Pisalo se je leto 1985. Mihail Gorbačov je postal de facto šef Sovjetske zveze, v Albaniji je po štirih desetletjih vladanja s trdo roko umrl diktator Enver Hodža, francoska tajna služba je na novozelandski obali potopila Mavričnega bojevnika, v severnem Atlantiku pa so končno našli razbitine Titanika. Za pomoč stradajočim in umirajočim v Etiopiji je Bob Geldof organiziral megakoncert Live Aid, Miloš Forman je z Amadeusom pospravil osem zlatih kipcev, Emir Kusturica pa z Očetom na službeni poti zlato palmo. Luč dneva je ugledal televizijski program Discovery, Microsoft je predstavil svoj operacijski sistem, ki so mu nadeli ime Windows, v Jugoslaviji je bila več kot sedemdesetodstotna inflacija na letni ravni, v Kragujevcu pa so izdelali še zadnjega fička.
FK Sarajevo je bil najboljši nogometni klub v rajnki državi, Metaloplastika iz Šabca je bila prvič evropski rokometni prvak, komaj 23-letni zvezdnik Partizana Dragan Mance pa je v prometni nesreči izgubil življenje in odšel v legendo. Takrat 22-letni Gari Kasparov je premagal Anatolija Karpova in sedel na šahovski prestol, Sergej Bubka je prvič poletel višje od šestih metrov, in da, na Touru je tistega dolgega vročega poletja 1985 še zadnjič zmagal francoski kolesar.
Tisto leto 1985 se zdi že davna preteklost, tako kot so tam doli v Albaniji z leti na smetišče zgodovine počasi pospravili vse spomenike ljubljenega vodje Hodže in kot so rumeni fički počasi izginili s cest, tako je z leti zbledel spomin na zmagoslavje Hinaulta.
Francija, ta velik kolesarsk narod, ki ima sicer rekordnih in nedotakljivih 36 zmag na dirki vseh dirk, je vse od takrat v čakalnici. Da jih boli, iz leta v leto bolj, najbrž ni potrebno pisati. Namesto Marsejeze so morali v prihodnjih treh desetletjih domačini na zadnji dan dirke v senci Slavoloka zmage s kislimi nasmeški na obrazu poslušati neke druge himne. Italijansko Fratelli d'Italia denimo ali pa špansko Marcha Real, nemško Deutschlandlied, pa seveda ameriško The Star-Spangled Banner, in v zadnjih letih, da bi bila mera polna oziroma kot neke vrste sol na rano, dvakrat še vse prej kot priljubljeno britansko God Save the Queen. Kar jim je najbrž povzročilo podobne občutke, kot če bi nekdo vlekel z nohti po šolski tabli. Tisto leto 1985 se zdi že davna preteklost, tako kot so tam doli v Albaniji z leti na smetišče zgodovine počasi pospravili vse spomenike ljubljenega vodje Hodže in kot so rumeni fički počasi izginili s cest, tako je z leti zbledel spomin na zmagoslavje Hinaulta.
DNO LETA 2007
Očetje sinovom pripovedujejo o sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so na La Grande Boucle vladali Bernard Thévenet, Bernard Hinault in Laurent Fignon, danes pa se morajo zadovoljiti v najboljšem primeru s kakšno etapno zmago, pikčasto majico in upanjem na boljši jutri. Najbolj se je zmagi približal danes žal že pokojni Laurent Fignon leta 1989, ko suša sploh še ni bila suša in ko je bil Profesor na zadnji dan po epskem dvoboju z uro ter Gregom LeMondom na koncu za osem sekund prepočasen, kar je še danes najmanjša razlika v zgodovini dirke. Težave so nastopile ob nastopu temačnih devetdesetih za kolesarstvo, ko so EPO in podobna poživila postali pogost prehrambeni dodatek.
Da bi sicer zaton francoskega kolesarstva pripisali predvsem in samo na račun dopinga oziroma pomanjkanja le-tega, bi bilo precejšnje izkrivljanje zgodovine, konec koncev so tudi RicharduVirenqua in Laurenta Jalaberta ujeli s prsti v marmeladi, a sploh po aferi Festina leta 1998 je bila Francija precej manj prijazna država za dopingiranje in dopingirance od nekaterih drugih, tudi ali pa predvsem sosednjih. Francozi so se precej bolj rigorozno spopadli s to rakasto rano, naivno misleč, da bodo podobno stališče zavzeli tudi drugi in da bi to bilo lahko leto nič za kolesarstvo. A oboroževalna tekma se ni ustavila in ni pojenjala, francoski kolesarji so na Touru med deseterico postali prej izjema kot pa pravilo, dno pa so dosegli leta 2007, ko je najvišje uvrščeni francoski kolesar končal na 26. mestu z debelo uro zaostanka za zmagovalcem Albertom Contadorjem.
PINOT IN BARDET
A po letih suše in bolj kot ne neuspešnem iskanju naslednjega velikega upa francoskega kolesarstva so zadnja leta le prinesla vero v boljši jutri. Počasi se kaže luč na koncu predora. Optimizem, da bo suša, ki počasi postaja prekletstvo, v bližnji prihodnosti vendarle končana, bi lahko iskali predvsem v lanskem drugem mestu Jeana-Christopha Perauda in tretjem mestu Thibauta Pinota, kar sta bili celo prvi uvrstitvi na zmagovalni oder po hribolazcu Richardu Virenquu in letu 1997, a ob tem ne gre spregledati, da sta za zmagovalcem Vincenzom Nibalijem omenjena zaostala za več kot sedem minut in da je bila lani to v marsičem specifična dirka, saj sta že kaj kmalu odstopila favorizirana Froome in Contador.
In če Peraud pri 38 letih ne bo imel več prav veliko priložnosti za vpis v anale dirke, pa je čas vsekakor zaveznik 25-letnega Pinota in leto dni mlajšega Romaina Bardeta, ki je lani svoj drugi Tour končal na visokem šestem mestu. Morda gre prav v tej dvojici iskati naslednika Jazbeca. Letos v družbi Naira Quintane, Chrisa Frooma, Nibalija in Contadorja morda (še) ne, a Francozi počasi znova dobivajo vsaj svojega konja za dirko. Ni Jazbec, a še vedno neprimerno bolje kot pa pred leti.
