Selma, ne nagibaj se čez ograjo

Besede Alberta Einsteina, ki pogosto pridejo na misel, ko človek od daleč opazuje, kaj vse lahko pade na pamet kolesarskim navdušencem ob progi in kaj vse so ljudje pripravljeni narediti za svojih pet minut slave. Po navadi ne v celoti ali pa prav nič zadevajoč se mogočih posledic.

Kolesarstvo ima to prednost oziroma prekletstvo, odvisno pač od zornega kota, da je eden redkih športov, kjer svetova nastopajočih in gledalcev nista strogo ločena, meja je dodobra zabrisana, včasih v podobi traka zgolj simbolična, kolesarji pa so posledično iz dneva v dan – dobesedno in v prenesenem pomenu – na dosegu roke in kot taki podvrženi na milost in nemilost gledalcem. Ter njihovim kapricam.

Tekanje v klanec v bolj ali manj originalnem kostumu je pri vsem skupaj še najmanjše zlo. »Selfiji«, ki so v karavano z vso silo udarili med lanskoletnim Tourom, so že druga pesem, najdejo pa se celo junaki – kot je bil neki možakar v drugi etapi – , ki želijo svojo na lokalnem hribčku pridobljeno moč v nogah preizkusiti ob boku najboljših tam zunaj. Njegov kratek izlet v profesionalne vode se je seveda končal kaj klavrno, poskrbel je za padec več kot tridesetih kolesarjev pri hitrosti petdeset in še nekaj kilometrov na uro.

Da je bilo njegovo neznano ime nekajkrat prekleto, bržkone ni treba pisati. "Če dobim v pest bedaka, kateremu se je utrnila briljantna ideja, da se na nedeljskem kolesu zapelje v karavano in je poskrbel za padec..." Član ekipe Trek Factory Eugenio Alafaci sicer ni dokončal stavka, a najbrž se dotičnemu junaku ne bi godilo nič dobrega. Že naslednji dan je imel kratek stik tudi slovenski kolesar Grega Bole, v ciljni ravnini in pri šestdeset kilometrih na uro je zadel ob preveč radovednega oziroma razvnetega gledalca. Vsi načrti o dobro izvedenem sprintu so nemudoma padli v vodo, Bole pa, sreča v nesreči, vsaj ni okusil trdote italijanskega asfalta. Selma, ne nagibaj se čez ograjo, če malce priredimo uspešnico legendarne sarajevske rok zasedbe Bijelo Dugme.