Videli smo, da ste bili po Janjini zmagi precej ganjeni, potočili ste tudi nekaj solz. Je bilo to prvič ali se vam je po kakšni njeni tekmi to že kdaj primerilo?
To se mi definitivno ni zgodilo prvič. Solzen sem bil tudi po Tokiu in še kakšni drugi tekmi, a tokrat je bil glede na vso situacijo in vse, kar je sama prestajala skozi to tekmo, tako kot pred kot med njo, to res izbruh čustev. Malokdo razume, skozi kaj vse gre Janja na praktično vsaki tekmi, na takšni pa še toliko bolj. Biti v takšni vlogi, v kakršni je ona, in potem to oddelati tako, kot to počne ona, je preprosto neverjetno. Bilo je težko tako zanjo kot tudi zame, tako da so bila čustva na koncu potem takšna, kot so bila.
Koliko ste se dejansko prestrašili po njenih težavah s prstom na zadnjem balvanu?
Točno stanje njenega prsta bo znano šele, ko ga bodo res dejansko dobro pregledali, saj za to enostavno še ni bilo časa. Po tej situaciji smo skušali ostati mirni, kot se to da. Če bi zaradi tega prsta začel zganjati paniko, bi se vse skupaj podrlo. Tako smo ostali mirni, ona je tako ali tako rekla, da bo oddelala svoje. Po kratkem plezanju po balvanih pred težavnostjo sem nekako ocenil, da je njeno stanje v redu in da je dejansko sposobna plezati. Trudili smo se odreagirati čim bolj sproščeno, fizioterapevt je napravil kratek postopek, malce je vse skupaj preveril, tako da je bilo potem vse tako, kot mora biti.
Kot je Janja dejala sama, je bila po balvanskem delu zaradi prsta v šoku in jokala. Kako ste jo uspeli pomiriti?
To mi je uspelo že samo s tem, da sem ostal miren. S fizioterapevtom sva, ko smo bili v izolaciji, odreagirala tako, da je ona videla, da je vse v najlepšem redu, tako da ni bila v dodatnem stresu. Kakšnih posebnih besed ni bilo, saj zanje ni bilo niti časa.
Ste v kakšnem trenutku morda podvomili, da ji lahko ne bi uspelo zmagati?
Ne, nikoli. V to sem ves čas verjel. Videl sem tudi, da je smer takšna, kot je bila, torej lahka, in vedel, da bo do tja kot ostale tudi ona zagotovo splezala, tudi če bi ji manjkalo pet prstov. Tako ni bilo niti najmanjšega dvoma, da ji to ne bi uspelo.
Po polfinalu ste bili kritični do težavnosti smeri, ki so se vam za OI zdele prelahke. Kaj bi rekli za finalne?
Popolnoma isto! Predvsem to velja za balvane, ki skozi celotno tekmo niso bili na ravni olimpijskih iger. Poznam postavljavce in vem, kaj je bila njihova glavna naloga in cilj. Ti balvani dejansko niso bili dovolj zahtevni. Če bi to bili, bi bila razlika med Janjo in ostalimi zagotovo bistveno večja.
Če se ne bi udarila v prst, verjamete, da bi zagotovo dosegla vrh tudi na četrtem balvanu?
Dvesto odstotno!
In kako z njo zdaj najprej? Imate sploh že kakšne načrte?
Zagotovo je najprej na vrsti počitek. Po vsem, kar je šla skozi in realizirala, je to prvo in edino, kar zdaj potrebuje. Evropsko prvenstvo konec avgusta v Villarsu definitivno odpade, saj že od samega začetka ni bilo v načrtu. Vsekakor pa bo nastopila 6. in 7. septembra na svetovnemu pokalu v Kopru.
Bo Koper še njena edina resnejša tekma v tem letu? V svetovnem pokalu sledita še balvanska tekma v Pragi ter v začetku oktobra finale vseh disciplin v Seulu.
O tem je še popolnoma prezgodaj govoriti. Najprej torej počitek, nekaj skalnega plezanja za sprostitev in užitek, kaj bo po Kopru, pa bomo še videli.
Si boste tudi vi zdaj privoščili nekaj počitka in dopusta?
Še ne. Zadolžen sem tudi še za nekaj drugih plezalcev in plezalk, ki jih še čaka tudi evropsko prvenstvo. Tako bo potrebno še malce oddelati in potem po Kopru tudi zame sledi zaslužen počitek.
