Skoraj dva meseca sta minila od datuma, ki si ga bo Mitja za vselej zapomnil. Pa ne zato, ker se je v soboto, 19. septembra, začelo najboljše francosko prvenstvo, v katerem je to sezono prvič oblekel dres Lyona, temveč zato, ker se je sezona zanj na tisti dan končala.
Na uvodni tekmi jo je nekdanji reprezentant – nazadnje je v slovenskem dresu drsal na SP v Bratislavi leta 2011 – hudo skupil, ko ga je tekmec med napadalno akcijo najprej močno udaril, nato pa je z vso hitrostjo priletel še v ogrado. Naš sogovornik je tako na površini petih centimetrov utrpel kar petkratni zlom nadlahti, hkrati je šlo za odprti zlom nadlahti, zlomil pa si je tudi komolec leve roke.
NEKAJ PANIKE PO OPERACIJI
Čeprav je poškodba daleč (v bistvu dlje skoraj ne gre) od tega, da bi spadala med povprečne, Mitja kljub vsemu, kar je do zdaj preživel, pravi, da je imel tudi nekaj sreče: "Lahko bi se končalo veliko huje."
"Razlagali so mi, da imam precej sreče, da je roka ostala tako funkcionalna. Ko je zlomljena na tak način in tolikokrat, je relativno velika možnost, da je živčevje tako okvarjeno, da roka ni več uporabna. Zaradi tega je bilo po operaciji kar nekaj panike, ker nismo vedeli, kako bo," je pojasnil, ko smo se prejšnji teden sestali na Bledu, kjer smo ga spremljali tudi pri eni od terapij.
Danes je na prvi pogled videti že zelo v redu. Bolj ali manj se normalno premika, čeprav smo opazili, da je med našim kasnejšim pogovorom ob machiattu njegova leva roka večinoma počivala ob njegovem telesu.
Čutil sem, da je kost pogledala skozi kožo. Prvo minuto niti ni toliko bolelo, bolj sem razmišljal o tem, da ne morem verjeti, kaj se mi dogaja. Groza me je bilo, da me bodo dali na nosila in me slačili. Dve uri muk.
DVE URI MUK
Šivic pravi, da je pred slabima dvema mesecema takoj, ko je priletel v ogrado, vedel, kaj ga je doletelo. "Čutil sem, da je kost pogledala skozi kožo. Prvo minuto niti ni toliko bolelo, bolj sem razmišljal o tem, da ne morem verjeti, kaj se mi dogaja. Ker sem si nekoč podobno zlomil nogo, sem vedel, kaj me čaka, že od teh prvih trenutkov sem komaj čakal, da bo operacija za mano. Groza me je bilo, da me bodo dali na nosila in me slačili. Dve uri muk. V tistem trenutku je bila to moja največja bojazen," se je spomnil hokejist, ki že deveto sezono živi in igra v Franciji.
In bal se je upravičeno. Doživel je največjo bolečino v življenju. "Nedvomno," nam je pokimal. "Takoj so me opozorili, da ta kost, poleg stegenske, najbolj boli. Bilo je kar hudo. Zavesti nisem izgubil, vsaj spomnim se ne. Jokal nisem, ali pa mogoče le malo, ko je v bolnišnico prvič prišla moja partnerica Andrejka. Ampak to je bilo zaradi tega, ker nisem mogel verjeti, kaj se dogaja," se je spominjal Šive.
Hokejist, ki je bil kriv za poškodbo, se ni opravičil
Eden najbolj izkušenih članov Epinala, 35-letni Čeh Tomaš Klouček, je bil tisti, ki je Mitja udaril in porinil v ogrado. A za to se ni niti opravičil. "Po navadi se opravičimo. Nalete delamo z namenom, a nikoli tega ne narediš z razlogom, da bi koga poškodoval, še posebej pa tako hudo. Pričakoval sem opravičilo, navsezadnje gre za starejšega igralca, ki je igral v ligi NHL in ligi KHL, pa ga ni bilo. Na moji strani ostaja nekaj grenkega priokusa."
Mitja je prestal dve operaciji. Prvo še isti večer, ko je bil poškodovan, drugo dve noči kasneje. Poškodba je bila tako zapletena, da si dežurni kirurgi preprosto niso upali poseči v njegovo telo, zato so mu jo sprva le utrdili s posebnimi železnimi zunanjimi stabilizatorji. "Takoj po tekmi so me operirali le začasno. Prvi kirurg ni imel zadostnega znanja ali pa si kosti ni upal popraviti, ker je bilo preveč zahtevno. V ponedeljek je sledila operacija, s katero so roko super popravili," je pojasnil Mitja, ki je na operacijski mizi ležal šest ur. Zbudil se je, ko so mu v roko z nekaj desetimi vijaki pritrdili dve ploščici.
KOT ČETRTI OTROK
Po devetih dneh so ga izpustili iz bolnišnice, naslednjih deset pa nato še zdaleč ni bilo prijetnih. Mitja je pojasnil, da je on moral prestajati le bolečino, veliko večje breme pa je bilo Andrejkino. Njuna družina šteje pet članov, od treh otrok je najmlajši Gaber star le tri mesece. "Kar naenkrat je morala skrbeti za štiri 'otroke'. Nič nisem mogel obleči, nisem se mogel oprhati, ko sem vstal, se mi je vrtelo ... Zdaj že sam lahko obujem nogavice," se je z nasmeškom pohvalil naš sogovornik, a dodal, da še vedno težko zreže zrezek.
Roko sem namestil na več vzglavnikov in tako je globoko zaspala. Sam sem se neverjetno potil, zaradi bolečin, nepremičnosti. Vsako noč sem se moral dvakrat preobleči.
