Dugonjić: Pomembno je, da se ne predaš

Tokrat je imel koroški plavalec tudi kanček sreče, da je kljub napakam v finalu za stotinko sekunde ugnal prvega favorita Britanca Adama Peatyja.

Damir Dugonjić se predvsem na obratu ni izšel zavesljaj, zato je zdrsel zadnji del do zidu, podobno se je stegnil v cilj, kjer prihod spet ni bil optimalen. Kljub temu je nastop zadostoval za novo zmago, Prešernovo Zdravljico in najvišjo stopničko na zmagovalnem odru.

"V vodi sem res tekmoval in to mi je najbolj všeč. Napake so bile prisotne, a takrat je pomembno, da ne vržeš puške v koruzo in ne razmišljaš o negativnih zadevah. Ko se zapelješ v obrat razmišljaš, da si morda dobil kanček več počitka, a pravega časa za razmišljanje tako ali tako ni. Važno je, da tekmuješ, da se boriš in ne odnehaš," se tekme spominja 27-letni dvometraš.

MEDALJA OB PRAVEM ČASU
Letošnja medalja je posebna z več vidikov. Tudi zato, ker je Dugonjić na tekmi končno premagal Britanca Adama Peatyja, svetovnega prvaka in rekorderja v velikem bazenu, ki je bil zadnje leto in pol takorekoč vselej prvi človek na svetu v obeh krajših disciplinah prsnega sloga. "To je res dosežek, saj je bil dolgo nepremagan in velja za najbolj vročega in najboljšega prsača ta hip. Če ga prihitiš, pa morda le na treningu, je to veliko zadovoljstvo. Če ga prehitiš še na tekmi, je zadovoljstvo še večje."

Nepremagljivosti v športu ni. "Seveda sem vedel, da sem blizu, do konca sem dal svoj maksimum in vesel sem, da se nisem predal in šel na start nemotiviran kot na primer v Kazanu."

Medalja je v uvodu v olimpijsko sezono prišla ob pravem času. "Zame je pomembna, ker sem medaljo leto in pol vselej zgrešil za malenkost. To ti potem vlije samozavest. Najbolj mi je všeč, da vem, da sem med najboljšimi v Evropi in za kaj več na svetu mi manjka le malo. Pravi čas je prišla. Ob vsem tem vem tudi, da sem boljši v velikem bazenu, saj tukaj na obratu nikakor ne dobim prednosti v primerjavi s tekmeci."

ŠE VEDNO IMA TREMO
Ne glede na številne izkušnje, Dugonjić se za medalje bori že vse od mladinskega evropskega prvenstva leta 2005, pa je pri trenutno prvem slovenskem plavalcu še vedno prisotna trema. "Največ je je zjutraj v predtekmovanju. To imajo verjetno vsi plavalci, seveda eni več, drugi manj. Jutro ti pove, kje si, ali si v formi ali ne. V polfinalu je bilo treme manj, v finalu pa spet nekaj. Malo bolj si zakrčen, želiš si dati vse od sebe, kar morda včasih ni najboljše, a tukaj mi je uspelo in nastope sem uspešno stopnjeval."

Enako kot s tremo je s čestitkami, ki so vedno prisotne, za razliko od treme pa so še kako dobrodošle. "Na družbenih omrežjih jih je bilo res veliko in večini nisem takoj odgovoril zaradi podelitve, medijskih obveznosti, doping kontrole in vsega ostalega, kar prinese medalja. Osebno mi seveda največ pomenijo tiste od žene in od družine, a pomembne so prav vse, saj so vsi moji prijatelji in navijači del tega uspeha."

V Netanyji Dugonjića čaka še 100-metrska tekma, na kateri bo branil bron iz Herninga 2013. "To bo druga zgodba. Mislim, da mi bo medalja na 50 prsno kar pomagala. Če pridem v finale, tam lahko plavam sproščeno. Seveda bodo plavalci drugi, tudi tisti, ki so specialisti za 200 m prsno, zato bo odločala tudi taktika in s trenerjem se bova dogovorila ali začnem hitro, ali zadržano, ampak tudi tam bodo cilji v primeru finala visoki."