Denar ali zdravje?

Leta 2010 je moral na operacijo desnega zapestja, zaradi česar je izpustil velik del sezone, saj je okreval dolgih osem mesecev. Ko je prebrodil to oviro in se postavil nazaj na noge, je bila njegova kariera v vzponu. Mlad, 25-letni Argentinec je po vrnitvi osvojil kar 11 naslovov na turnirjih ATP. Toda letos je usoda ponovno preprečila njegov vzpon na teniški vrh.

Na odprtem prvenstvu Avstralije v Melbournu je po porazu v drugem krogu proti Špancu Robertu Bautista Agutu povedal, da mu je zdravnik predlagal podobno operacijo še za drugo zapestje. Zapestje na levi roki sicer ni toliko obremenjeno, saj z njim ne drži loparja, vendar za nobeno poškodbo ni dobro, da ostane nezdravljena.

V podobnem položaju kot Argentinec se znajde kar nekaj športnikov. Seveda so takšne in drugačne poškodbe, lažje ali hujše, del športne kariere. Poraja pa se vprašanje, ali je vredno vztrajati in prestajati tako fizično kot psihično naporno zdravljenje ter s tem tvegati, da bodo poškodbe pustile vpliv na normalno življenje tudi po koncu športne kariere.

Zagotovo bi bil odgovor pritrdilen, če bi vprašali alpskega smučarja Ivico Kostelića, ki je rekorder v številu operacij v športni karieri. Zaradi poškodbe kolena je bil na operacijski mizi že desetkrat. A Hrvat vztraja pri smučanju in ni obupal.

In zakaj bi? Ne nazadnje ga motivira zmaga v svetovnem pokalu, kolajna na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah, vse to pa nas vodi k denarju, ki športniku zagotavlja udobje in uživanje v drobnih radostih.

Hude poškodbe so seveda sestavni del športa, le da je pri nekaterih stopnja tveganja višja in pogostejša. Alpsko smučanje in tenis sta le dva izmed številnih športov, pri katerih obstaja velika verjetnost, da zaradi težav s kolenom pristanete pod kirurškim nožem. Seveda se stopnja tveganja, ki so jo športniki pripravljeni sprejeti, povečuje glede na njihovo kakovost in potencialni zaslužek. Je pa dejstvo, da je med športniki več tistih, ki po karieri ostanejo s posledicami poškodb in brez denarja, kot pa tistih, ki so zaslužili milijone.

Posamezniki so včasih po vrnitvi še močnejši in boljši, kot so bili pred poškodbo. Lep zgled za to, kako se napredek v medicini pozna tudi pri zdravljenju hujših poškodb, je zagotovo Rafael Nadal.

Kralj peščenih igrišč, tudi že številka ena svetovnega tenisa, je zaradi poškodbe kolena počival kar sedem mesecev. Po vrnitvi je slavil že na kar nekaj turnirjih in se ponovno vrnil na vrh lestvice ATP (in spet sestopil). Prav Nadalova zgodba je ena takšnih, zaradi kakršnih poškodovani športniki ostanejo motivirani in si pravijo, da je vredno potrpeti in vztrajati.

Del Potro očitno navdih črpa iz zgodb o uspehu. Po svojih poškodbah se vrne in dokazuje, da se z vztrajnostjo lahko daleč pride. Kot kaže, ne prehiteva dogodkov in se na nove izzive dobro pripravi, preden se poda v boj. Vsaj do zdaj mu je to odlično uspevalo. Toda kaj ko se ravno takrat, ko kaže, da gre njegova kariera lahko samo še navzgor, ponovno poškoduje. In spet naredi dva koraka nazaj, preden lahko naredi enega v pravo smer. Tako se vrti v začaranem krogu, a se glede na preteklost zagotovo ne bo uklonil tegobam, ki ga pestijo.