Za Švicarja je to druga zmaga na grand slamih po lanskem slavju v Avstraliji. Đoković pa je tako tudi letos neuspešno lovil edino manjkajočo lovoriko na štirih največjih turnirjih na svetu, saj v Parizu še nikoli ni zmagal.
Zdaj se mnogi sprašujejo, kdaj bo Nole sploh osvojil lovoriki na igriščih Roland Garrosa, če je ni letos; v letu, ko je bil Rafael Nadal v slabi formi, ko je Roger Federer z mislimi že nekje drugje, ko Andy Murray kljub vsemu na pesku še ni tako dober, da bi bil lahko kos najboljšemu.
Verjetno smo najboljši dvoboj odprtega prvenstva Francije videli prav v polfinalu, ko sta med seboj igrala Đoković in Murray. Dva dneva, potem ko je petkov obračun prekinila napoved viharja, sta oba neusmiljeno mlatila po žogici. Na koncu je po več kot štirih urah v soboto popoldne s 6:3, 6:3, 5:7, 5:7 in 6:1 slavil Nole.
"Dobro sem se počutil, a Andy se je izkazal za izjemno trdoživega nasprotnika. Njegov servis je deloval res dobro, zato sem vedel, da bo do konca še težka," je po sobotni zmagi dejal prvi igralec sveta, ki pa se je hkrati zavedal, da bo v nedeljskem finalu prikrajšan za kakšnih deset ur počitka.
Tudi zato je hitro odšel na obvezno novinarsko konferenco in se tudi hitro poslovil z opravičilom, da potrebuje čas za regeneracijo.
Kar nekako v zraku je viselo, da bi bil lahko Wawrinka previsoka ovira za izjemnega Đokovića, ki je v tej sezoni do včerajšnjega finala izgubil vsega dva dvoboja. Nole je v dvoboju proti Britancu izgubil ogromno moči, predvsem pa je bil po zmagi nad Murrayjem psihično utrujen. Poleg vsega je bil v velikem finalu veliki favorit, poleg vsega pa je bil to edini grand slam, ki ga Nole še ni osvojil.
Ne da je bilo vse skupaj pretežko breme za Beograjčana, toda kombinacija telesne in psihične utrujenosti je privedla do tega, da je Đokoviću v nekaterih trenutkih padla zbranost, kar pa je bilo dovolj za včeraj res dobrega Stana Wawrinko. Slednji se je zavedal, da bo moral izjemno, kar najbolje v svoji karieri na pesku, odigrati vsaj tri nize in to mu je ob Noletovi pomoči tudi uspelo.
Zdi se, da je bil morda celo odločilen Stanov udarec za končno zmago – backhand ob vzdolžni črti – v četrtem nizu, ko je imel Đoković priložnost za break. Nole je z nejevero samo s pogledom spremljal, kaj je uspelo Švicarju, in zdelo se je, da se je v tistem trenutku zavedel, da mu tudi letos ni usojeno zmagati na peščenem grand slamu. Đoković je bil tretjič v finalu Roland Garrosa in še tretjič je osrednje igrišče zapuščal sklonjene glave ter razočarano obsedel na stolu ob robu igrišča.
A tudi solze razočaranja so se hitro posušile. Gledalci so ga kljub porazu nagradili z dolgim aplavzom, kljub razočaranju pa se je za podporo v Parizu zahvalil s cmokom v grlu. Tudi njega se je dotaknilo in skoraj so mu prišle solze v oči, kako ga v Parizu spoštujejo in da je bilo mnogim, tako kot njemu samemu, žal, da je pokal treh mušketirjev vsaj za eno leto zanj še vedno nedotakljiv.
Hlače, ki so obnorele svet
Stan Wawrinka je poleg odličnega tenisa poskrbel, da je bil v središču pozornosti tudi s hlačami. Niti komentatorja na Eurosportu nista mogla mimo tega, da ne bi omenila Stanove poletne pižame. Res je, da je Yonexova kombinacija oblačil precej nekonvencionalna, vsekakor pa so Stanove hlače obnorele svet.
"Čestitke Wawrinki za odlično predstavo. Pokazal je več poguma, že po prihodu na igrišče je pokazal veliko željo. Menjal je ritem, taktično je bil odličen. Zame je to še ena zamujena priložnost. Žal. Dal sem vse od sebe, potrudil sem se, a ni šlo. So stvari, ki so v življenju pomembnejše kot zmage. To sta značaj in spoštovanje – Stan, ti si velik šampion z velikim srcem," je dejal Đoković.
Razumljivo precej bolj zadovoljen je bil Wawrinka. Pred finalom ni bil favorit, čeprav je letos v Parizu dokazal, da nanj tekmeci ne morejo gledati zviška. "To je bil dvoboj mojega življenja. Proti Novaku je vedno izjemno težko igrati, saj je pravi šampion. Zame je to izjemen trenutek. Rad bi se zahvalil svojemu trenerju Magnusu Normanu. Dvakrat je igral v finalu, ne da bi slavil, zato je ta zmaga tudi njegova," je dejal Švicar, ki počasi stopa iz sence slavnejšega rojaka Federerja. Poleg prestižne zmage se bo lahko razveselil še zajetnega deleža nagradnega sklada, dobil bo 1,8 milijona evrov.
Za Đokovića, ki je pred današnjim finalom dobil 17 od 20 medsebojnih dvobojev, je bil poraz trpek tudi zato, ker je klonil šele tretjič v 41 letošnjih nastopih.
Zdaj se igralci selijo na travo in lahko se že veselimo finala na sveti travi Murray – Đoković, ali pa bo Stanimal pokazal, da je dejansko dozorel v velikega igralca.
