija sploh pripravljena na novo sezono v ligi EBEL?
Ljubljančani so v fazi preoblikovanja, ki so ga na srečo začeli dovolj zgodaj. Zdaj bomo videli, v katero smer bodo šli. Predvsem upam, da pod takimi pogoji kot do zdaj ne bodo več delovali.
Gotovo pa ni prijetno, če se klub nikakor ne more otresti zadnjega mesta.
Če je klub na zadnjem mestu z domačimi mladimi igralci in se stvari izboljšujejo, me ne moti. To je naložba za naprej. V nobenem primeru nisem za hitre rešitve. Nisem za to, da bi zdaj novo vodstvo spet novačilo tujce in poskušalo kar prek noči narediti rezultat. Kakšna pa je razlika, če je klub deseti, enajsti ali dvanajsti? Če gradiš moštvo z domačimi igralci, slab rezultat ni nobena tragedija. Treba je fantom dati čas, da stvari dozorijo. To je brez dvoma boljša pot. Treba je vedeti, da tekmujemo z avstrijskimi klubi, ki imajo v blagajni po pet milijonov in tako kot Madžari boljše razmere za delo. Skratka, tekmujemo s finančno močnejšimi državami. Ker pa v mlajših selekcijah dosegamo celo boljše rezultate, je jasno, da delamo dobro.
Ko že omenjate Madžare, ali vas boli, ker so nas v reprezentančnem pogledu dohiteli, v klubskem pa celo prehiteli?
Madžari so nas prehiteli predvsem v infrastrukturi. Treba je vedeti, da so postavili prioritete in hokej na ledu uvrstili v skupino petih športov, ki jim namenjajo več denarja. Posledica tega so štiri hokejske dvorane, ki so jih v Budimpešti zgradili v le treh letih. Madžari ogromno denarja namenjajo mladim. Kar pa zadeva klub, ki igra v ligi EBEL, je treba vedeti, da je gospodarstvo, ki ga podpira, močnejše kot pri nas. Verjetno pred gospodarsko krizo ni bil v rdečih številkah, tako kot so bili vsi klubi pri nas.
Torej, klubi so v krizo že vstopili z minusom.
Naši klubi so v času razcveta pridelali po tri milijone evrov izgube. Kako je to mogoče, če zdaj, ko je recesija, vsi poslujejo normalno. Enako velja za zvezo. Vendar je bila takšna folklora v celotnem gospodarstvu, ko smo izčrpavali podjetja, jih številna tudi uničili, potem pa so prišli tujci in začeli kupovati vse naše glavne blagovne znamke.
Verjetno se strinjate, da je Matjaž Sekelj morda celo najbolj razvpita osebnost slovenskega hokeja, okoli katerega se lomijo kopja. Je zlo slovenskega hokeja ali ravno nasprotno?
Vrsto let so v klubih in na zvezi delovali eni in isti ljudje. Vsi so poslovali enako, odpirali in zapirali subjekte, menjavali imena in vsi so pod črto pridelali izgubo. To je bila praksa delovanja, ne le hokejskega, ampak kar ustroja vseh športov. Danes ni več mogoče pridelati milijon evrov dolga, saj ti davčna uprava že za 2000 evrov minusa blokira račun. Zakaj se je to prej dogajalo, ne vem. Verjetno zaradi splošne neurejenosti v državi. Matjaž je eden tistih ljudi, ki so v slovenskem športu delovali že pred gospodarsko krizo, praktično že v časih začetkov slovenske države, ko smo imeli razcvet na vseh področjih. Je eden tistih, ki so si nekoliko prikrojili pravila poslovanja, zato je slovenski šport tudi vstopil v gospodarsko krizo z dolgovi. Ti ljudje so včasih v banki brez težav dobili kredit, davčna uprava jim je večkrat pogledala skozi prste, danes pa mi z vzornim poslovanjem ostanemo brez kredita.
Število naših navijačev na tekmah se bo stopnjevalo. boljši kot bodo rezultati, več gledalcev bo prišlo na češko. Marsikdo se bo v hipu odločil, usedel v avto in odpeljal. Bo že kje prespal in kupil karto za slovensko tekmo
Očitno je Matjaž Sekelj do potankosti razvil veščino krmarjenja mimo vseh čeri po razburkanem morju. Se je z njim sploh še mogoče pogovarjati o prihodnosti ljubljanskega kluba ali ima vendarle preveč masla na glavi?
Mislim, da je izgubil vse zaupanje, še posebej pri navijačih kluba. Njegova podoba je danes negativna in za to je kriv sam in nihče drug. V vsem tem času si je naredil slabo uslugo. Verjetno je tudi sam ugotovil, da mu igralci ne verjamejo več. Na drugi strani prihajajo pritožbe agentov v ligi EBEL. Kaj naj še rečem? Zanj je najbolje, da se umakne. Ne sodi več v to zgodbo, predvsem pa je prišel čas, da v Tivoliju očistijo klub. Podobno je bilo tudi na Jesenicah.
