Ni še čas za Abbo, se pa odpira avtocesta

V Zlatorogu bo danes zadnji vrhunec klubske sezone v koledarskem letu 2015 in nekako že odločilna runda v boju za pokalno lovoriko, če se izrazimo v boksarskem žargonu. Današnji zmagovalec resda še ne bo dvignil lovorike, ne bo si (še) mogel zavrteti tiste zimzelene od slovite švedske pop zasedbe, The Winner Takes It All (Zmagovalec pobere vse), si bo pa na široko odprl pot proti kristalnemu pokalu. Kaj pot, to bo prava mala avtocesta, z vsem dolžnim spoštovanju do preostalih petnajstih klubov, pa tudi same nepredvidljivosti pokalnega tekmovanja, ki je spisalo že prenekatero senzacijo; toda z izjemo Maribora ne vidimo ekipe, ki bi bila, ko gre zares, sposobna vzeti mero bodisi Celju bodisi Gorenju. In tudi zato bo današnji obračun več kot »le« še en sosedski derbi.

Pred že tretjim slovenskim rokometnim el clasicom v letošnji sezoni marsikaj v vlogo favorita postavlja Celje; ne le, da so gostitelji današnjega obračuna, v njihov prid govorijo tudi statistika in dejstva. Že ptički na veji denimo čivkajo, da so pivovarji dobili zadnjih enajst medsebojnih obračunov, da Branko Tamše proti svojemu nekdanjemu klubu sploh še ni izgubil in da je zadnjih šest lovorik (dve prvenstveni, dve pokalni in dve superpokalni) pristalo v celjskih vitrinah. Velenjčani so po drugi strani doživeli šok z ekspresnim izpadom iz Evrope, zatresel se je stolček trenerju Gregorju Cvijiču, a za zdaj je prišlo le do spremembe kapetana, trak je z roke Nika Medveda romal na roko Staša Skubeta. Vse z namenom prebuditi, predramiti ekipo, kako uspešni so bili pri tem, pa bo znano drevi tam okoli pol osme zvečer.

Če izgubijo tudi danes, še dvanajstič zapored, se bodo Velenjčani v nadaljevanju sezone težko otresli slovesa poražencev, znova pa se bodo na meniju znašla neprijetna vprašanja in tisti že omenjeni stolček se bo znova tresel. Pritisk na velenjsko ekipo je torej vsaj na prvi pogled precejšen, a trener Cvijič ob tem pravi, da je pritisk sestavni del njihovega posla, tradicije so zato, da se rušijo, s statistiko pa da se ne obremenjujejo.

Za nekatere velenjske fante, ki po koncu sezone zapuščajo osje gnezdo (Skube, Šoštarić, brata Burić, Szyba ...), bo to tudi ena zadnjih priložnosti (predzadnja, če smo povsem natančni), da svojo velenjsko epizodo vendarle oplemenitijo s kakšno lovoriko, to zavedanje pa bi moralo biti samo po sebi še dodaten motiv. Da se znebijo slovesa poražencev, saj so, odkar je mesto ob Paki zapustila tista šampionska zasedba (Bezjak, Dolenec, Gaber, Gajić, Melić, Tamše ...), vitrine v Rdeči dvorani ostale zaklenjene, prah na njih pa je vse debelejši.

Ko potegnemo črto, ne za Celjani in še toliko manj za Velenjčani zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni ravno nepozabna jesen, pa bo tudi za to današnji obračun imel še dodatno težo. Zimski spanec bi bil bistveno spokojnejši s sosedskim skalpom za ozimnico.

Finale pred finalom sicer prav dosti zanimanja medijev ni požel, vsaj če gre soditi po torkovi novinarski konferenci, na kateri se je zbrala le peščica predstavnikov sedme sile. Trojica, če smo povsem natančni.