V prvih dneh prihoda domov je trpel predvsem ponoči: "Noči so bile grozne. Spati sem moral nepremično. Roko sem namestil na več vzglavnikov in tako je tudi roka globoko zaspala. Sam sem se neverjetno potil, zaradi bolečin, zaradi nepremičnosti. Vsako noč sem se moral dvakrat preobleči. Še zdaj se zbujam, vedno nekako ob 5. uri zjutraj, in vsakič bi najraje kar vstal, ker me roka še vedno boli."
HČERKA PONOSNO RAZLAGA, DA SE JE OČI POLOMIL
Vprašali smo ga, kako so vse to dogajanje okoli očka dojeli njegovi otroci, ob Gabru ima Mitja še šestletno hčerko Enjo in dveletnega Brina. V njegovo bolnišnično sobo sploh niso prišli, so se pa zamotili po svoje. "Slišal sem jih na hodniku, kjer so vsi veseli igrali nogomet," se je nasmehnil: "Sinova sta še premajhna, da bi sploh dojela, Enja pa me vedno vpraša, katera roka je poškodovana. Tudi sama tako ne ve čisto, za kaj gre. Ona samo ponosno razlaga, da se je oči polomil."
Sinova sta še premajhna, da bi sploh dojela, Enja pa me vedno vpraša, katera roka je poškodovana. Tudi sama tako ne ve čisto, za kaj gre. Ona samo ponosno razlaga, da se je oči polomil.
Mitja danes priznava, da je bil po operaciji precej optimističen. Dejal si je, da bo tri mesece dovolj in bo že na ledu, kirurg specialist pa ga je postavil na realna tla z podvojenim trajanjem okrevanja. Ima pa še en razlog za strah. "Ker mišica nikjer več ni bila pritrjena na kost, kar je nujno za zdravljenje kosti, obstaja možnost, da bi imel čez kakšen mesec novo operacijo, s katero bi mi mišico pritrdili na kost, če se to ne bo zgodilo samo od sebe," je razložil Šivic, a dodal, da zdravniki ne verjamejo, da bo to potrebno: "Večja verjetnost je, da bom čez čas moral na operacijo komolca, ker ga ne bom mogel popolnoma iztegniti."
NAJETI STROJ ZA RAZGIBAVANJE
V preteklih tednih je prestal mnogo ur takih in drugačnih terapij. Pravi, da je v Lyonu za to super poskrbljeno, v Sloveniji pa se je veliko družil z večletno fizioterapevtko naše članske reprezentance Manco Marc Globevnik. Z Mitjem smo se prvič sestali, ko je ležal na njeni mizi. "Terapija se je začela le s stiskanjem dlani in kratkimi sprehodi po hodnikih bolnišnice. Doma sem sprva le počival, potem pa sem, to je v Franciji z dovoljenjem kirurga možno, najel poseben stroj za razgibavanje komolca. Roko daš v ta stroj in on ti jo čisto počasi premika," je enega od korakov na poti k ozdravljenju opisal Šive: "Najtežje je bilo, ko mi je fizioterapevt prvič približno petkrat roko premaknil za nekaj stopinj. Ko se roka po toliko tednih mirovanja začne premikati … Zaradi tega občutka mi je postalo slabo. Ostalo ni bilo ne vem kako boleče."
VNETO DESNO KOLENO
Kdorkoli pozna Mitja, ve, da gre za človeka, ki nikoli ne more biti pri miru, saj je športnik po duši. Včasih kar prevelik. Med rehabilitacijo leve roke mu je tako uspelo, da si je vnel še desno koleno. Od fizioterapevta v Lyonu je "izsilil" dovoljenje, da se je lahko nekajkrat na šestkilometrski razdalji sprehodil od doma do dvorane in nazaj. "Malo sem pretiraval v tempu, nisem mogel iz svoje kože in tako se mi je vnelo desno koleno. Ob terapiji na levi roki sva nato hkrati zdravila še desno koleno," se je v smehu za glavo prijel naš sogovornik.
NE UPAM SI REČI, TO JE TO
Seveda smo se dotaknili tudi njegove hokejske prihodnosti. "Vprašanje je, ali bom sploh še igral ali ne," nas je v določeni meri kar presenetil. "Pa ne zaradi roke," je nadaljeval.
Pravi, da je o tem razmišljal že zadnje tri sezone. Pred vsako si je dejal, da bo, če se bo ta srečno izšla, nadaljeval, sicer pač ne. "Lani oktobra sem si rekel, ta je zadnja. A ko si to rečeš, potem, vsaj mislim tako, postaneš neobremenjen s tem, kako se boš odrezal, sproščen si, uživaš, se ne obremenjuješ. Potem se je izkazalo, da je bila ta sezona najboljša v življenju in tako je težko reči: konec je," je razlagal nekdanji napadalec Briançona in Grenobla. Ko je lani nato prišla še ponudba Lyona, je dojel, da drsalk še ne bo obesil na klin. A več kot enoletne pogodbe ni želel podpisati.
"Zdaj ne upam reči, da je to to. Tega ne bom rekel. Niti si ne dovolim, da bosta komolec in roka zahtevala, naj zaradi njiju neham igrati. Hočem se toliko pozdraviti, da sem se sposoben fizično pripraviti na naslednjo sezono," je zatrdil Mitja, ki je čez to sezono že naredil križ: "Rad bi se tako pozdravil, da bi naslednjo sezono lahko rekel, da bom, če bom nehal igrati, to naredil, ker to hočem, in ne, ker sem v to prisiljen."