V kakšnem odnosu ste z Matjažem?
Že kot igralca nisva podobno delovala. Lahko rečem, da si nisva bila nikoli podobna. Tudi danes je tako. Moj način poslovanja je drugačen. Naj bom v še tako velikih dolgovih in naj bo še tako težek položaj, vedno bom človeka poklical in se z njim skušal dogovoriti. Verjamem, da je to vedno mogoče. Ko sem prišel na zvezo, sem se soočil z dolgovi do dobaviteljev, trenerjev in do igralcev, tudi svojih kolegov. Z vsakim sem se pogovoril in mu brez ovinkarjenja povedal, da je prednostna naloga, da naredimo dober produkt, da članski reprezentanci ustvarimo dobre pogoje za delo, kar bo posledično prineslo denar. Šele potem bomo lahko poplačali dolgove. Nismo imeli niti ene izvršbe. Skratka, vse se da dogovoriti. Vendar če se ne javljaš na telefonske klice, če si aroganten, to ne gre. Matjaž Sekelj ima prav takšen nastop, s katerim si je napravil slabo uslugo.
Kakšna je v tem trenutku finančna podoba HZS?
Zveza je prvič pod milijonom negativnega društvenega sklada. Uredili smo še zadnjo stvar iz preteklega obdobja, iz leta 2011. S hotelom Astoria smo se dogovorili za poplačilo dolga, ampak to je v okviru 10.000 evrov.
Kaj pa dolg do igralcev?
Do igralcev smo vse poravnali, morda imamo kakšno odprto postavko le do selektorja. Ko mi je Matjaž Rakovec ponudil delo na zvezi, sem postavil pogoj, da razvijem svojo zgodbo. Želel sem imeti štiri leta miru. Rekel mi je, da mi maksimalno zaupa in da naj naredim stvari tako, kot sem si jih zamislil. Za to sem mu hvaležen.
Odnos med zvezo in igralci včasih ni bil takšen, kot je danes.
Najprej sem se pogovoril s starejšimi igralci, kot so Kristan, Razingar, brata Rodman ... Igrajo v tujini, zato sem se moral zapeljati v Zagreb ali na Dunaj. Prejšnji selektor John Harrington jih je dal na stranski tir. Na svetovnem prvenstvu v Ljubljani je sicer reprezentanco pripeljal nazaj v elitno skupino, vendar je napovedal, da bo prečrtal starejše in pripeljal nove igralce. Vprašal sem ga, ali je naredil analizo. Vprašal sem ga tudi, o katerih novih igralcih govori. Nismo ZDA, naš trg ni velik. Brez starejših igralcev ne moremo igrati. Potrebujemo čas, da naredimo nove igralce. Treba je vedeti, da je bil olimpijski prvak. To je bil tisti čudež na ledu, ko so ameriški študentje presenetljivo premagali Sovjetsko zvezo. Zamislil si je, da bo tudi pri nas naredil isto zgodbo. Vendar ne gre tako. Naši starejši igralci so še vedno nosilci. Skratka, odšel sem k Harringtonu v Asiago in z njim prekinil sodelovanje. Še pred tem sem Matjaža Kopitarja vprašal, ali je pripravljen prevzeti selektorski položaj, in mu v isti sapi dejal, da bodo izplačila zamujala. Denarja ni, položaj je pač takšen, kot je. Karte so bile z moje strani povsem odprte. Pristal je in potem reprezentanco res prevzel z decembrskim turnirjem.
Kako bi ocenili delo v reprezentanci v teh štirih letih?
Izkazalo se je, da smo naredili velik korak naprej. Selektor ima danes sladke skrbi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo, če bi se takrat res odpovedali Kristanu, Razingarju, bratoma Rodman, Kranjcu ... Če jih ne bi bilo zraven, Slovenije ne bi bilo na olimpijskih igrah. Ti fantje so bili nosilci v Sočiju in so še danes v ekipi. Čeprav je bil s selektorjem dogovor takšen, da bo kakšna njegova plača zamujala, se to v glavnem ne dogaja. Je pa res, da sem mu obenem obljubil, da igralci takšnih težav ne bodo imeli. Dal sem mu besedo, da pri njih težav ne bo, ne z izplačili ne z opremo. Z ničimer. Tukaj ne mislimo varčevati. Mislim, da to trenerju veliko pomeni, saj ne more narediti ničesar, če ima v ekipi nezadovoljne igralce, ki za nameček razmišljajo o stavki. Rekel sem mu, da bodo igralci imeli zelo dobre pogoje za delo, saj bomo v to vložili denar. Rekel sem mu tudi, da bodo morda – ravno zaradi tega – tu ali tam plače zamujale tebi, meni in ostalim v pisarni. Administracija je le podpora igralcem. Njih vidijo navijači in sponzorji. Vedno mora biti tako. Ljudje v pisarnah lahko počakamo na denar, če je treba.
