Če je bila prva, ki jo je dosegel Pavel Maslak na 400 metrov, pričakovana, pa je bila druga, ki jo je pritekel Jakub Holuša, na 1500 metrov presenetljiva in je toliko bolj razveselila domače ljubitelje atletike v polni dvorani O2.
Kar malce presenetljivo pa je bilo, da so za Holušo navijali vsi v dvorani, tudi novinarji in funkcionarji iz drugih držav (razen Turkov), saj je v ciljnem sprintu dohiteval in meter pred ciljem prehitel Turka Ilhama Özbilena Tanuija. No, Turka? Že priimek izdaja, da gre za Kenijca, ki so mu Turki dali državljanstvo, nekaj novcev in zdaj pač teče za svojo novo "domovino".
Na tem prvenstvu je bil še en tak Turk – Ali Kaya, ki je zmagal v teku na 3000 metrov. Slednji je tudi rojen v Keniji pod imenom Stanley Kiprotich Mukche in je na mladinskem evropskem prvenstvu v Rietuju pred dvema letoma naredil škandal, ko po zmagi na 10.000 metrov ni prišel na podelitev kolajn, ampak je že odletel v rodno Kenijo "na trening". Kolajno je prevzel neki drug turški atlet – toliko o odnosu do nove države.
Še nekaj je takih primerov v turški atletiki, pa tudi v nekaterih drugih državah – na Švedskem imajo dve takšni atletinji: rojeno Eritrejko Meraf Bahto (do leta 2013 je tekla za Eritrejo, leta 2008 pa je prišla na Švedsko in od leta 2014 nastopa za novo državo) in rojeno Etiopijko Abebo Aregawi (do leta 2013 je zastopala Etiopijo, potem pa se je poročila z Etiopijcem, ki je imel tudi švedski potni list (živela sta v Stockholmu) Takoj ko je Aregawijeva postala "Švedinja", se je ločila, poročila z Etiopijcem in zdaj živi v Adis Abebi, teče pa za Švedsko.
Kar nekaj je še takih atletov in atletinj v evropski atletiki – predvsem tekačev in tekačic na srednje in dolge proge –, ki so jih nove države kupile (Turčija), jim ponudile veliko boljše pogoje z denarjem vred (Švedska), Indira Terrero, ki je do leta 2010 zastopala Castrovo državo, pa je Kubo preprosto zapustila in odšla v Španijo.
Seveda so tudi druge vrste atleti in atletinje, ki jih ne smemo metati v isti koš z zgoraj omenjenimi. Nizozemka Sifan Hassan je zmagala v Pragi na 1500 metrov. Rojena je sicer v Etiopiji, vendar je domovino zapustila kot begunka ter kot 15-letno dekle prišla na Nizozemsko. Teči je v bistvu začela šele med študijem za medicinsko sestro v Eindhovnu.
Podobno zgodbo ima tudi odlični tekmovalec v troskoku Portugalec Nelson Evora, ki je bil rojen v Slonokoščeni obali, kamor so se njegovi starši preselili iz Zelenortskih otokov. Družina se je pri Nelsonovih petih letih preselila na Portugalsko. Evora je do leta 2002 zastopal domovino svojih staršev, potem pa se je odločil za Portugalsko.Podoben primer je v Nigeriji rojena norveška sprinterka Ezinne Okparaebo.
TEMNOPOLTI DOBITNIKI KOLAJN NA DVORANSKEM EP V PRAGI
(osvojili so 12 kolajn (brez štafet), kar je 33,3 odstotka vseh podeljenih odličij)
moški
1500 m: 2. Ilham Özbilen Tanui (Tur)
3000 m: 1. Ali Kaya (Tur)
60 m ovire: 1. Pascal Martinot-Lagarde (Fra), 2. Dimitri Bascou (Fra), 3. Wilhem Belocian (vsi Fra)
troskok: 1. Nelson Evora (Por)
ženske
60 m: 2. Dina Asher-Smith (VB)
400 m: 2. Indira Terrero (Špa)
1500 m: 1. Sifan Hassan (Niz)
60 m ovire: 3. Serita Solomon (VB)
daljina: 2. Sosthene Taroum Moguenara (Nem)
peteroboj: 2. Nafissatou Thiam (Bel)
Tretja vrsta odličnih temnopoltih evropskih atletov je druga generacija priseljencev v evropske države, ki zastopajo svojo edino domovino. Na primer Nemka Sosthene Taroum Moguenara, ki je bila druga v skoku v daljino, ali pa Švicarka Mujinga Kambundji.
Četrti pa so po večini britanski in francoski temnopolti atleti in atletinje. Slednji so že peta ali šesta generacija priseljencev, ki so po večini prišli (ali pa bili pripeljani) iz nekdanjih kolonij teh dveh držav. Nekateri od njih so bolj Angleži od belopoltih, svetlolasih in pegastih Londončanov in nekatere so bolj francoske od raskavega glasu Edith Piaf.
Za evropsko atletiko so zelo problematični samo tisti, ki jih kupijo kot lep avto za razstavo in potem težko dajejo izjavo v angleščini, kaj šele v turščini (Kaya).
"Večina športnikov na to gleda zelo kritično. Moj trener je zelo razočaran nad tem, kar se dogaja v zadnjih letih. Še pred 15 leti je bila atletika povsem drugačna. Zdaj je tudi zaradi tega upadlo zanimanje za atletiko, ker je pač vseeno, kdo tekmuje za katero državo. To zagotovo ni prihodnost evropske atletike, kupovanje Kenijcev in Etiopijk. S tem se dela škodo evropski atletiki. Na Švedskem imajo dve temnopolti atletinji na srednjih in dolgih progah. Katera mladenka se bo odločila za atletiko, ko pa bo vedela, da ne bo mogla v reprezentanco, ker bodo čez deset let pripeljali neko novo iz Eritreje," je dejala Sonja Roman, naša tekačica na teh razdaljah, ki se na vsaki tekmi meri z njimi.
"Drug primer je Hassanova, ki je prišla na Nizozemsko zaradi razmer. Slab primer pa je Aregawijeva, ki sploh ne živi na Švedskem. O Turkih pa se sploh ne bomo pogovarjali, saj vsako leto pripeljejo dve ali tri nove atlete iz podsaharske Afrike. Samo čakam, da se bo kakšen zmotil in nesel na evropskem prvenstvu kenijsko zastavo na podelitev kolajn. Malce pretiravam, pa vendar. Nihče od mladih se ne bo odločil za trening teh disciplin, ker bo v osnovi vedel, da nima nobenih možnosti. Na lanskem EP v krosu so bili nosilci kolajn trije temnopolti – dva Turka, Kemboi in Kaya, ter Španec Alemayehu Bezabeh. Ali ima to sploh smisel?" je končala Sonja.
Verjetno bi morali na ravni mednarodnega olimpijskega komiteja narediti enotna pravila za vse športe in dovoliti posameznemu športniku, da lahko nastopa le za eno državo. Toda kaj če se poroči, preseli, je begunec ... ? Univerzalnega pravila verjetno ne bo nikoli, da pa bi se zanašali na moralna in etična načela v podivjanem svetu, pa je tako ali tako iluzija.
