Miloš Janša: Predsednik me lahko kadarkoli zamenja

Kje vidite glavni vzrok za ponesrečen nastop na glavni tekmi sezone?
Na tekmi je bilo nekaj konkretnih okoliščin, ki nam niso bile v prid. Razmere so bile na robu regularnosti, iz katerih se lahko izvlečejo le tisti, ki spadajo med kandidate za kolajne. Vsi ostali smo malce odvisni od sreče. Ta sreča ali nesreča pa je spet odvisna od statusa posameznih posadk pred svetovnim prvenstvom, ki ga mi nismo imeli. Ta status vpliva na razporeditev prog na začetku predtekmovanja. Vsi razen lahkega skifa so prvi dan naleteli na počasnejšo progo. Šlo je za krajno prvo progo, ki je bila takrat najslabša. Če se ti nastop ponesreči že prvi dan, se rado zgodi, da se to kot jara kača vleče naprej. Četvercu kot našemu udarnemu čolnu se je prvi nastop ponesrečil, kar je sprožilo razmišljanje, kaj storiti po tem. Odločili smo se za določene rošade znotraj čolna.

Menjavanje mest v čolnu pred začetkom repasaža so člani čolna pozneje ocenili kot napako. Jo kot tako vidite tudi vi?
Težko rečem, ali je bila to napaka ali ne. To smo počeli že na treningih, ko to ni bilo ocenjeno kot napaka. Nekaj smo morali poskusiti. V prvi verziji so fantje nekoliko izgubili samozaupanje, zato smo šli v spremembo, ki pa se ni ravno obnesla. Posledica slabega prvega nastopa je bila spet slaba proga v drugem nastopu. Posadki se je odprlo šele v drugi fazi tekmovanja, resda nekoliko pozno. Za okoliščine, ki so prisotne na tej progi, sem vedel, da pa bodo tako močno vplivale na razplet, vseeno nisem računal. Sprva so organizatorji celo načrtovali "time trial", torej da bi vsak čoln sam prevozil progo in bi potem razpored po progah določili glede na dosežene čase, a se nazadnje za to možnost niso odločili. Morda bi se v tem primeru to drugače izšlo. Finala A po mojem mnenju vseeno ne bi mogli doseči. Vsekakor pa smo imeli višje ambicije in boljše občutke. To se nam je drugače dogajalo že pred EP v Beogradu, tako da je po tej plati sezona res specifična, predvsem po tem, da se zadeve s treningov potem niso realizirale na tekmah. Zame je to še vedno presenečenje.

Luka Špik je ocenil, da je bil to najmočnejši dvojni četverec po tistem, ki je na čelu z Iztokom Čopom osvojil srebro na SP 2005.
S tem bi se kar strinjal, čeprav uvrstitev tega ni pokazala, so pa to pokazali parametri z letošnjih priprav. Glede na te parametre naše napovedi pred začetkom prvenstva niso bile nerealne.

Je zaupanje med vami in veslači še takšno, kot je bilo vsa ta leta, ali ste morda dobili vtis, da zaupanje ni več takšno, kot je bilo prej?
(smeh) Tudi v prejšnjih časih o tem veslačev nisem nikoli spraševal ali se spraševal, ali mi zaupajo ali ne. To je bolj njihovo kot moje področje. V izvedbah treningov nisem imel vtisa, da bi na relaciji s fanti šlo karkoli narobe. Tudi realizacija treningov nikoli ni bila problematična. Neka perspektiva je tudi z moje strani odvisna predvsem od tega, koliko bomo skupaj lahko delali. Je pa res, da se vsakič sproti sprašuješ, ali bomo še skupaj ali ne. Ne glede na to, ali sem jaz izbran za selektorja ali ne, je to za izvedbo povsem nepomembno. Anket na to temo pa nismo delali, kar tudi ne bi bilo najbolj zdravo.

Torej tudi niste zaznali, da bi med vami prišlo do kakšne zasičenosti?
Ta zasičenost je mogoča. Tega se morda sami niti ne zavedamo dovolj. Nedvoumno na to temo ne morem reči ničesar konkretnega, logično pa je, da se, ko se nekaj greš, to vprašanje pojavlja. Nismo ravno vojska, da bi bile nekatere stvari obvezne že po hierarhični lestvici. Res pa je, da neki red mora biti.

Kakšna je vaša pogodba oziroma dogovor z Veslaško zvezo Slovenije?
Pogodbe nimam in je tudi nikoli nisem imel, predsednik Jošt Dolničar pa me je imenoval še do konca tega olimpijskega cikla. Ta tudi nima nobenih posebnih ovir, da tega ne spremeni. Načeloma me lahko zamenja kar vsak teden. Sklepanja kakšnih trdnih pogodb tudi nikoli nisem želel, saj ima to neke večje zaveze. Vedno sem si mislil, da če je v redu, bom delal, če ne, pa tudi ne bom. S tem problemom se bo torej moral ukvarjati predsednik.

Imate vtis, da fantom še lahko ponudite neki svež pristop in kakšno novo idejo, ali ste vse, kar jim lahko še ponudite, že potrošili?
Menim, da lahko še brez težav nadaljujem delo. Težave smo že imeli tudi v preteklosti, denimo pred OI v Londonu, a smo jih uspešno rešili. Vedno sem se sproti moral spraševati, ali je način dela ustrezen. Tudi zdaj se bomo morali ukvarjati s tem, ali je periodizacija, ki jo uporabljamo, ustrezna ali ne. Imel sem dva interna kritika, enega iz trenerskih in enega iz veslaških vrst. Rekel sem, naj na veslaškem seminarju povesta, kaj ju moti, a smo tam ugotovili, da nihče ni segel zunaj že uveljavljenega koncepta. Prav veliko zelo drugačnih možnosti pa niti ni. Sprememba metod treniranja, ki so vedno mogoče, še ni sprememba sistema. Slišal sem tudi že kritike, da sem bil včasih bolj strog in zahteven, kot sem to zdaj, kar je tudi mogoče, čeprav osebno nimam takega vtisa.

Koliko pa je v Sloveniji še veslaških trenerjev, sploh takšnih, ki bi lahko stopili v vaše čevlje, seveda tudi ob vaši pomoči?
Na Bledu sta to nekdanja veslača Robert Krašovec in Miha Pirih, ki delujeta prek panožnih športnih šol in sta profesionalca. Včasih se da tudi reči, da če bi jim jaz dal priložnost, ne ravno le njima, bi lahko delali. Ta priložnost bo enkrat že prišla, morda še letos. Večja težava je v tem, da nas je trenerjev za stalno angažiranje v bistvu premalo. Na papirju jih je v Sloveniji sicer veliko, dve izobraževanji je prek evropskih skladov financiral olimpijski komite, ki tudi podeli licenco. Druga stvar je, da vsi nimajo priložnosti, da bi delali s polno paro, saj vsi niso profesionalci. Neposredne povezave s številom trenerjev in rezultati pa v bistvu ni.