Torej ni več nejasnosti okoli premij za nastop na velikih tekmovanjih. Ste fantom izplačali denar za lanske igre?
Igralcem smo takoj vse plačali. Tudi za letošnje svetovno prvenstvo je že vse dogovorjeno. Letos so igralci prišli z željo po nekoliko večji številki. Na predsedstvu sem povedal, da sem pravzaprav vesel, da sploh igrajo. Če njihove želje lahko izpolnimo, jih tudi bomo. Ker si zaslužijo. Če pa tega ne morem izpolniti, niti ne bom obljubljal. Rajši rečem, da nimam.
Koliko je torej vreden obstanek v elitni skupini svetovnega hokeja?
O številkah na tem mestu ne želim govoriti. Ampak nimam skrivnosti. Če tako želijo igralci, naj kar sami povejo. Smo pa vse številke dali v pogodbo in vsi igralci so se podpisali.
Kakšen je status slovenskega hokeja v mednarodnih krogih, potem ko je reprezentanca stalno na robu elitne skupine, na olimpijskih igrah pa se je celo uvrstila v četrtfinale?
Stvari se začnejo premikati z leti. Vse je treba zgraditi. Normalno je, da so nas na začetku vsi gledali bolj postrani. Marsikaj se je dogajalo med prejšnjim vodstvom in mednarodno zvezo. To ni bilo v redu, saj imamo tožbo do prejšnjega vodstva in neporavnane račune z mednarodno zvezo. Čeprav nam gre ta v zadnjem času precej na roko, ko jo včasih prosimo za predčasno plačilo. V prejšnjem obdobju so bili napačno zastavljeni posli okoli teve in marketinških pravic. Prejšnje vodstvo HZS jih je prodalo do leta 2017, torej na to današnje vodstvo nima vpliva. Težava je v tem, da je prejšnje vodstvo pravice prodalo, ni pa jih plačalo. Ves posel pa je imelo speljano na privatno podjetje. Te pravice se zdaj plačujejo kar z našega računa, vendar nimamo nič od tega. To je spor, ki ga imamo zdaj pravzaprav z ljudmi z mednarodne zveze, ki nas kar malo postrani gledajo. Enako kot Američani, ki so malo užaljeni, ker sem odpustil Harringtona. Zato tudi ne igramo prijateljskih tekem z ZDA. Ker se z nami ne želijo dogovoriti. Ampak brez teh stvari ne bi bilo uspeha. Na to gledam tako, češ da je slovenski hokej uspel.
Na bojni nogi ste se znašli tudi z Olimpijskim komitejem Slovenije.
Šlo je za razdelitev sredstev in izstopil sem iz strokovnega sveta za vrhunski šport. Povedal sem jim svoje in odšel. Nisem politik in politične povezave me ne zanimajo. Gre se mi le za to, da ima HZS stvaren odstotek sredstev od tega, ne pa da se tam nekaj dogovarjamo in da bom potem miren, češ da sem se nekaj dogovoril. Zanima me samo hokej.
Mar ne bi bilo bolje, da bi ostali v tem strokovnem svetu in skušali združiti moči s predstavniki ostalih moštvenih športov?
Zdaj se je to res zgodilo. Čim sem izstopil, se je začelo premikati na bolje. Prej se nihče nikoli ni oglasil, jaz pa sem se že na prvem sestanku. Naš predsednik Matjaž Rakovec je bil tri leta v izvršnem odboru OKS, vendar ni uspel nič narediti. Stalno je bil proti, pa je šel vlak naprej. HZS ni dobila enega evra več, ker je bil v izvršnem odboru. Ko je bilo glasovanje, so ga pač preglasovali. Tako kot so na tem sestanku mene. Takšen je ustroj v OKS-ju. Na glas sem povedal, da se ne strinjam s stvarmi in da jih ne bom podpiral. V olimpijskem komiteju pravijo, da denarja ne dajejo oni. To vsi vemo, vendar sprejemajo pogoje, pod katerimi bosta fundacija in ministrstvo denar delila. In kaj je največji absurd? OKS najprej določi pogoje za pridobitev denarja, potem pa kar sam kandidira za ta denar. Pod istimi pogoji kot denimo HZS. S takšno politiko se ne strinjam, tudi s takšno razdelitvijo denarja se ne strinjam, zato se bom pritožil.
Je vaš izstop iz strokovnega sveta za vrhunski šport nepreklicen?
