Tokić namerava vztrajati do Tokia

V mislih že ima tudi svoje četrte olimpijske igre v Tokiu leta 2020, kamor namerava potovati, če le ne bo imel težav s poškodbami in bolečinami, ki so v zadnjem času njegove stalne spremljevalke.

"V Riu sem storil tisto, kar sem moral, in še več. V Rio sem prišel pokazat, kako močan sem, da sem še vedno alfa in omega slovenskega namiznega tenisa. Prišel sem predstavljat slovenski namizni tenis in to sem storil fantastično. Upam, da sem za ta šport navdušil kakšnega rekreativca ali otroka. Sam sebi bi dal kapo dol, kot pravi Srečko Katanec, domov odhajam ponosen," je navdušen nad svojo igro Novogoričan.

Tokića je v osmini finala zaustavil najboljši evropski igralec in branilec bronaste kolajne iz Londona Nemec Dimitrij Ovčarov. Sicer se mu je dobro upiral, a na koncu mu je vendarle moral stisniti roke. "Zmagal je zasluženo. On je v športnem smislu 'žival' na vseh področjih, taktično, tehnično in fizično. Edini, ki se lahko kosa s Kitajci. Je razlika, če je nekdo peti, nekdo pa 50. igralec sveta, kot sem jaz, tako da si moram priznati, da pravih možnosti nisem imel. Še posebej, ko sem začutil bolečine v mišici, s katerimi sem se ukvarjal bolj kot z igro. Velika želja je bila enostavno premalo," meni Tokić.

S svojimi predstavami pa je dobil dodaten zagon za nadaljevanje sezone in kariere. "S tako igro, ki sem jo kazal tukaj, sem še vedno kandidat za kolajne na evropskem prvenstvu. Je pa res, da je pri mojih 35 letih težko načrtovati formo za več ciljev v sezoni. Ko sem bil mlajši, je bilo to lažje, zdaj sem lahko v formi maksimalno dvakrat na sezono. Upam, da bo drugič letos to na jesenskem prvenstvu v Budimpešti," že razmišlja o evropskem prvenstvu, nestrpno pa pričakuje novo lestvico Mednarodne namiznoteniške zveze (ITTF): "Mislim, da se bom spet vrnil med najboljših 30 igralcev na svetu. Ne vem, zakaj ne bi poskušal izboljšati mojo najboljšo uvrstitev na lestvici, to je bilo 25. mesto."

Misli pa so mu že ušle tudi na olimpijske igre v Tokiu: "Če bom zdrav, bom stoodstotno v Tokiu nastopil. Če sta lahko Jörgen Persson in Zoran Primorac v Pekingu pri 40 oziroma 39 letih igrala v četrtfinalu, ne vidim razloga, zakaj jaz ne bi mogel izpolniti olimpijske norme."