Bil je športnik od glave do pete, športni multipraktik, iz rokometa je namreč zajadral v atletiko, suval kroglo, pa nato udrihal po odbojkarski žogi, na koncu pa se je vrnil k svoji prvinski ljubezni rokometu. Trboveljski Rudar, Trebnje, Dobova, pa reprezentanca, s katero je na sredozemskih igrah leta 1993 osvojil prvo kolajno v njeni zgodovini. Srčen borec na igrišču ter priljubljen lik v slačilnici. Ko je bila Ekipa še mesečnik, je nastal zapis z naslovom "Tudi NBA še nisem prečrtal" oziroma nekaj v tem smislu. In tudi zato ga je tako težko gledati v invalidskem vozičku.
Trikrat so mu že operirali hrbtenico, nazadnje leta 2008, a stanje se ni izboljšalo, prej nasprotno, bolečina pa pri tem ostaja del vsakdanjika. Stisk roke je kljub temu še vedno čvrst, iskrica v očeh še ni ugasnila, vedrina z obraza še ni izginila, pa čeprav je bolečina vseskozi prisotna. Še bolj kot bolečina pa ga v zadnjem času kljuva krivica, ki se mu godi.
Ničesar ne skriva, ničesar ne olepšuje, neusmiljeno iskreno govori o tem svojem boju z mlini na veter. Luč na koncu predora je zanj posvetila v Švici, na kliniki v Luzernu, pri enem bolj priznanih strokovnjakov za okvare, kakršno ima on. Toda tja ga ne želijo napotiti, zavlačujejo, prirejajo, zavajajo in si ga podajajo, ob tem pa mu ponujajo alternativo, v učinkovitost katere še sami ne verjamejo in ki je kot takšna zanj nesprejemljiva. Tu ne gre za maščevanje, revanšizem, le za njegovo plat resnice; želi, da se izve njegova zgodba. Zgodba državljana N. S., ki je v dresu z državnim grbom nastopil 33-krat, zdaj pa si ga taista država podaja kot fliper žogico. Žal ni ne prvi ne zadnji. "Prosim, napiši, da ne gre samo zame. Groza me je denimo pomisliti, da bi se to dogajalo z mojim otrokom. Takrat ... Veš, ko si enkrat prignan tako daleč, že malce lažje razumeš, kako se denimo lahko zgodi Izola."
Z ogorčenjem pripoveduje o tem boju z zdravstveno-birokratskimi mlini na veter in mačehovskem odnosu države, potem pa v isti sapi z neizmerno hvaležnostjo govori o ljudeh, ki ga podpirajo in mu stojijo ob strani. "Žena podpira štiri, mah, kaj štiri, dvanajst vogalov pri hiši." Pa naprej, o starejšem sinu Vanji, o prijateljih, ki so mu pomagali ...
Pripoved državljana N. S., ki ni bil nikoli kazensko preganjan, ki je le enkrat ali dvakrat peljal sedemdeset tam, kjer je omejitev petdeset, kar je bil njegov največji prekršek. Državljan N. S., ki je tri desetletja zaposlen v Cinkarni in ki si je 33-krat nadel dres z državnim grbom, ob tem pa jemal po dva ali tri ketonale, da je utišal bolečino. A to seveda danes ne zanima praktično nikogar, danes je ujet v labirintu.
Vse življenje je bil človek v modri halji, "working class hero", ki zdaj bije boj s tistimi velikimi vrači medicine v belih haljah. To je njegov upor, njegova izpoved. O birokraciji in nemoči malega človeka, ki je ujet v neko kolesje. Pa o boju s samim seboj in s svojo psiho, o dobrih ljudeh, ki mu stojijo ob strani in ki so še vedno pripravljeni priskočiti na pomoč ... Ne skriva, ne olepšuje in ne zamolči, pred tebe položi svoje življenje. Tu imaš. Brez samopomilovanja, brez napihovanja preteklosti in brez olepševanja prihodnosti. Izpoved in pripoved, med katero vam bo pogosto prišla na misel tista Hamletova »nekaj gnilega je v deželi tej«. V soboto ekskluzivno samo v Ekipi SN ... Mi v nasprotju z državo nismo pozabili, kdo in kaj je Nenad Stojaković.