Ko mi je naš predsednik rekel, naj bom v tem strokovnem svetu, sem se vprašal, kakšen smisel ima to. Tako ali tako bodo pri glasovanju vsi proti meni. Ko se je to prvič zgodilo, sem takoj videl, kam to pelje. Moj odstop je nepreklicen. Naredil bom vse, da bo HZS poslovala čim boljše. In to v odnosu do države, IIHF ali OKS. Ne vem, kaj se bo zdaj zgodilo glede tega. Ne vem, ali bo v tem svetu sedel nekdo drug s HZS. Naj preverijo, kako je s tem. Vem pa, da ne bi bilo nobenega odziva, če ne bi bilo mojega odstopa. Tako pa je bil odziv precejšnji. Navsezadnje se je zgodilo prvič, da so sistem razdelitve športov, po katerem naj bi se delil denar, na posvetu zavrnili.
Kaj še zamerite Olimpijskemu komiteju?
Dejstvo je, da so nas olimpijske igre v Sočiju potegnile v finančni minus. Mogli smo doplačati za opremo in še marsikaj drugega, na drugi strani pa mesec pred igrami in mesec po njih nismo mogli oglaševati svojih sponzorjev. OKS nam je sicer nakazal nekaj denarja, češ, toliko imate in to je to. Težko razumem, da so nas ljudje iz OKS-ja spraševali, ali v hokejski reprezentanci res mora biti toliko hokejistov in če ti res morajo imeti toliko palic. Ali naj predlagam IIHF, da naj zmanjša število igralcev v ekipi na petnajst? Ali naj rečem Anžetu Kopitarju, da bo imel na prvenstvu le dve palici? Na olimpijskih igrah je HZS izgubila precej denarja, čez dva meseca pa smo imeli dodatne stroške s potjo na svetovno prvenstvo v Južni Koreji. Komaj shajamo in na računu nimamo milijonov. Takšne stvari nas spravijo iz tira.
Svetovno prvenstvo elitne skupine je pred vrati. Kakšne so vaše želje, pričakovanja, navsezadnje cilji?
Ko sem rekel, da bomo šli na olimpijske igre, so se mi vsi smejali. To je bil moj cilj. Kot igralec sem vse osvojil. Zmagal sem milijon derbijev, toliko sem jih tudi izgubil, uvrstil sem se v elitno skupino, iz nje izpadel, pa se vanjo vrnil, olimpijskih iger pa nisem videl od blizu. Sedmo mesto v Sočiju je bila tako ali tako znanstvena fantastika. Zdaj smo prišli v fazo, ki ne bo dolgo trajala. V ekipi imamo najboljše igralce, ki lahko naredijo vrhunski rezultat. Imamo mlade in stare, imamo enhaelovce in kahaelovce. Vsi igrajo zelo dobro v svojih klubih. Imamo sinergijo. Žal to ne bo dolgo trajalo. Letos pričakujem velik uspeh. Ne želim biti natančnejši, da ne bodo rekli, da sem nor.
Velik uspeh pač ne more biti "obstanek" v družbi najboljših, mar ne?
Četrtfinale je s to reprezentanco dosegljivo. Ravno zaradi tega se tudi borim, da bi imeli igralci najboljše pogoje za delo. Če dosežejo velik uspeh, bo to dobro vplivalo na klube. Tudi finančno. Če od mednarodne zveze dobimo sredstva, bo šel delež tudi v klube.
Letošnje svetovno prvenstvo bo na Češkem. Lokacija je odlična priložnost za množično romanje slovenskih navijačev.
Morda je bila Bratislava celo boljša, sicer pa je ta lokacija seveda odlična. Češka je dostopna, saj je od Slovenije oddaljena 600 kilometrov. Če je res sila, se je mogoče v enem dnevu peljati na tekmo in nazaj domov. Število naših navijačev na tekmah se bo stopnjevalo. Boljši kot bodo rezultati, več gledalcev bo prišlo na Češko. Tudi tisti, ki danes še ne razmišljajo, da bi šli na kakšno tekmo, se bodo lahko v hipu odločili, usedli v avto in odpeljali. Bodo že kje prespali, kupili karto za slovensko tekmo in nekaj spili. Cene na Češkem niso tako visoke, kot so bile denimo v Skandinaviji. Skratka, evforija se bo stopnjevala. Z dobrimi slovenskimi igrami utegne biti število slovenskih navijačev veliko presenečenje. Je pa kratka pot od junaka do bedaka. Seveda je mogoč tudi drugačen scenarij, o katerem pa ne razmišljam. Po naravi sem namreč zelo pozitiven človek. Takšen sem bil že kot igralec. Če si pozitivno naravnan, se ti dobre zgodbe tudi res zgodijo.
Je torej vprašanje, ali boste kandidirali za organizacijo svetovnega prvenstva 2016, povsem odveč?
Kandidirali bi za organizacijo prvenstva v elitni skupini, vendar na žalost dvorana v Stožicah ni primerna (smeh).
