V prvi vrsti zaradi izjemnega odbojkarskega znanja, ki ga odlikuje na parketu. Ima izjemen občutek za žogo, podajanje in v vsakem trenutku pregled nad igro. Med brazilskimi velikani je sicer videti kot palček, a njegova tehnika je tako dobra, da je na svojem igralnem položaju najboljši na svetu. Odbojkarski geni so mu bili položeni v zibelko, njegov oče, tudi selektor brazilske izbrane vrste, je bil odličen odbojkar, tudi Bruno pa je šel hitro po njegovi poti. Bil je sad odbojkarske ljubezni, njegova mama Vera Mossa je bila članica brazilske reprezentance na kar treh olimpijskih igrah, in sicer leta 1980, 1984 in tudi dve leti po Brunovem rojstvu leta 1988. Nič čudnega torej, da je odrasel v izjemnega odbojkarja, in nič čudnega, da je bilo okrog njega po tekmi v Stožicah ogromno ljubiteljev odbojke, ki so želeli njegov podpis ali pa s fotografijo ovekovečiti ta posebni trenutek. Ustregel je vsem, čeprav je bilo takšnih in drugačnih prošenj ogromno, ustregel pa je tudi predstavnikom sedme sile in se v nasprotju z mnogimi njegovimi soigralci pohvalil tudi z brezhibno angleščino. Kar je še ena skupna točka z očetom.
BES IN SKUPNI CILJ
Devetindvajsetletni organizator igre se pri oceni igre na prvi tekmi ni veliko razlikoval od besed svojega očeta, s katerim smo se pogovarjali medtem, ko je mlajši Rezende pridno podpisoval lističe, biltene in se nasmihal fotoaparatom, oziroma bolje rečeno, mobilnim telefonom. "Slovenija je v prvem delu igrala dobro, dobro je servirala. Potem smo delali manj napak, skušali smo delati manj napak v bloku in v obrambi. Vedeli smo, da je slovenska reprezentanca dobra, in mislim, da lahko preseneti na evropskem prvenstvu," je razmišljal mož s številko ena na hrbtu, ki je po izgubljenem prvem nizu pošteno nahrulil svoje soigralce in jim dal vedeti, da se ne smejo kar tako poigravati s slovesom, ki ga ima brazilska reprezentanca. Še posebej ne z na pol pripravljeno Slovenijo, ki že gleda proti evropskemu prvenstvu, Brazilci pa proti domačim olimpijskim igram. "Ta čas in te tekme skušamo izkoristiti za to, da smo skupaj, da pripravimo ekipo in vidimo, kdo bo prihodnje leto del te ekipe na olimpijskih igrah. Prav tako je to čas, ko lahko poskušamo z najrazličnejšimi taktikami in postavitvami. Vsekakor pa želimo še napredovati, vemo, da je prihodnje leto za nas zelo pomembno, vsi imamo en cilj."
O NEYMARJU
To prijateljstvo traja že pet ali šest let. Če lahko oziroma ko sem v Evropi, grem v Barcelono in si ogledam njegove tekme ter se družim z njim. Upam, da bom tudi letos, ko bom igral v Italiji, lahko večkrat šel.
VELIK PRITISK IN VRNITEV V ITALIJO
Leto 2016 ne bo le izjemno pomembno, temveč najpomembnejše v karieri tega odličnega organizatorja igre, ki bo v času Ria dopolnil trideset let. "Pritisk je res izjemen, vse, kar lahko počnemo, je trdo delo vsak dan, da damo vse od sebe, ko smo v dvorani. To moramo delati vse do olimpijskih iger. Prepričan sem, da bodo vsi fantje, ki bodo zaigrali v Riu, dali vse od sebe, da bi osvojili kolajno." Nihče, niti Bruno tega ne bo izrekel na glas, toda vsekakor je edini cilj te reprezentance zlato, vse, kar bi bilo manj od tega, bi bilo razočaranje. Še posebej po zadnjem finalu na OI v Londonu, ko so Brazilci že vodili z 2:0 v nizih, pa jih je na koncu porazila Rusija.
Tudi zato se je Bruno odločil, da se pred velikim dogodkom spet vrne v Italijo, natančneje v Modeno, za katero je zaigral že leta 2011. "Mislim, da je to najboljša priprava pred igrami. Igral bom v zelo dobrem klubu, imamo dobrega trenerja, nastopal bom v izjemno močni ligi, zame je pomembno, da bom čim bolje pripravljen." Komu pa na svetovnem pokalu, ki ravnokar poteka, pripisuje največ možnosti, da bi osvojil vstopnico za Rio? "Težko rečem, toda mislim, da so Poljska, ZDA in Italija največje favoritinje tega tekmovanja."
NOGOMET JE RELIGIJA
Beseda je v prijetnem klepetu, potem ko je bila stožiška dvorana že povsem prazna, le on in Andrea Giani sta še dajala izjave, nanesla tudi na njegovega velikega prijatelja Neymarja. "Spoznala sva se na družabnih prireditvah v Braziliji, kamor so povabili večinoma le športnike. To prijateljstvo traja že pet ali šest let. Če lahko oziroma ko sem v Evropi, grem v Barcelono in si ogledam njegove tekme ter se družim z njim. Upam, da bom tudi letos, ko bom igral v Italiji, lahko večkrat šel. Seveda sem tudi jaz velik ljubitelj nogometa, tako kot praktično vsi v Braziliji. Za nas je to religija."
Od svojega devetnajstega leta je član brazilske izbrane vrste pod poveljstvom svojega očeta, legendarnega Bernarda. Se doma veliko pogovarjata o odbojki? "(smeh) Trudiva se, da se doma o tem ne bi veliko pogovarjala. Toda seveda je težko, skušava izboljšati najin odnos, se naučiti, kako ločiti družinsko življenje od odbojke. Seveda me velikokrat moti, da me vedno primerjajo z njim, ko o meni ne govorijo kot o odbojkarju Brunu, temveč kot o Bernardovem sinu. V Braziliji s tem velikokrat pretiravajo, toda naučil sem se živeti s tem," je bil iskren naš sogovornik.
